29.junij 2010, Galerija Jakopiè

Razstava »Sodobno hrvaško kiparstvo« ima tako rekoè turnejo po Evropi.

Ministra, kolega in prijatelja Boža Biškupièa razumem, da se je za predstavitev hrvaške ustvarjalnosti v evropskem prostoru odloèil prav za kiparstvo, saj gre za pomemben in eruptiven del likovne ustvarjalnosti, ki ima moèno tradicijo v preteklosti in – posledièno – tudi moène ustvarjalke in ustvarjalce v sodobnosti.

Ob tej priložnosti naj povem, da me ne veseli zgolj gostovanje hrvaških kiparjev v Ljubljani, temveè tudi gostovanje slovenskih umetnikov v Zagrebu. Namreè jeseni (sedmega septembra) bo v novem Muzeju sodobne umetnosti gostovala naša pregledna razstava Risba na Slovenskem, ki smo jo v dveh delih – v Mestni galeriji in Narodni galeriji – pripravili v lanskem letu. Novembra se bo Društvo NSK predstavilo v Zagrebu s projektom Ausstellung Laibach Kunst 2010,

v Cankarjevem domu bo oktobra v okviru meseca fotografije gostovala razstava avtorske fotografije jugozahodne Evrope Fotonièni trenutki, hrvaški umetniki pa sodelujejo na mednarodnem festivalu Mesto žensk, novembra bo v Narodni galeriji razstava Kogoj –Fabjaniè, v iskanju estetske utopije, intenzivno je tudi sodelovanje med gledališèniki in filmarji.

Spomladi je v Gavelli gostovala Mala drama s predstavo Barèica za punèke, oktobra bo Gavella pri nas s Peer Gyntom, SMG se je z velikim uspehom predstavilo na Dnevih satire,

v okviru Festivala Ljubljana bo letos nastopilo HNK Zagreb z Bizetovo Carmen. Tudi letos bomo skupaj na Piranskih dnevih arhitekture, posebni gostje pa smo na Motovunskem filmskem festivalu.

V Moderni galeriji, so trenutno na ogled dela Tomislava Gotovca (iz zbirke 2000 +) Prièakovala sem najino sreèanje na otvoritvi letošnjega trienala sodobne umetnosti v Sloveniji U3. A se je zgodilo neizbežno…

Umetnika body arta in filma, konceptualista se bomo spominjali kot izjemnega èloveka, in kot avtorja, ki mu veliko dolgujejo nove generacije umetnikov in filmskih avtorjev. Spomnimo se Plastiènega Jezusa, njegovih fotografij iz 6o -tih, filmov Smer, Krožnica, Modri jezdec, Smrt.

Dragi minister, svet je minljiv, umetnost pa ni. Je konstanta, ki tvori vrednote in vezi.

Veseli me, da se med državama tkejo smiselne in trdne vezi.

Èas jih mora ohranjati in kultivirati.

Preveè blizu smo si, da bi se opazovali od daleè.

Realizem in realno v sodobni umetnosti v Sloveniji

U3, Moderna galerija, 15. 6. 2010

Ni umetnika, ki ne bi razmišljal o realnosti in razmerjih v družbi. In ni umetnika, ki ne bi delal z namenom, da postanejo tudi nevidne stvari vidne.

Kustos tokratnega Trienala sodobne umetnosti U3 – letos je na vrsti teoretik iz tujine Charles Esche – meni, da v tem trenutku potrebujemo prenovo, nov pogled na svet, ki ga prepoznava prej v realizmu kot avantgardizmu, prej v razumu kot v čustvih, prej v stanju stvari kot v stanju duha.

Tovrstno razmišljanje je povsem v duhu časa: kdo danes ne govori, misli ali celo dela prenovo? Kdo se ne ozira v danosti, ki nas obkrožajo – in to ne le na ožjem območju naših domov, da ne rečem domovine? Nismo izjema niti mi, ki postajamo prisiljeni in posiljeni umetniki kovanja proračunskih restrikcij, ne vi, ki jih posledično živite.

Pa ne govorim o t. i. »arte povera« – kustos razstave bi mi tako razumevanje trienala zagotovo zameril –, temveč prej o »arte rica« (bogata) – o umetnosti presežka, ki je individualizirana, ki vstopa v maso, ki se ne odtujuje običajnim ljudem, ki se ne izogiba vsakdanjemu življenju in ki jo prekleto zanima, kaj se v tem svetu dogaja, in ne to, kaj bi se lahko v njem mogoče in lahko dogajalo.

Realizem že sam v sebi vsebuje rez v realno – ali pa tudi v meglo, kot pravi Charles Esche –, najsi je ta megla preživeti ekonomski model, najsi bolečina okoljskih sprememb, migracij, elitizma v umetnosti …, bodisi preprosto ljubljanska megla.

A ne bi priporočala, da bi realizem in realno v sodobni umetnosti vzeli preveč zares oziroma realno. Naj vas spomnim na filmski neorealizem – na Rossellinija in njemu podobne, ki so stopili iz ateljejev, lepe izraze igralcev nadomestili z naturščiki in kamero prepustili kot da slučaju ali pa jo skrili v maskirane bokse. A vendarle je bil kader vedno prirejena realnost!

Ni slučaja v umetnosti! V umetnosti je koncept, ki realnost vedno na neki način podvoji s pomočjo orodja, ki si ga ustvarjalec izbere ali ki mu je usojeno. Pa najsi gre za Žilnikovo presenečenje, ko pride na lokacijo, ki se mu »zgodi«, kot se mu je zgodila zasedba FF v času, ko je s filmsko ekipo vandral po Jugi. Najsi gre za Toma Gotovca, ki inštalira svoje golo telo na ulici, ali Marka Pogačnika, Nike Autor itn., vsi umetniki neposredno posegajo v razmere svojega okolja. Na več načinov: od vstopa v politično in medijsko moč do nastopa z igrivo nespoštljivostjo.

In tudi v konceptu letošnjega kustosa razstave ne gre za slučaj! Mogoče gre za reciklažo slovenskega realizma, mogoče za možnost refleksije današnjega časa in za raziskovanje stanja stvari znotraj mej našega ozemlja in naših glav.

Oziranje za realnim dandanes nima več meja. Na tej razstavi, ki ohranja meje med umetnostjo in zrcalom časa, še ni tistih dimenzij, o katerih mi je nedavno pripovedoval Suleiman Jammous, borec za svobodo (in vodo) v Darfurju. Njegova »umetnost«, možna s pomočjo slovenskega darovalca in kot fižol majhnih kitajskih kamer, ki se lahko skrijejo v gumbnico ali ruto na glavi, bo tamkajšnjemu narodu pomagala pri dokazovanju nasilja nad ljudmi.

Čas in njegova tehnološka levitev ustvarjata možnosti, ko umetnost lahko dejansko »transcendira« v realnost. In to ne le v samopostrežnih trgovinah, na ulicah in v hotelskih sobah, temveč tudi v vojaških formacijah, ki mimogrede lahko končajo v Haagu.

Čez cesto, v Narodni galeriji, je razstava z naslovom Razum in sentiment – pregled avtoportretov slikarjev 19. stoletja iz 1 km dolgega hodnika galerije Uffizi. Po sprehodu po U3 verjamem, da ne bo umanjkal sentiment v odnosu do realnosti današnjega časa. Sentiment nam namreč pravi, da nismo najbolj pravi za ta (ne)pravi ali pa tudi nepravični čas.

Novo mesto 1. junij 2010

Pri muzejih je paè tako, da jim leta dobro denejo. Starejši kot so, veè možnosti imajo. Starejši kot so, veè lahko dajo. Starejši kot so, veè imajo: od njih lahko veè zvemo, z njimi prodiramo dlje in z njihovo pomoèjo lažje vemo kam gremo oziroma kam bi morali v prihodnosti usmeriti našo obèutljivost do okolja, do bivanja in do nas samih.

Zato so moje èestitke ob šestdeset letnici vašega delovanja usmerjene predvsem k priznavanju in spoštovanju preteèenega èasa, naporov, ki ste jih vzajemno vlagali vanj, k upoštevanju dosežkov znotraj muzejske, arheološke, založniške in ostale raziskovalne dejavnosti, k vzpodbujanju razvoja lokalnega miljeja in k spoštljivemu gojenju strokovnega dela, ki ga v novomeškem muzeju nikoli ni manjkalo.
Res je, Edina tema je neznanje. Èe si spodobim naslov ene izmed razstav, ki jo nameravate izpeljati letos jeseni (tik pred veèjo razstavo skupine IRWIN), moram poudariti, da sta znanje in vedenje – še posebej tisto, ki sega preko šolske pridnosti in ki posega po ambicioznem vizionarstvu – pomemben porok uspešnega muzejskega dela.

V Dolenjskem muzeju je tega odprtega duha dovolj – tako na podroèju arheoloških raziskav, založniškega dela, raziskovanja, kot na podroèju zbiranja, ohranjanja, varovanja, dokumentiranja in prezentacije naše kulturne dedišèine.
Kulturna dedišèina je – dobesedno – vse tisto, kar èloveštvo deduje, kar se vpisuje v naše gene, kar nas plodi in zaplodi, èemur ne moremo (in tudi ne smemo) uiti, kar nas determinira….. kar nam daje pravico, do izjemnega bogastva, ki ga ni mogoèe prevesti ne v zlatnike in ne v valute.
Kulturna dedišèine – tista izpred tisoè in veè let, kot tista izpred desetih let – je najveèji trezor narodovega spomina. Eni mu reèejo identiteta, drugi nacionalna bit, tretji narodova zavest.
Zavest je hkrati tudi vest. Brez vesti je zavedanje lahko šibko. Muzealci in muzealke, kustosi, restavratorji, konzervatorji, arheologi ….ste vestalke spominov in tudi vesti.

Na vas je, da nas opozarjate na to, kaj je skrito v zemlji in kaj nad njo.

Da raziskujete vse kar je med nebom in zemljo in da nam to tudi pokažete, interpretirate in dokažete.

Pogled na raznobarvne steklene in jantarne jagode iz Kapiteljske njive je zame tako grozljivo lep, kot je za nekoga presunljiv pogled na nakit kakšnega atenskega muzeja. Barvno mavriène steklene kroglice z »volovskim« pogledom namreè govori namreè o tem, da nismo mi – tu in sedaj – središèe vsega vedenja in lepega.

Govori o tem, da se je èlovek vedno sooèal z željo po ugodju, po popolnem, po skladnem, po sporoèilnem, po magiènem….

Je bila roka, ki je ustvarjala na tem prostoru slovenske zemlje pred tremi stoletji manj senzibilna kot tista, ki je ustvarjala v Egiptu?

Zakaj je litoželezni likalnik, ki ga najdemo v muzeju veè kot zgolj orodje za likanje – zakaj ni zgolj kos železa brez dodane vrednosti?

Zakaj ni vrè samo lonèeni vrè, temveè iz njegovega opna zeva obrazna maska?

V muzejih ni zakaj-a brez odgovora.

V muzejih ni odgovorov brez sporoèil.

Dolenjski muzej v Novem mestu (skupaj z dislociranima enotama v Koèevskem rogu in Jakèevem domu) nam je šestdeset let dajal jasna sporoèila, da spoštuje našo preteklost in s tem tudi našo prihodnost. In da ni teme, èe je znanje.