Uf, kako si želim, da bi bili slovenski gradovi lepi hoteli, bleščeči gostitelji, gostoljubne rezidence, družabne menze, kulturna središča…skratka take romarske poti, kot jih pozna Francija, Portugalska ali Španija, kjer je tako lepo, dostopno in urejeno, da v hipu vržeš čez ramo vse de lux hotele in druge industrijske šablone.
To je bila in še ostaja moja trauma. Smo ji Slovenci kos?
Valvasorjeve nagrade
19. maj 2009, NG
Ob mednarodnem dnevu muzejev je letos »izletela« tema muzeji in turizem. Seveda nimam nič proti tej povezavi. Koneckoncev je logična in samoumevna od kar obstojajo posvečeni prostori umetnosti – najsi gre za galerije, muzeje, svetišča ali cerkve. Če banaliziram, so bile že romarske poti zametki turizma.
Nikoli nisem bila na romanju, a na to temo je najlepši opis romarskih cerkva podal naš pokojni profesor Šumi. Zanosno, kot je znal, je utemeljeval bogatost notranjosti romarskih cerkva s pomočjo asketskosti in napornosti poti, ki so vodile do njih. Ljudje so se mučili, ko so se vzpenjali v hrib, pot je bila dolga, težko dostopna in naporna. Toda, ko so prišli v hlad cerkvene avle, ko so jih pozdravili zvoki zvonov, ko so pred njimi zasijali bogati interjeri, polni iluzionizma, okrasa in posvečenega miru…., so onemeli. Težka pot je bila pozabljena in poplačana. Na delu je ostala zgolj še »transcendenca«.
Kaj nam pove ta zgodba o naporu in poplačilu zanj?
Kaj nam pove danes, ko še vedno govorimo, da so sodobne poti kulturnega turizma, v bistvu romarske poti?
Pove nam, da je pot do posvečenih prostorov umetnosti – kar muzeji nedvomno so – pot pričakovanj razsvetljenja (drastična trditev).
Razsvetljenja, ki nam prebija vsakodnevno temo, ki nam nudi zgodbe naših korenin in ki nam dopoveduje, da nismo središče, temveč posledica tega sveta.
Če so posvečeni prostori umetnosti – bodisi muzeji, cerkve, forumi, galerije, ulice in trgi…prazni in brez tistega iluzionizma, ki so ga znale dati prej omenjene romarske cerkvice…potem smo mi – novodobni romarji – težko razočarani. Današnji muzeji morajo namreč nuditi vedno več in več.
Kajti sodobni romar danes želi dobiti vse več:
Od dobrega napitka, do dobre prodajalne.
Od večmedijske predstavitve, do vizualne obeležitve.
Od presenečenj, do fascinacije.
Od briljantne interpretacije, do popolne informacije.
To so današnje romarske poti, ki se jim lahko tudi reče turizem. A kakorkoli že – nekaj je vendarle ključnega pomena: zaradi tega turizma nismo dolžni pozabiti na vrednosti, ki jih mzealije morajo zadržati. Najsi v tovarniški hali, najsi na ulici, najsi v spektakularno zgrajenih muzejskih hišah.
Muzeji se danes levijo. Tudi sami na MK ne vemo, kako naj jih najbolje »levimo«. Formul je več in domujejo povsod po svetu. Četudi se bodo institucionalne oblike spreminjale, se bistvo muzejev zagotovo ne bo izneveril spominu in spominjanju – zaradi katerih muzeji sploh so.
Različna orodja obdelave spomina: Da. Seveda. A ob najboljšem možnem videnju spomina.
Zgodovina se nabira in nalaga. Hitreje kot se je kdajkoli do sedaj.