16. dnevi slovenske knjige

Letošnji Dnevi slovenske knjige se prečijo z zvenečim, svetovnim letom knjige. Z letom, ko je Ljubljana postala ena velika odprta knjiga, knjižnica, bralnica …, ko smo pod drevesi listali, ko so knjige lebdele med listi, ko smo dobili nove knjigarne, Poglede, novo hišo literature, gostili nobelovce, se srečevali z izjemnimi avtorji …, ko smo o branem govorili …, skratka, sedaj, ko se april (in leto) izteka in je Ljubljana tik pred predajo krone prihodnji svetovni prestolnici – Buenos Airesu, bo zagotovo nastopil tudi čas za postanek in inventuro.

Verjamem, da bo vsak dan bolj odmevala tema o elektronskih knjigah na eni in o taktilnosti ter vonju knjige na drugi strani …, o zgodbah, bralcu, jeziku in tudi stanju stvari na področju založništva. Če rečem, da to stanje ni slabo – navsezadnje smo prav na svetovnem vrhu izdanih knjig na prebivalca (približno 4000 izdanih knjižnih naslovov na leto, z okoli 1800 založniki, 18 knjižnimi festivali in dobro knjižničarsko mrežo) –, bo kaj kmalu padel ugovor, da že, že …, toda, ali morda nismo premalo selektivni pri izboru in ali ne tiskamo več, kot kupimo!
V duhu izjemne ostrine do vsega, kar nas obdaja, v duhu občega nezadovoljstva do vsega, kar živimo, tako fascinantni podatki o vseprisotnosti knjige niso nujno prepoznani kot pozitivno dejstvo: da smo narod z veliko kulture. Maloštevilen, a bogat narod.
Še več: vse pogosteje se sliši, da imamo enostavno kulture preveč. Da je kulture preveč? Da množičnost izpodriva vrhunskost? Da je vse preveč iniciativ, ki se zajedajo v vzpostavljeno?

Ne, umetnosti ni preveč in nikogar ne zajeda. Če je slišana, če njena kreativnost razpira duha, če njena potenca plodi, če njena moč bogati …, potem je potrebujemo še več.
Bodimo za spremembo ponosni, da smo veliki in da na področju kulture ne prenesemo majhnosti.

3 misli na “16. dnevi slovenske knjige

  1. Ja, bodimo ponosni, da smo vsaj nekje veliki. Čeprav ni vse, kar je napisano in izdano in prebrano briljantno, pa je z množičnostjo več možnosti, da vmes človek lahko prebere prav tisto knjigo, “ki jo njegov razvoj v tistem trenutku potrebuje”. Za oddih pa tudi kaj lažjega, M.

  2. Kulture je preveč? Pravijo tisti, ki verjetno v letu ne odprejo niti ene same knjige. Kako lahko pohodiš ustvarjalnost nekoga, namesto da bi ga motiviral k izboljšanju. A ni to že sama po sebi hiba našega naroda. Najprej pohodi, tisti vzdržljivi bodo preživeli, ostalim pa lahko uničimo sanje, ker itak niso nič vredne.
    Meni osebno se zdi prav pohvalno , da toliko ljudi ustvarja. Da se toliko ljudi ukvarja z besedo. Ampak spet tipično ‘po naše’ mi v tem najdemo vse kaj drugega kot ponos.
    Se popolnoma strinjam…bodimo ponosni, čeprav vsi naši zapisi mogoče res niso za klatenje zvezd z neba…kdo pravi, da nekoč morda pa ne bodo 😉

  3. Rika,
    tema o preobilici kulture postaja vse glasnejša. Seveda me preseneča in me čudi. Gre v smer: manj množične in več izbrane,kvalitetene umetnosti.
    Sprašujem se, kdo bo izbiral “elitnost”, kakšne posledice bi imelo zatiranje tistih, ki zrastejo v “velike” – sploh pa kakšen odmev na oblikovanje proračuna jza kulturo e zavzemanje za manj kulture….

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja