Luigi, Luis, Lojze Spazzapan

Veno Pilon in Luigi Spazzapan sta bila v življenju zelo povezana, čeprav sta se večkrat zgrešila.
A zagotovo se nista zgrešila v medsebojnem pogledu. Znamenita Pilonova slika Luižija Špaca, kot mu je dejal Pilon, je podoba nemirnega, uglajenega, ekspresivnega in kultiviranega mladeniča, ki je – podobno kot Kogoj – imel pilonovsko »žive roke«. In znameniti bronasti Spazzapanov kip Pilona je podoba izrazno močnega, ciničnega, duhovitega, trmastega, vztrajnega in izčrpnega umetnika, ki mu že na obrazu bereš, da nenehno spreminja, bere in interpretira svet.
Dva umetnika iz zahodnega roba, ki sta živela v izrednem času, med vojnama, v krizah in v močnih umetniških turbolencah modernizma, si bosta odslej bližje. Donacija Sapzzapanove hčerke Nuše Lapajne sedmih vrhunskih slik Pilonovi galeriji pomeni, da bo stalna zbirka ne le bogatejša temveč tudi bolj pričevalska, saj se Lojze vrača domov – h koreninam svoje slovensko-italijanske družine, ki izvira iz okolice Šempasa (zaselek Špacapani) , pa čeprav se je rodil v Gradišču ob Soči. Slike v idealnem loku pokrivajo leta, ki jih je Luigi preživel v Torinu – kjer je tudi umrl. Z njimi lažje spoznavamo njegovo delo po odhodu iz Gorice leta 1928.
Vsekakor gre za umetnika, ki je bil tesno povezan s kulturno zgodovino Primorcev.

»Svojevrsten umetnik, izstopajoč zaradi svoje inteligence, bizarnega duha, nediscipliniran in lenobnega razpoloženja, res …..svojevrsten umetnik«, piše Veno Pilon p Luižiju.
»Vedno v črnem in beli srajci – »kot madež dobrega kitajskega tuša na belem Bristol papirju«, nadaljuje, ko se spominja prijatelja, ki ga je zaman iskal na njegovi razstavi leta 1939 v Parizu, saj se je Spazzapan zaradi odvzetega potnega lista ni mogel udeležiti. Ostal je v Torinu, kjer so nastajale številne podobe figur ujetih na sprehodu, črne silhuete v parku, futuristična in ekspresionistična dela, tihožitja, krajine in portreti. Mnogo tega je bilo uničena ob bombardiranju njegovega torinskega ateljeja.
Na beneškem bienalu leta 1960

»Spazzapan ostane v življenju kakor v svojem delu bizaren pojav, sijajna raketa, ki se je pestro razcvetela na večernem nebu. Brezobziren napram sebi in svojemu delu, si s filozofskim cinizmom podira lastno zgradbo in jo zopet zida«, je o prijatelju dejal Veno Pilon ob obisku posthumne Špacove razstave na beneškem bienalu leta 1960.
»Ekstremen v novem podajanju, logik svojih potov! Razkrajajoč sintetik«, pa opaža Ivan Čargo.
Tudi čas, ki ga je živel, je bil razkrajajoč in sintetičen hkrati. Spazzapan je okrog leta 1920 živel v Idriji in na tamkajšnji realki poučeval matematiko in risbo.
Ilustracije knjižnih del slovenskih založb v Gorici (Rablji Franceta Bevka) spajajo geometrijo s poezijo. Njegova abstraktna dekorativnost vzorcev za tkanine ali pa znamenita
Steklenica in kozarec, objavljena v reviji Tank Ferda Delaka govorijo o slikarjevih izkušnjah medvojnega modernizma, ki jih slovenski prostor premalo pozna.
Razpršen med Gorico, Trstom, Torinom, Ljubljano, Idrijo in Dunajem je ohranjal superiornost, ki jo je prepoznaval v dejstvu, da je človek različnih identitet. Prav sobivanje vseh teh kultur, ki jih je v življenju prečil, ga je dvigovalo nad provincializmom, ki ga je nemalokrat zaznaval v okoljih, kjer je živel.
Lepo je, da je Pilonova galerija bogatejša. Lepo je, da utrjuje dom Primorkam in Primorcem in s tem odpira okna našim radovednim in nikoli vsevednim očem.

2 misel na “Luigi, Luis, Lojze Spazzapan

  1. Spoštovana gospa Ministrica,

    v čast mi je, da vas lahko pozdravim in se vam zahvalim za vaše prispevke o kulturi. Sem lastnica malega stanovanja v Trnovem, ki bi ga z veseljem ponudila v umetniški najem ali projekt. Veselim se poletne muzejske noči in drugih prireditev v okviru Ministrstva za kulturo in se vam zahvaljujem za vaš doprinos k obogatitvi kulturnega življenja v Sloveniji.

    Lepo vas pozdravljam,
    Marina Žlender

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja