Slavnostna akademija ob kulturnem prazniku

Slavnostna akademija ob slovenskem kulturnem prazniku, 8.02.2011 Portorož

Na današnji praznik, ki ima častitljivo, več kot pol stoletja dolgo tradicijo, ni prazno. Dobesedno sončno je. Kulturne institucijo so odprle svoja vrata, mi pa smo za hip zastali in potisnili ob stran naš pragmatični vsak dan.
Včeraj smo podelili Prešernove nagrade našim najboljšim umetnikom. Na sami podelitvi je odmevalo vprašanje: Čemu praznik poezije v kriznem času?
Pa tudi misel, da je kultura in umetnost večstoletno službo narodu in državi že opravila in da je napočil čas, da se iz družbene arene vrne sama k sebi – v intimni prostor, ki mu pripada. Skratka misel, naj se umetnost ne meša v državo, država pa ne v njo.
Misel seveda sproža dvom: ali je odnos med državo in družbo, kamor umetnost nedvomno spada res incestuozen?
Naj bi zardevali, če v Sloveniji podeljujemo državne nagrade najboljšim zato, ker so državne?
Naj mencamo, če v lokalnih skupnostih podeljujete nagrade priznanim zato, ker je to v vaši moči in volji?
Ustvarjalci – v njihovi največji intimi ali/in kritiki, v njihovi kreaciji ali/in reakciji – s tem, ko jim država jasno pove, da so dobri, nedvoumno utrjujejo našo samozavest, potrjujejo našo osebno izkaznico in tvorijo državo (dobesedno delujejo državotvorno) na mestih, kjer je naša skupnost že po definiciji trda in nesamozadostna in tudi nesamozavestna.
V tem priznavanju ni nič spolzkega – obratno, dejstvo, da ima Slovenija – kot edina država na svetu – kulturni praznik naj ne bo očitek (za nek relikt), temveč poklon zrelosti družbe, ki zmore priznati, da brez vizij, ustvarjalnega zamaha, širine besede in globine podob….enostavno ni cela in zadostna.

Tako priznanje je največja nagrada, ki si jo lahko družba podeli.
Zato ima tudi vprašanje, čemu praznik kulture v kriznem času, jasen odgovor: prav čas krčev, tesnob, dilem, stisk in omejevanj je tisti, ki potrebuje pomoč v svetovih, ki ne mislijo pragmatično in samo matematično.
Ki ne mislijo v mejah, temveč meje podirajo..
Ki ne netijo nestrpnosti, temveč postavljajo vprašanja.
Ki ne zapirajo, temveč odpirajo..
V teh ranljivih časih, v katerih se je znašel takorekoč ves (postkapitalistični) svet, zaslepljen, zapeljan in opit od nalaganja, prilaščanja in jemanja drugemu, nam odpiranje polja duha lahko zapira marsikatero vprašanje kako do boljšega sveta.
Zato je potrebno ustvarjalcem pustiti in dajati priložnost.
Nedavno od tega, ko smo še živeli obdobje debelih krav, se je prepogosto poslušalo, da je kultura strošek. Da bi z denarjem, ki si ji ga namenja, lahko naredili kaj drugega. Da so umetniki svete krave.
Danes, kljub težavam, ki jih živimo, je takih prisluhov manj. Pa tudi: v tistem času, je bilo sredstev za kulturo manj kot jih je danes.
In v tistem času tudi ni bilo toliko iniciativ, dogajanj, idej in ustvarjalnega nemira kot danes.
Ne rečem, da je danes idealno in dobro – te pravice in te resnice nimam – a dejstvo je, da ostajamo prvaki: izdamo največ knjig na svetu, v naših knjižnicah je letno deset milijonov obiskovalcev, po celi Sloveniji so razpršene briljantne arhitekture, marsikatere lokalne skupnosti prepoznavajo prioritete v kulturnih in ne le v komunalnih infrastrukturnih objektih itd…., kar priča, da ni vse v moči naročja matere države, ampak vseh nas.
Lokalni nivo kulturnega življenja je vse prevečkrat podcenjen. Zato je prav, da ga povzdignete tudi sami.
Obala ima za tak »dvig « na razpolago široka jadra.
Ne le zaradi vašega pogleda in okna v svet, ki nam ga dajeta morje in sapa mediterana. Ampak tudi zato, ker je vaše sidro globoko in bogato zakopano v preteklosti.
Tu so sadili, prinašali, trgali rože ljudje iz vsega sveta, ki so Portorož, Piran in ostale prekrasne prostore sprejeli za naravne filmske kulise, tu je briljirala violina in tu so fantje in dekleta drugače brenkali na kitaro kot tisti v svetu Alp.

Tu je ena najmočnejših umetnostih galerij v Sloveniji z izjemnimi in potentnimi ustvarjalci (sploh pa likovniki) in sem prihajajo umetniki, znanstveniki in družboslovci bolj pogosto kot so mlade, poroke godne dame in oddiha zahtevni premožni gospodiči prihajali v avstroogrskih časih.
Care signiore, cari signori,
Umetnost ne domuje le v podobah, besedah, izrazih in glasu. Kultura v širšem pomenu besede – kot je bilo danes že rečeno – je speta v vizije, eruptivne poteze, neskromne zamahe… in predvsem v odprte ljudi.
Mi vsi jo delamo, mi vsi jo živimo. Toda zgolj in takrat, ko se spoštujemo, ljubimo, ko ne pozabljamo in ko se priznavamo.
Tudi z uradnimi priznanji, ki so zgolj druga beseda za to, da vidimo nekaj, kar je potrebno videti in za to tudi glasno reči: hvala.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja