Odprta vrata ministrstva za kulturo

Odpiranje vrat kulturnih institucij na 3. december, rojstni dan Franceta Prešerna, je vse od leta 2000 uspešen način povečevanja pretočnosti in dostopnosti kulture. Gledališča vsako leto bolj pokajo od obiska, v muzejih se drenja vse več ljudi, knjižnice izumljajo prijazne  nagovore obiskovalcev, otroci pa sprejemajo kulturne hrame kot igrive in simpatične domove.

Po dobrem tednu bivanja na ministrstvu za kulturo mi je bilo povsem jasno, da je prav naša hiša potrebna prepiha.

Zato v sredo, 3 decembra ob 16.30  odpiramo vrata ministrstva – ne le za uporabnike, prijatelje in ministrske kolege ter kolegice, temveč tudi za pretakanje rok in besed med sodelavci.

Odpiranje vrat pomeni tudi simbolno polaganje dialoga kot temeljnega kamna. To, da mora biti dialog  vgrajen v same temelje kulturne politike, mi ni bilo jasno že včeraj – po nekaj dnevih ministrske izkušnje – mi je več kot jasno tudi danes.

V kolikor pridete v sredo, 3. decembra na Maistrovo 10, ob 16.30 prisluhnete Galu, galeristom ter Vladu Kreslinu, posrebate vročo čakolado in čaj ter čebljate…. si brez strahov stisnemo roke.

4 thoughts on “Odprta vrata ministrstva za kulturo

  1. jeanmark, vaša teza o tem, da naj bi premožnejši plačevali višjo ceno vstopnic, manj premožni pa nižjo, je dokaj hitroroka. Kdor zasluži več, plača tudi več davka, ki se razdeli tudi na kulturo v obliki subvencij. Bolj se usmerite v to, kako bi stimulirali zelooo premožne, da bi več vlagali (tudi) v kulturo – bodisi kot sponzorji, meceni, donatorji itd.

  2. Draga ministrica,

    Jaz nisem nikjer postavil teze, da bi premožnejši plačevali višjo ceno, manj premožni pa nižjo. Celoten moj predlog gre v smer, da naj se omogoči, da lhako uživalec kulutre plača polno ceno – če to želi. Ne vezano na njegov status ali prihodke.

    To, da naj bi pa kultura več sredstev pridobila od sponzorjev, mecenov in donatorjev pa se lahko doseže, vendar na način, ki vam ne bo všeč.

    Zelo zanimiv primer je opisan v Kebrovi Beli knjigi o reformi zdravstva. Tam je lepo pokazano kako se je spreminjalo število bolnišničnih dni v odvisnosti od načina financiranja. Ko so bile bolnišnice plačane po število bolnišničnih dni, se je stalež v bolnišnicah občutno podaljšal. Ko se je prešlo na financiranje po posameznem primeru, se je stalež zmanjšal. Tudi za 50%. In to še v času socializma, kjer je bil denar, sploh v javnih sektorjih, še precej manj pomemben.

    Kako lahko ta primer povežemo z kulturo? Človek je racionalno bitje. Naredil bo tako, da bo maksimiziral svoje (ali svojega podjetja) koristi. Tako se bo v primeru kulture popolnoma racionalno odločil, kje lahko enostavneje dobi več denarja. Ali od države, ali iz zasebnega sektorja. Dokler bo veljalo, da lažje dobi od države, bodo na čelu kulturnih ustanov ljudje, ki so dobri v tem. Se pravi v lobiranju in nabiranju denarja od politike. Kar pa je tipično popolnoma drugače kot pridobivanje sredstev iz privatnega sektorja. In zaradi tega, se to dvoje v veliki meri izključuje. V veliki meri, seveda ne v celoti.

    In tako je jasna pot, kako naj se pridobi več sredstev iz privatnega sektorja. Močno naj se zaostrijo pogoji za pridobitev “političnega” denarja.

    Draga ministrica, predlagam da vseeno usmerite v možnost, da tisti, ki želi, lahko plača polno ceno kulturne storitve. Ne glede na to, da je že skozi progresivne davke prispeval (pre)več. Da bi omejevali “politična” sredstva pač ni realno pričakovati. Mar ne?

  3. se ne otepam predlogov, ki prebijajo inertnost javnega servisa. To bo itak zahtevnejši toda nujen projekt, ki nas čaka.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *