Umetnost okrog 1400

Maribor 10.05. 2011

Danes se v univerzitetnem Mariboru, kjer se je razvil meni zelo ljub študij umetnostne zgodovine, vračamo v davno preteklost. A v umetnostni zgodovini čas ne bledi, temveč krepi. Še več: s pogledom nazaj se umetnost dobesedno medi.
Ni lepšega kot skozi minevanje in spreminjanje družbe opazovati, kako ostajajo kodi umetniškega izražanja vse bolj trdni; ni lepšega kot spoznavati mogoče spregledane vrednosti likovnih izrazov; ni lepšega kot raziskovati razlike in bližine med mojstri in ni lepšega kot ugotavljati ikonografski, geografski, miselni in estetski kontekst posameznih del.
Videna v takšni luči je zgodovina umetnosti pravi užitek: je lahko detektivka in poezija. Je lahko laboratorijsko in ateljejsko delo.
In je lahko potovanje do konca sveta in potovanje v naše duše hkrati.
Sama sem to spoznala šele takrat, ko sem izstopila iz zgolj pragmatičnega/empiričnega dojemanja zgodovine umetnosti – ko sem povezovala vzrok s posledico in, ko sem umetniška dela razumevala v kontekstu časa in prostora.
Ni dovolj, če vemo, kje in kakšna je nekje neka (npr. gotska) katedrala – smiselno je, da vemo zakaj so jo pognali k višku na način, da je segala po oblakih. Kaj je takrat iskal človek izven sebe, da je klesal čipkaste in vznesene monumente, ki naj bi Bogu jemali sapo.
Ali kaj je mislil človek takrat, ko je v sakralnih prostorih drugih obdobij postavil sebe v center zanimanja, torej pred Boga (npr. v renesansi).
Ni dovolj, če vemo kje se stara zaveza prepleta z novo zavezo. Smiselno je, da razumemo zakaj in kako so motivi stopali v percepcijo ljudi in ne le ustvarjalcev.
Ni dovolj, če rečemo, da je Marija iz Ptujske Gore edinstvena, lepa in redka s svojim zavetniškim plaščem. Poučno je, če vemo, da sta naslikala tamkajšnje freske slikarja iz Brunecka v dobi, ko je Masaccio ustvarjal svoja Adama in Evo v Firenzah.
A posebej zanimivo postane, ko iščemo razloge zakaj se Marija, pojavi kot zavetnica s plaščem, zakaj ljudje rabijo zavetje, zakaj smo vsi nekakšni romarji, ki rabimo nekakšno maternico, ki nam blaži in varuje življenje.
Še bolj enigmatično pa postane, ko npr. to podobo iz Ptujske Gore povežemo z režiserjem Fritzom Langom, ki je v teh krajih (kot avstroogrski vojak) kiparil in dobil ogromno navdihov, kasneje videnih v njegovih filmih – od Nibelungov do Metropolisa. In njegovo dekle v Mtropolisu, ki ščiti otroke in preganjane delavce pred roko kapitalista, je čista replika Marije iz Ptujske Gore.
Skratka, zgodovina umetnosti je pot po labirintih življenja. Na dolgi tek in na trajni rok.
Je odprta knjiga, v kateri moramo brati in iskati antropološko, sociološko in kulturološko vedenje.
Okameneli Sveti Jakob s Ptujske Gore nam s svojim likom iskalca in prijaznega romarja, ki spoštljivo drži v rokah knjigo, enako kot pred stoletji sporoča: iz dediščine preteklosti pijemo znanje za naš čas, naše življenje.

Naslednje leto bo Maribor »predsedoval« evropski kulturi. Simpozij o umetnosti izpred več kot pol tisočletja je najboljša možna uvertura evropski prestolnici kulture. Tudi zato, ker sega čez robove Evrope. Brez teh oken Evropa ne bi bila Evropa, saj so se (in se še) v njej križajo vse kulture, ki so prečile njeno zgodovino. Ne le umetnostno, seveda.

Vse prisrčno vabim, da Maribor leta 2012 ponovno obiščete. Pa ne le Maribor, temveč tudi Žiče (sedež generalnega priorja rimske obedience), Celje…., številne srednjeveške samostane ter posebej cerkvice, ki so ob gradovih označile še danes veljavno podobo slovenske pokrajine.
Njihove poslikave so bile medmrežje svojega časa, maše v njih kulturne prireditve že sto let pred odkritjem Amerike. Gradovi so bili ob cerkvah, s svojim skromnim okrasjem in ljudmi v njih, nosilci gospodarstva in komunikacijska mreža za radovedne trubadurje. Žal so morali biti tudi mreža vojaških postojank, ki so jedro Evrope ščitile pred resničnimi in namišljenimi sovražniki tedanjega časa.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja