Minister na filmu

Po eni strani mi je bilo všeč, da je bilo tako neformalno. Namreč včeraj zvečer se je simpatične premierne projekcije bosanskega filma Težko je biti fin v Kinodvoru udeležil tudi minister za kulturo Emir Hadžihafizbegović, ki v filmu igra mefistovsko vlogo sarajevskega prekupčevalca. Ob ministru – igralcu, so bili prisotni tudi režeiser filma Srđan Vuletić, Saša Petrović, Daria Lorenci in avtor glasbe Saša Lošić. Poleg župana in podžupana ni prišel v Kinodvor nihče, ki bi ministru vsaj protokolarno, če ne drugače, stisnil roko.
Pa si rečem: res so volitve mimo, toda vlada je še legitimna in tudi močno deluje: kadrira, zaposluje, sakralnim objektom izdaja certifikate za spomenike državnega pomena, zanika očitke računskega sodišča ipd…zakaj torej ne bi počastila ministra tuje in hkrati bližnje države s svojim pogledom?
Minister za kulturo, profesor in igralec, ki je svojo prvo vlogo zastavil v – s cannesko palmo nagrajenim filmom Moj oče na službenem potovanju (sicer je igral tudi v Karauli, Grbavici in v zadnjem filmu Gorana Markovića, ki je bil prav včeraj premierno prikazan v Beogradu) – je očitno seznanjen s slovensko filmsko situacijo, sicer ne bi bil tako žalostnih besed na to temo.
A vendarle, četudi mi je to “neformalno” vzdušje, kjer minister povsem neministrsko plava med občinstvom na nek način všeč, me je hkrati tesnobno vznemirjalo: film Teško je biti fin je namreč nastal tudi v sodelovanju s slovenskim Filmskim skladom, ki je ravnotako bojkotiral projekcijo. Režiser filma Srđan Vuletić ima s Slovenijo vezi, ki bi jih lahko kdo iz uradnih soban imel vsaj malo bolj pred očmi. Pred leti je namreč z nami posnel krasen kratki film Hop, Skip & Jump (z Barbaro Gračner, Mustafo Nadarevićem in Davorinom Janjićem) in dobil v Berlinu tudi nagrado. Spomnim se, da sem bila takrat, ko so mu sporočili novico o nagradi skupaj z njim in z – na žalost preminulem – izjemnim slovenskem producentom Jurijem Košakom v neki berlinski gostilni. Pozno v noč je zazvonil telefon in fantoma se je zadovoljno razlezel obraz. Naročili smo še eno pivo in začeli “maštati” o novih projektih. Košaku se žal, kasneje niso izšli, Srdjanu pa zagotovo. Težko je biti fin je ljubezniv film o dobroti, ki ga svet izpraznjenih vrednot nedvomno potrebuje.

Po volitvah v kino

Ni bilo čisto tako, kot piše spodaj o mojem blogu. Namreč, da  bom na drugi jesenski dan v kinu.

Po volitvah ne morem kar tako v kar nek xy kino. Šparam se namreč za novo odprta vrata mestnega kina  Dvor. Ponovno odprtje tega Kinodvora je zame na nek  način  dodatni simbolni rez, ki se je zgodil z nedeljskimi volitvami. Odplaknilo se bo eno mračno poglavje, ki je ubilo pozitivni in težko vzpostavljeni naboj  tega art kino centra. Continue reading

Festival Sanje

Ljubljansko poletje zaznamuje tudi Festival Sanje. Organizatorjem s kakovostnimi vsebinami z vseh področij kulture in znanosti  uspeva popestriti večere in dolge noči v mestnem jedru.

Veselim se ponedeljka,  prvega septembrskega dne, saj se bom v sklopu festivala v parku Zvezda ob 20. uri pogovarjala z Janom Cvitkovičem, diplomiranim arheologom, ki je svoje življenje posvetil filmu, sprva kot igralec in scenograf, nato kot režiser. Njegovo mojstrstvo na tem področju dokazujejo številne nagrade, ki so si jih njegovi filmi prislužili po Evropi in širše.

Pridite, preživimo večer skupaj.