Pred leti sem jih snemala. Belgijci, Francozi, Čehi in drugi ujetniki, ki sokot taboriščniki prebijali hrib, da bi Hitler prej prišel do morja. Danes je bil na Ljubelju le še en ujetnik – droban Slovenec pri skoraj stotih letih.
Ljubelj. Spomin na jetnike koncentracijskega taborišča
13. junij 2009
Ko mine čas in ko se temni dogodki naše zgodovine odmaknejo se zdi, da se niso zgodili na tem planetu.
Si lahko današnji mladostnik predstavlja, da je na tem prostoru pred slabimi sedemdesetimi leti človek poniževal človeka? Kaj poniževal! Uničeval, ubijal, sežigal, izrabljal, zatiral…
Ne, ne more si predstavljati, če mu kdo tega ne resnično pove.
Meni so to pripovedovali tisti, ki so to poniževanje doživeli. Mogoče je kdo od njih danes še z nami – bodisi Francoz, Poljak, Slovenec, Rus, Španec, Belgijec, bodisi Žid, bodisi Rom.
In ko so se sogovorniki spominjali tistih takratnih taboriščnih muk, so bile njihove oči vlažne, telo tresoče, pogled pa umaknjen: kot da bi jih bilo sram, da so – četudi žrtve – del krvavega sveta.
Govorili so o tem, kako so si sami pod nadzorom esesovcev in dresiranih psov gradili taboriščne barake, kako so gledali usmrtitve bolnih in upornih sotrpinov, kako so nekomu odrezali nogo kar z običajno žago, kako so jih pretepali z gumijevkami, napolnjenimi s peskom, obešali za roke, jih puščali celo noč na mrazu, jih ubijali na begu, prisilili delati po 12 ur v predoru…kako so nosili skale na hrbtu in kako so nekatere sežigali pri živem telesu.
Nek jetnik mi je povedal, da so nekoč – namesto običajnega krompirja in repe – dobili celo meso in nekaj cigaret.
Bilo je takrat, ko so prebili hrib. Ta, za njih prekleti hrib, ki je po preboju omogočal, da si na drugo stran prišel v dvajsetih minutah, medtem ko je bilo za prehod prelaza potrebno dve uri hoje.
Kakšna ironija: o tem predoru je v 17. stoletju sanjal že Valvazor, ko je govoril o luknji skozi hrib, ki bi odstranila oviro strme in ovinkaste poti preko Karavank. A udejanil jo je Hitler, ker je bila to zanj najkrajša pot do neosvojenega in vedno bolj upornega ozemlja.
Bila je to krvava pot. Ne le zato, ker so jo gradili zaporniki iz Mauthausena (1300 jih je bilo), temveč tudi zato, ker je kri preplavila tudi ta del Evrope.
Kri. Ko mine čas in ko se temni dogodki naše zgodovine odmaknejo se zdi, da se niso zgodili na tem planetu. Zakaj?
Ker mislimo, da je ta planet očiščen krvi in nespoštovanja drugega.
Je res?
Želimo, da bi bilo res. A se vedno na novo (pre)slepimo.
Nič ne izuči človeštva, da ne bi bil brat dojet kot brat. Da ne bi bil sosed dojet kot prijazen mejak. Da ne bi bil Drugi sprejet kot nam enak.
A prav taka mesta, kot je ta prostor zgodovinskega spomina, kjer sta nekoč na eni in drugi strani hriba (da ne rečem meje) stali dve podružnici koncentracijskega taborišča groze Maauthausen – bi moral opominjati, da je EDINI zakon našega preživetja strpnost do drugega in ne pogrom drugega.
Da je EDINA možnost našega preživetja spoštovanje in ne zaničevanje drugega.
Da je EDINA pot našega preživetja solidarnost do drugega in ne uničevanje drugega.
Potrebujemo se. In zato ne potrebujemo izključevanj, procesov in obtoževanj.
Svet je preveč kompliciran in hitro se vrže iz tira.
Naredili smo ga ranljivega, prepletli z virusi, naravi vzeli njeno nedolžnost, družbi pa prevečkrat umazali obraz.
Žrtve, ki so padle (tudi) na tem mestu so opomin. Tisti, ki so preživeli – zagotovo jih je tudi danes nekaj z nami, nam prosim ponavljajte in ponavljajte, da je življenje dragoceno.
In vedno le eno.