Nagovor ob otvoritvi animateke.

Naj si sposodim vaše ime: Animateka.
Animacija – nekoč zožena na pojem risanke – prihaja iz besede animirati,  torej vzpodbujati, spremeniti  v gibanje, motivirati, premikati, vzburiti in vzbuditi.

Toda gibalo vsega gibanja – vsake animacije je anima – dobesedno duša. Da pri animiranemu filmu brez duše enostavno ne gre, pa je dokaz v najbolj preprostih risankah: junaki, ki jih povozi buldožer, se sploščeni oživijo, junaki, ki jih pretepejo ali celo požrejo antijunaki, se takoj zatem ponovno živi lovijo.

Animirani liki imajo pač večno dušo. Skrivnost te duše/anime je tudi v tem, da jo oživlja roka, črta, risba, barva – manufaktura torej.

Avtor animiranega filma je kot kakšna Penelopa, ki štrika v čakanju na “izdelek”. Štrika s slikico na slikico. Štirinajst, dvajset podob na sekundo, na stotine slik na minuto. To je delo rok in duše.

Dušo imajo/imate tudi pripravljavci tega festivala.
Še lani so/ste bili do zadnjega v negotovosti ali festival sploh bo. Letos imamo festival in tudi dvorano zanj.
Zato tisti, ki duše za film nimajo in so to tudi dokazali – tudi z zaprtjem te dvorane – lahko danes grdo zardevajo.
Torej, ne le v risankah, temveč tudi v življenju, preživijo ljudje z dušo, torej ljubeznijo.