Pastirček je naš vsestranski simbol. S piščaljo je nagovarjal ljudi na novodobnih protestih; na referendumih o rtv zakonodaji je njegova podoba s svečo pred nogami ali s trnjem na glavi opozarjala na glasovanje za ali proti; z marionetnimi vrvicami je nekoč aludiral na nesvobodo hiše. Deček s piščaljo je od nekdaj identifikacijski znak nacionalne radiotelevizije.

V začetno špico RTV Ljubljana so ga umestili ob prvi slovenski televizijski oddaji Televizija prihaja, ki je napovedovala slovenski nacionalni program v jugoslovanskem prostoru. Prikaz pastirčka, ki z igro na piščal vabi k sebi ovčice, je naznanjal bližajoče se medijske spremembe in zlasti nov tehnični izum – televizijo. V začetku sedemdesetih je za Slovensko popevko Vasko Repinc napisal pesem z naslovom Tivolski pastirček, ki jo je zapela Berta Ambrož.

Avtor deškega kipa je kipar Zdenko Kalin. Izdelal ga je v letih 1941 in 1942, v času italijanske okupacije, ko je imel trideset let. Poziral mu je sorodnik in prijatelj, takrat še adolescent Radovan Andrejčič (na sliki), s katerim sem se pogovarjala pred leti za oddajo Blow-up: Spomeniki (1. del). Njegovo portretno upodobitev (hrani jo Moderna galerija) je Kalin poimenoval Deček Radovan (1941), v nadaljevanju pa je moral, kot mi je zaupal v razgovoru, »v imenu visoke umetnosti – ne brez odpora – odvreči oblačila za celopostavni deški akt z naslovom Pastirček.«

Ta stoji na Kolodvorski ulici.Zdenko Kalin je skupaj z nekaterimi člani Kluba neodvisnih pozimi leta 1942 razstavljal v Moderni galeriji. Italijanske ljubljanske mestne oblasti naj bi Kalinovo najnovejše delo odkupile za predvideno okrasitev otroškega igrišča v mestnem parku Tivoli oziroma v Graziolijevem paradižu. Emilio Grazioli je namreč obiskal razstavo in se zagledal v kip. A v Tivoli je bil kip postavljen kasneje, na prvi majski dan, leto po koncu druge svetovne vojne. V ideološko-političnem preobratu, ki je sledil po koncu vojne je »čista forma« Pastirčka z razstave, v javnem kontekstu dobila simbolno konotacijo »mladostne odporne moči naroda…«

Skratka, po vojni so dejali, da pooseblja odporniško moč slovenskega naroda.Danes že pokojen Radovan Andrejčič (1931 – 2010), profesor in strokovnjak za sisteme kakovosti, torej že nekaj časa pazi na rtv hišo. Pripovedoval je, da je enkrat v začetku sedemdesetih let snemal na televiziji neko oddajo o znanosti, ki pa je šla v bunker. »Da bi me potolažili«, je simpatično dejal, »so mi rekli, da se kljub bunkerju, televizija konča in začne z mano.«

Z vključitvijo v opremo protokolarnega objekta na Brdu pri Kranju je Deček s piščaljo pridobil status dela, ki ustreza estetskim pričakovanjem vladajoče elite, medtem ko je kot fragment v animaciji v televizijskih napovednikih postal logotip osrednjega nacionalnega elektronskega medija.

Zdenko Kalin (1911 – 1990) je skupaj s Karlom Putrihom leta 1959 prejel Prešernovo nagrado za plastiko na pročelju poslopja Državnega zbora in leta 1982 za življenjsko delo na področju likovnega ustvarjanja. Deček s piščaljo pa je zagotovo njegovo najbolj ljudsko delo.

Karpo Godina ima film v krvi. Je naš edini filmar, ki je imel retrospektivo v newyorški MoMA. Ima za en muzej nagrad – od Berlinskega medveda do dvakratnega domačega Prešerna. Bil je na vseh relevantnih filmskih festivalih. Še danes najbrž spi s kamero.

A za strokovno komisijo Slovenskega filmskega centra ni dovolj dober. Njegov dokumentarni projekt v produkciji Stare gare 10.000 BICIKLOV – Stop strahovladi: sto pet petkov, kolesarskih stopetkov, ki bi filmsko uokviril protestna gibanja, so na SFC zavrnili.

Novica sicer ni od danes, me pa je tako presenetila, da ob njej ne morem preprosto zamahniti z roko. Sploh pa v času jubilejnega Festivala slovenskega filma, ki se začenja danes in v luči zgodovinskega spomina, saj vemo, da je prav Karpo Godina posnel ključne in skoraj edine metre študentskih protestov v sedemdesetih na ljubljanski Filozofki fakulteti, ki danes kot nekoč del zaplenjenega filma Kapital (Svoboda ali strip) Želimirja Žilnika, kotirajo kot suho zlato, saj gre za živ dokument nekega pomembnega časa, ki mu je bil živa priča prav filmski trak Karpa Godine.

Karpo je bil v dveh letih strahovlade Janeza Janše s kamero na tako rekoč vseh petkovih protestih in drugih demonstracijah – tudi proti avtoritarnosti ministra za kulturo. Ko smo ga tako videvali med pretežno mladimi udeleženci – nemalokrat je bil z lestvijo v bližini tudi večni varuh zaustavljenega pogleda Tone Stojko – mi je bilo jasno, da bo nekoč ves ta digi material povezal v film.

A komisijske strokovnjakinje v avtorju, ki je markiral črni film – od Čengića, do Žilnika in Makavejeva, ki je pri Zafranoviću do zadnjega diha in reza vozil kamero v dolge povedne sekvence, ki se je nemo sporazumeval s Pavlovićem, ki nas še danes v Ljubezenskih veščinah s tisoč ženskami pred tisoči vojaki spravi na kolena, ki je zrežiral evropsko priznane filme Splav meduze, Rdeči boogie in Umetni raj – skratka v tej njegovi eruptivnosti komisarke v dokumentarcu niso videle dovolj avtorskega in izvirnega (!) potenciala.

Češ, da podobni protesti proti koroni niso bili v svetu nič posebnega. Proti koroni? Dvoletni vsakotedenski protesti – bilo jih je več kot sto – so bili več kot reakcija na ukrepe proti koroni. Bili so širši upor proti avtoritarni družbeni klimi, kjer so bili kaznovani ljudje že v primeru, če so brali ustavo ali poezijo. Med njimi ni izostal tudi Boris A. Novak, (ko)scenarist projekta 10 000 biciklov.

Ne velja se tolažiti z možnostmi, da ocenjevalke prijavljenega projekta protestov niso poznale, da se z njimi politično niso strinjale ali pa, da so prespala dve leti, ko je oblast groteskno rušila družbo – tudi film, saj ga je blokirala, filmarjem ni plačevala za opravljeno delo in jim na koncu ukradla skoraj en milijon eurov. S tem se res ne velja tolažiti.

Recimo, da umaknemo ime in ponižanje režiserja in se omejimo na vprašanje kaj pomeni zanikanje konkretnega projekta. Umik namreč pomeni tudi podcenjevanje demokratičnega gibanja, kjer je ljudstvo jasno povedalo, da ne sprejema avtoritaren način vladanja. V tej luči je zavrnitev projekta tudi protikulturno dejanje.

Poleg tega bi morali skrbniki filmske politike upoštevati tudi arhivsko vrednost in težo zgodovinskega spomina, ki ga ta material nosi. Četudi bi Karpo samo zlepil skupaj selekcioniran material, magari po metodi I Chinga ali slepe montaže, bi bil tak film za pisanje naše novejše zgodovine več kot pomemben.

Med drugo vojno smo imeli kulturni molk. V tem primeru gre za kulturni mrk.

Med vojno so se v znak protesta proti okupaciji fašistov in nacistov odločil, da bo kultura tiho. Pokončna, načelna in odporniško močna drža. Kamere so skrili v klet – Metod Badjura celo med premog – in jih zagnali na osvobodilne majske dneve, ko so pripravljeni pritekli iz vseh vpadnic, da bi posneli osvoboditev Ljubljane. A zaradi kulturnega molka tako rekoč nimamo posnetkov o partizanskem in drugem gibanju, o vojnih dogodkih med civilnim prebivalstvom, o požigih, usmrtitvah, življenju ipd. Imamo le nekaj Jakčevih partizanskih dokumentov.

Naj ob vsem tem zanikanju filma opozorim še na en fenomen, ki ga je režiser v prijavi uokviri kot sproščenost in duhovitost. Petkovi protesti so bili močni, vztrajni in mirni, razen vzpodbujenih nastopov, ko jih je razbijala hojsova volja. Bili so polni duhovite in povedne simbolne govorice, ki bi jo Karpo zagotovo primerjal s tisto, ki jo je doživljal na Aškerčevi oziroma v enem povsem drugačnem času, ko je Pavle Čelik ravnal drugače kot Hojs.

Skratka, menim, da bi bilo prav, če bi se zanamci lahko v filmu soočali s protesti, ki so pomenili analitični odzivi na dušeče družbeno dogajanje, ki so odpirali prostor za razprave o nakopičenih problemih in iskali poti za boljše rešitve. Tudi s humorno govorico in inovativnimi instalacijami.

Sporočilo protestov je bilo jasno: umik tovrstne oblastne drže. Problem komisije ni bil le v tem, da ni našla dovolj avtorskega in izvirnega filmskega potenciala. Problem je bil tudi v tem, da ni prepoznala sporočila filma. S tem je tudi zanikala pomembnost tega družbenega gibanja.

Program ima slabšo gledanost. Predvajan je popolnoma kaotično, mimo vseh ustaljenih terminov, napovedi in objav. Kopičijo se oddaje, ki jih naročajo na vladi, narejene pod profesionalnimi tehničnimi, strokovnimi in vsebinskimi standardi. Dobri izdelki, koncepti in projekti, ki jih rtv zmore, so odrinjeni, profilirani avtorji ostajajo brez oddaj, v ospredje pa so porinjeni ideološki razpihovalci in votle poberkovalke.

Panika je velika, ker se čas izteka, pravzaprav že zamujajo in manevri, ki peljejo k celostnemu prevzemu oblasti zavajajo in zavijajo po ovinkih z zakonsko sporno ali celo prepovedano vožnjo, ampak komu mar objestnost –  močan želodec namreč prenese tudi prevzem funkcij kljub temu, da te večina ne prenese.

Volitve se bližajo in voda teče v grlo. Kljub temu, da je Slovenija že prepredena s provladno medijsko propagando, je rtv vendarle rtv. Zato je bila vedno tarča okupacije, po njej so se cedile sline tudi takrat – ali prav takrat, ko so najbolj vpili, da ni vredna, da jo plačujejo, gledajo in na njej nastopajo. V boju za njeno prevlado so zmagali s parolami: za cenejši in boljši rtv program! In tudi dobili. Program je bil potem dražji in slabši – konec koncev vodili so ga ljudje, ki so javno priznali, da o rtv nimajo pojma.

Vse to je jasno že mnogo časa, a očitno ne dovolj razsvetljeno, da bi kdo v zadnjem desetletju na vladi premaknil pogled, zavihal pero in rekel, da takemu stanju botruje slab zakon, da bo prispeval novega in da bo povozil Grimsovo  vladotvorno tendencioznost, ki celo prehiteva merila iz nekdanje države. Kajti ne gre le za ukradeno avtonomijo hiše, ki bi morala razsvetljensko in inteligentno interpretirati svet, ampak tudi za željeno profesionalnost, ki jo lahko zagotovi izobražen, strokovno ambiciozen in svoboden, med seboj povezan kader, ne pa politični serviserji, kot jih projicira sedanja zakonodaja, ki odpira vrata svojim oblikovalcem mnenj. Tudi danes so se parkirali na pomembnih mestih odločanja, zasegli MMC, v enega boljših in vsem dostopnih rtv projektov, ki se je gradil leta in leta, a ga bo sedaj nekdo čez noč  degradiral zato, ker mu ne bo kos.

Upam, da se bo dvignila pokrovka. In da bo vsaka stranka, ki bo aprila šla na volitve natančno vedela, kako mora funkcionirati avtonomni javni medij posebnega pomena. In da bo to tudi čimprej udejanjila. Sicer bo vse po starem.