Nebo je črno, zemlja je modra

Nebo je črno zemlja je modra, 6.04.2011
Kulturno in znanstveno središče Ruske federacije v Ljubljani. Obisk kozmonavta Malečenka v Ljubljani

Polet prvega človeka v vesolje, Jurija Aleksejeviča Gagarina, 12. Aprila leta 1961 – (leta naše mladosti, črno-bele televizije, leta povojne rehabilitacije in leta fascinacije – tudi z videnjem zemlje iz vesolja!) praznujemo z obiskom kozmonavta Jurija Ivanoviča Malečenka, z otvoritvijo ruskega kulturnega znanstvenega centra v Ljubljani in z odprtjem razstave, ki nosi naslov »Nebo je črno zemlja je modra«.
Mi, ki smo trdno prilepljeni na zemljo pravimo, da je nebo modro, zemlja pa temna.

Gospod Malenčenko, ki je bil najdlje v vesolju (in se je v vesolju tudi poročil) mi je danes na vprašanje kaj se v vesolju čuti, misli, vidi in doživlja dejal, da je največja moč, ki jo vesolje daje svetloba.
Da se čuti mir, misli večnost, vidi širino in da je človek v odnosu do vsega videnega, čutenega in doživetega večji, ne pa manjši.
Večji zato, ker vidi zemljo pod sabo in odlepljeno od njene težnosti, trdnosti in determiniranosti.

Vprašala sem ga tudi, kaj v vesolju pomeni smrt. Pravzaprav pričakovano, a pomembno je odvrnil, da je tam zgoraj manj pomembna, za človeka bolj spravljiva in tudi manj ustrahovana.

Zakaj se mi zdi pomembno, da danes, po petdesetih letih poleta v »neznano«, poleta s katerim se je prebila membrana nedolžnosti našega planeta in hkrati podrla (ali vsaj naj bi se podrla) mistika onostranstva…raja,pekla…karkoli že pač hočete…tudi percepcija naše lastne nemoči…. …zakaj se mi zdi torej pomembno, da se danes oziram k čustvom človeka, ko vstopa v stanje breztežnosti in oddaljenosti (da ne rečem distance).

Zato, ker nam je znanost, ki te prestope omogoča postala samoumevna, človeška duša pa je ostala še vedno – kljub znanosti – skrivnost.

Ampak tudi znanost v resnici ni tako samoumevna.
Zato še danes odprtih oči in ušes beremo prvega, ki je pisal o potovanju v vesolje, pionirja vesoljske tehnologije Hermana Potočnika Noordunga.
Prevod njegove knjige, ki je izšla leta 1929 v Berlinu:«Problem vožnje po vesolju: raketni motor« in ki je takoj in za vselej vstopila v zgodovino kozmonavtike je pravkar izšel pri KSEVT

Kaj je KSEVT? Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij, ki ga – med drugim – poganja ideja, energija, koncept Dragana Živadinova in Mihe Turšiča.
Kulturno središče KSEVT raste kot izjemen kulturni dom v kraju Vitanje, kjer že obstaja manjša, a svetovno obiskana razstava o delu Hermana Potočnika in referencah nanj (te pa segajo od Odiseje 2001 v vesolju do Nase in MIRu – Mednarodne vesoljske postaje v Moskvi)

Če bi bil danes z nami predsednik države dr. Danilo Turk bi vam zagotovo spregovoril o projektu kulturalizacije vesolja, o katerem je z velikim žarom razpravljal na obisku v Moskvi in tudi botroval podpisu sporazuma med Slovenijo in Rusko federacijo.
Kar ne velja prezreti pa je dejstvo, da Slovenijo v tem sporazumu zastopa prav Ministrstvo za kulturo.
Gre za edinstven projekt na svetu, ki ga bo v kratkem kronal memorandum med Zvezdnim mestom (Akademija za znanost) in našim ZRC SAZU.

Skratka, kot da filma še ni konec. Ali še bolje, kot da se film preveša v realnost. Najprej tisto realnost, ki se je pred petdesetimi leti zgodila s prvim človekom v vesolju in jo je napovedal Meliesov film Potovanje na luno in kasneje še Kubrickova Odisejada, ki je Straussa premestila v nebo, nas pa vrgla iz neba na zemljo.
Tu smo obtičali – a kot kaže – ne za dolgo.

Naj na koncu zaželim vse dobro Ruskemu centru znanosti in kulture. In hkrati zaželim tudi vse dobro ideji o našem – Slovenskem centru zannosti in kulture v Moskvi, ki naj bi se zgodil skladno z nedavno podpisanim sporazumom ob obisku predsednika Putina v Ljubljani.
Ta center pravzprav dobro popotnico že ima, saj si ga je v nočnih urah in v precej simpatičnih okoliščinah ogledal že sam Putin

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja