Izgon nevladnikov iz Metelkove 6

Aroganca je blaga beseda za način, kako se Ministerstvo za kulturo loteva nevladnih institucij, ki že skoraj tri desetletja domujejo v stavbi na Metelkovi 6. Sedaj jih na grob način mečejo ven – tudi s pojasnilom, da ministrstvo stavbo »potrebuje zase«, češ da jo bo zaradi dotrajanosti obnovilo, od uporabnikov pa zahteva, naj sporazum o izselitvi podpišejo v roku osmih dni, sicer bo na njihove stroške ubralo sodno pot.

Gre zgolj za aroganco, ali tudi za kaj drugega? Vse skupaj velja namreč razumeti tudi v kontekstu večkrat izraženih nestrpnosti oblasti do nevladnega sektorja in njihove umetnosti. Razlaga, da ministrstvo potrebuje stavbo zase je (tudi pravno) nesprejemljiva. Obstaja kakšna strategija, načrt, sklep, odločitev glede njene uporabe razen prvotnega sklepa vlade iz poosamosvojitvenega obdobja? Ne, ne obstaja. Recimo, da se ministrstvo želi s svojim uradništvom širiti na Metelkovo 6. Če gre za to, je odločitev popolnoma mimo, saj je bil celoten kompleks vojašnic na Metelkovi – tako tistih na severu kot na jugu – ob osamosvojitvi namenjen kulturnim dejavnostim, ne pa uradom ministrstva ali njegovih organov v sestavi. Ta odločitev je bila takrat dobra, četudi se je marsikdo muzal, da kultura pridobiva staro vojaško zidovje, ki ga ni prav poceni obnoviti. Je pa res, da vse ex vojašnice na Metelkovi niso naselili v skladu s takratno odločitvijo, da bodo v nekdanjih vojašnicah zavodi s področja kulture. V štirici so tako prostori ministrstva (ZVKD, INDOK center, knjižnica etc.), kar ni bilo, žal, nikoli preseljeno drugam.

Torej, če sedaj MzK namerava v prostorih na Metelkovi 6 početi kaj po svoje – kaj pa vem, lahko stavbo prodajo, z njo poplačajo kakšne “dolgove” ali jo naselijo s svojimi prijatelji – bi bilo to v neskladju s prvotnim namenom kompleksa.V kolikor MzK meče najemnike na cesto zaradi obnove stavbe, pa gre za drugačen problem. Namreč, če nameravajo stavbo obnoviti je odločitev dobra, saj potrebuje sanacijo. Resda je načrtovana v popolnoma neprimernem času in brez dodatnih scenarijev, ki bi zaščitili nevladni sektor in menda tudi brez rezerviranega denarja. Obnovo smo načrtovali pred desetimi leti takoj zatem, ko se je zgradila oziroma obnovila (pred)zadnja vojašnica, namenjena Muzeju sodobnih umetnosti (MSUM), ki je še spadala v kvoto spoštovanja arhitekturnega natečaja iz leta 1992, na katerem so zmagali Groleger arhitekti. Metelkova 6 ni bila zajeta v ta natečaj zato smo se leta 2009/10 odločili, da ostane taka kot je bila kot vojašnica, da pa se obnovijo podstrešni prostori in klet (s čimer bi dobili več prostorov za nevladnike), da se vgradijo dvigala, uredijo skupni prostori, energetska sanacija in po vzoru dunajskega MuseumsQuartier-ja tudi poskrbi za ustrezno ponudbo hrane in druženja. Najemniki so se sicer prestrašili in z obnovo niso bili srečni. Oblasti se pač po definiciji ne zaupa. Bilo je precej nelagodja, saj so se bali, da se ne bodo mogli vrniti v prostore, ki so jih dolga leta najemali. A smo se pogovarjali in skupaj iskali rešitve. Ponudili smo nadomestne prostore v Tobačni (sklenili sporazum z lastniki za časa obnove), iskali kreativne rešitve s podjetjem Trimo in upoštevali njihove pripombe pri posegih v stavbo. Vse se bi dobro izšlo, če mandat ne bi bil prekratek.Želim le povedati, da so načini doseganja rešitev lahko različni.

Če bo MzK sedaj spoštovalo dialog in ne netilo sovraštva, bi se lahko zgodba dobro končala. Lahko se pa konča tudi tako, kot mi pravi eden izmed številnih kletnih tviterskih komentatorjev: »Edino pravilno, levo golazen je potrebno uničit za vedno!«

FB, 20.10.2020

Zviti & zlobni & škodljivi

Seveda predlagane horuk spremembe medijske zakonodaje ne vodi razmislek temveč interes, podložen z zlobo. Misliti pomeni razumeti obče sisteme varovanja svobode izražanja in javnega dobrega. Zloba pa pomeni spregled teh demokratičnih postulatov v prid lastnih interesov in ciljev.

Za kaj gre? Interes vladajočih je nadaljevanje in utrjevanje oblasti. Ker je to lažje ali sploh možno ob kimajočih in odvisnih medijih, so na hitro zmetali skupaj rešitve, ki nimajo logike v strokovnih naslombah, analizah in poznavanju medijske krajine, temveč v čeznočnem cunamiju, s katerem masakrirajo več muh na en mah.

Tu jim je potrebno priznati brutalno veščino, ki jo spodobne politične opcije, ki so v preteklosti analizirale, javno debatirale, vključevale v diskusijo vse vetrove in vse strokovne podlage, niso nikoli imele.

Masaker je torej zvit: da se znebiš vodstva javne radiotelevizije, za katerega premier javno pove, da mu ne zaupa niti toliko kot je črnega pod nohtom, oslabiš celotno javno inštitucijo. Vzameš ji denar ne da bi sploh razumel zakaj ga inštitucija potrebuje in kaj – razen v info programih – sploh počne. Zasežen denar, preusmeriš k drugim medijem, po vsej verjetnosti njim kompatibilnim, lahko komercialnim, lahko propagandnim, lahko medijsko nepismenim, lahko tudi takim, ki so v solastništvu vladajoče politike. Da RTV Slovenija ne bi imela prelahkih argumentov na ustavnem sodišču, češ, da za isti prispevek ni mogoče vseh nakrmiti, ji zvišaš možnost obsega oglaševanja, kar pa je po definiciji sprto z javnimi radiotelevizijami, ki jih tudi omejen delež oglaševanja ločuje od komercialnih postaj. Ampak, če povečaš obseg oglaševanja javni radioteleviziji, se posledično oslabijo komercialne televizije – torej še en zamah v verigi cunami učinkov.

Zgodba s posegom v zakon o STA, ki vse od nastanka leta 2011, ni imel niti enega problema, ker je bil pripravljen strokovno, premišljeno in brez možnosti mutenja po osredni tiskovni agenciji, je tudi prosojna. Tudi tu jim gredo na živce vodstvo in želje po obvladovanju izvora novic. Slovenska tiskovna agencija je namreč bazična posredovalka ključnih informacij za domač in tuj prostor. Vladi predstavlja sedaj problem visok prag večine v DZ za imenovanje članov/članic Nadzornega sveta, ki imenuje direktorja/direktorico STA. Da bi ruknili sedanje vodstvo sicer dobro delujoče agencije, so zakon prikroji njihovem apetitom in račun izstavi še RTVS, mogoče tudi v želji, da se vsi mediji med seboj posledično še pokoljejo. Kajti vedno težje jim bo.

To je seveda le nekaj opazk, saj je arzenal zvitih & zlobnih in škodljivih daljši. Če jih uveljavijo pomeni, da jih je prostor vreden. Kajti v preteklosti se je znalo rušiti smele in kakovostne rešitve, znalo se je čakati deset let, da se bo kaj potrebnega izboljšalo, znalo se je debatirati o strategijah in tudi pogoltniti to, da jih ni bilo.

Ennio

Ennio

Bi imeli prizori hrepenenja, odpovedi, zadržane erotike, eksplozivne strasti, zatiranih želja, izgubljenih priložnosti in odsotne ljubezni tako močan čustveni naboj, če jih ne bi podložila, podkrepila in sploh osmislila Morriconejeva Deborah Theme v filmu Sergia Leoneja Once Upon a Time in America?

Ne, ne bi. Zdi se, da njegova glasba režira vsak kader, da diktira reze, narekuje tempo in usmerja naše oko mnogo dlje čez polje vidnega – v polje čutnega.

Scena, ko Robert De Niro zakupi hotel Excelsior na Lidu, ga sprazni, vanj postavi le orkester in Deborah, ki jo v beli praznini bleščečih lestencev povabi na večerjo in ples je antologijska in vrhunec čutnega zapeljevanja v vsej filmski zgodovini. Deborah (Elizabeth McGovern) postopoma opušča zamere, se vrača v njuno neločljivo otroštvo, De Niro je na robu, ko je ohranjanje distance komajda še možno.

Ko gresta nato na plažo pred hotelom s scenografijo v morje zaritega pomola, se do konca priigrana nežnost samo še stopnjuje. A kasneje eksplodira in Deborah tema gre k vragu. V avtomobilu se erotika sprevrže v to, kar se ne bi smela, v mesenost, ki ju bo dokončno oddaljila.

Glasba se bo vračala v De Nirovih spominih, v njegovem mladostnem kukanju skozi špranje in lovljenje pogledov na zanj usodno mlado baletko. V starosti bo poglede skozi kukala, vrata, luknje, špranje in vogale podvajal z mladostjo. Deborah se bo vračala skozi oddaljeni pogled okna na vlaku, ki jo bo odpeljal stran od njega.

Bi brez glasbene spremljave razumeli njegov obraz, njegove zadrege v očeh in ambivalence njegovega dolgo, zelo dolgo prisotnega obličja v kadru? Bi se mu lahko sploh sprožili vsi tisti spomini, ujeti v kukala pogledov? Ne. Zvok jih ne le podčrtuje, jih oživi.

Na terasi hotela Excelsior, prav tam, kjer se je odvijal prizor dvorjenja, sem se z Morriconejem pogovarjala. Intervjuja, ki ga je nadzorovala vedno prisotna žena, se niti ne kaj dosti spominjam, dvomim, da je shranjen, vem pa, da je bil v zgodnjih jutranjih urah in obtežen s skrbjo, ali bo kamera zamudila.

Ampak, Ennio ni bil človek, ki bi glasbo razlagal, ampak jo je magično ustvarjal.

V življenju mi je mnogokrat pomagala.