Izzvenevanje nekega obdobja

Oris poznobaročnega slikarstva na Kranjskem
8. marec, Narodna galerija

Ko pravimo, da nekaj izzveneva, vemo, da je ključna energija, ki je dajala začetni zamah in podirala prejšnje, predhodno in odhajajoče …, mimo. Da se v nekakšnem manierizmu, v katerem se ponavljajo že vzpostavljene in razvite tipike, pravzaprav poslavlja blišč zrele dobe. Ko neko obdobje odhaja – izzveneva (mu odbija zvon), pridejo v ospredje tudi tisti, ki niso nosili zastave od samega začetka; tisti, ki vztrajajo, odmevajo, posnemajo …, skratka vsi tisti, ki zaokrožajo govorico kulturno prepoznavnega prostora.
Ta izzvenjajoča obdobja so običajno plodna – sploh po kvantiteti, a hkrati je treba vedeti, da se polagoma že umikajo novi kvaliteti, novim silam, novi stvarnosti in novim stilom.
Ta proces nastajanja in odhajanja je obča zakonitost sveta – v umetnosti je zgolj bolj prezentna.
Zdi se nam, da je prehod iz enega obdobja v drugo v preteklosti trajal stoletja. Vedno so bili družbene silnice, revolucije, odkritja sveta in razpiranje duha tisti, ki so sekali obdobja in glave (dobesedno premeščali meje mišljenja).
Ko vznikne nov eros, latentna prisotna ljubezen medli. A priznajmo si, da je eros v likovni umetnosti in drugih umetnostih vzburjala družbena stvarnost, ki je enkrat hlepela k bogu izven nas (če se referiram na gotiko) ali k bogu v nas (če se referiram na renesanso).
Ko živimo to naše kratko življenje, pa je to, kar nas v nikoli zadoščeni radovednosti zares zanima, zelo preprosto: Kje smo? V katerem trenutku – trenutku stagnacije ali na pragu novega? Kaj pride za moderno, za postmoderno, za sodobnostjo? Smo v novem ali še starem »stilu«? Smo še sploh v stilu? Kaj je tisto v družbi, kar je spremenilo (če je) naš likovni trenutek? Nove tehnologije? Transparentnost? Cinizem? Vojna? Strah? Moč? Nemoč pred močjo? Kapital? Vrnitev v maternico nature? Prosojnost vere? Odsotnost vrednot? Praznina? Utopija? Kaj je sploh naredilo rez z včeraj?
Običajno se prelomi dogajajo z močnimi udarci v družbeni stvarnosti. Kako (in ali sploh lahko) definiramo tisti trenutek, za katerega mirno trdimo, da je njegov udarec pustil sled v umetnosti? In ali lahko trdimo, da je umetnost udarila prej – da je predhodila družbenim spremembam? Je bila Duchampova školjka tak rez? Je bila tak rez digitalna kamera? Je bil Caigov zvok odboj uglašenih tonov? Je Corbusier zrušil templje?
Šolska vprašanja. A nič nezanimiva ob razstavi, ki evidentira izzven nekega obdobja: baroka. Rečeno je, da ta del našega slikarstva ni dovolj poznan in analiziran. Da smo se v preteklosti preveč naslonili predvsem na “klasike” Metzingerja, Jelovška, Berganta, Kremserja Schmidta, Cebeja … Danes so prišli iz depojev in drugih zbirk še njihovi spremljevalci – tudi tisti, ki niso bili vedno med prvimi, mogoče bolj anemični in nereprezentativni, a zagotovo povedni. Vsi ti pogledi so dobrodošli za dopolnitev celostnega pogleda. Ta nam – mnogokrat zaradi površnosti ali nesistematičnosti umanjka. Zato manj vemo o sebi, naših koreninah, sečiščih vplivov severa in juga, Mediterana in cesarskega Dunaja …, manj vemo o križanjih sakralnega in profanega in o okolju, ki je vso to bujnost enih in drugih oblik prilagajal naši zemlji. Dobro je, da vidimo, kako je barok cvetel, buhtel in odcvetel. In – kar je še posebej pomembno – da tudi vemo, kje so njegovi cvetovi danes.

2 misel na “Izzvenevanje nekega obdobja

  1. V užitek je prebirati take vaše zapise – upam, da se, če se kdaj slučajno naveličate politike, vrnete v publicistiko.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja