Dileme konzervatorjev

Dileme niso nove. In nimajo vedno pravih odgovorov. Letošnji nagrajenci so mešanica tistih, ki jo dojemajo fleksibilno in tistih, ki jo znajo interpretirati. To je v redu.

Steletova nagrada

Slovensko konservatorsko društvo, Narodna Galerija 30.03.2009.

Zagotovo ni nič drugače kot nekoč. A vendarle se mi zdi, da nas današnji čas vse bolj poriva pred brutalne odločitve kaj varovati in kaj ne. Kaj dedovati in kaj ne. Kaj predelati in kaj ne. Kaj shraniti in kaj ne. Kaj zamrzniti in kaj ne.
Pred ta vprašanja nas poriva rastoča in spreminjajoča družba, ki je željna  novih oblek, praktičnega bivanja in hitrega obrata kapitala.
Mogoče res ni nič drugače kot nekoč oziroma kot vsakič, ko je – in, če  je – obstoječe oviralo nastajanje novega.
Oviralo? Je prav, da se pred konzervatorji in ostalimi vestalkami kulturne dediščine lahko uporablja ta pojem »ovirati«. Je skrb za spomin na že vzpostavljeno sploh lahko dojeta kot ovira?
A nimam prav, če  pred podelitvijo Steletovih nagrad in priznanj postavljam kot iztočnico vprašanje o tem »Kaj konservirati in kaj ne. Kaj restavrirati in kaj ne. Kaj varovati in kaj ne.«
Tukaj in zdaj – v 21. stoletju in ob tem svečanem trenutku – lahko postavljam zgolj in edino prava vprašanja: »Kako (in ne kaj)  dedovati, kako (in ne ali sploh) konzervirati, kako (in ne zakaj) shranjevati, kako (in ne ali sploh)  varovati.«

In tu imate, spoštovani strokovnjaki, ki varujete kulturno dediščino veliko front.

Očitajo vam, da skrbite za hrastove kozličke in s tem ovirate turistični razvoj.
Očitajo vam, da ščitite metuljčke in s tem onemogočate prometni konvoj.
Očitajo vam, da pretirano ohranjate gabarite in s tem hromite ekonomski razvoj.
Očitajo vam, da ste pikolovski in s tem ohranjate konzervativni naboj.

In: tožijo vas, da ste izdajalci, če na lipicancu ne dovolite pogubnih eksperimentov in na mestu kulturnega spomenika postavljajo raje golf.

Po drugi strani vam očitajo liberalnost, ki menda lahko hitro rani nedolžni raj.
Očitajo vam modernizem, ki menda ranljivo prekinja s kontinuiteto včerajšnjega dne.
Očitajo vam popustljivost, ki menda duhu preteklosti nalaga  preveč duha sodobnosti.

Ni ene resnice in ni le enega »prav«. Je primer do primera, ki mu mora botrovati prava senzibilnost, pametna odprtost in visoka stopnja strokovne odgovornosti.

Spoštovane vestalke in skrbniki kulturne dediščine!
Vsem tem frontam boste kos, če vas ne bo spodnesla nobena sla drugega (in drugih)  po neprimernem  brisanju spomina.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *