Na sredi

GEOSS, 6. februar 2011

Povabili ste me v središče Slovenije, v presek matematično izmerjenih silnic, na »oder«, ki dobesedno narekuje razmisleke o tem, kaj je danes res v središču, kaj ostaja na obrobju, kaj zastaja v ozadju in kaj je sploh še resnično v srcu.
Kajti prav srce je tisto, ki je bilo in bo zares vedno v središču našega bivanja.
Na srce, torej na toploto, ljubezen, solidarnost, dialog, vzajemnost, na prijateljstvo in bratstvo se ni težko obrniti. Srčnost je naš večni predmet poželenja, sreča je naša večna želja, ki jo z največjo lahkoto izrečemo, zapišemo in si jo zaželimo, a z največjo težavo živimo. Nemalokrat se je zavedamo takrat, ko jo izgubimo.
Zakaj nam tako na videz preprosta stvar, kot je srčnost, nenehno uhaja in zakaj ostaja hrepenenje po njej središčno polje, dobesedno srčika ustvarjanja? Marsikdo bi dejal, da zato, ker gre vedno za iluzijo. Ker nikoli ne moremo zagotovo zatrditi, da živimo res trenutek sreče, popolnosti in lepote. Ker je vedno še neki dodaten, drug, vzporeden prostor, ki ima to, česar mi nimamo. Ker mislimo, da je nekje drugje bolje, bolj popolno, bolj zadovoljno.

Umetnost je tista, ki tako rada – ali sploh edina – zna ubesediti, upodobiti in živeti to iluzijo.
Riše jo s pogledi podob na platnu, piše jo z besedami, ki nam – v vsakodnevnih pogovorih ne znajo in zmorejo iz ust. Slika jih s potezami, ki jih ne moremo z lahkoto izrisati s svojimi očmi, temveč jih vidimo skozi priprte oči ali skozi poglede drugih.
Umetnost je tista, ki nas poriva v paralelne svetove, v labirinte vprašanj, v drzne, nikoli živete ideje in v eruptivne misli, ki jih ne zmoremo udejaniti znotraj vsakdanjega pragmatičnega bivanja nujnih, stresnih, konfliktnih, ponavljajočih se, utrudljivih opravkov.
Ampak vendarle, umetnost ni iluzija, ki bi nas umikala pred vsem zemeljskim, materialnim, realnim in bremenilnim. Umetnost tudi ni le polje hrepenenja, kot sta jo definirali romantika in tudi prva zaveza (geneza), ki je Bogu pripisala to, kar smrtniku ni dovoljeno.
Umetnost je polje odpiranja, spoznavanja drugačnega, prešernega ali širnega …, je polje streznitve, je prostor razumevanja meja in tudi naše omejenosti v morju sveta.
In četudi se sliši oguljeno, drži: umetnost nam lepša življenje. Tudi tako, da nam pomaga videti in spoznavati, kako je v realnosti v resnici težko.
Ko govorim o »teži življenja«, se vračam na začetek in na prej izpostavljeno vprašanje, kaj je tisto, kar ostaja izven središča, kaj je tisto, kar danes ostaja na obrobju, in kaj je tisto, kar nas iz središča sveta in srca sili v središče teme.
Ob tem vprašanju se obrnimo na področje kulture. Kulture v širšem smislu, kot se običajno razumeva oziroma še najbolj pogosto na kulturni praznik, ko je prikladen čas za inventure in (samo)refleksije. Kajti, če ne razumevamo kulture zgolj kot polje umetniške produkcije, je prav, da se ozremo po tistih njenih širinah, ki so najbolj pogosto spregledane. Vzemimo v precep Dialog. Imamo, gojimo, ohranjamo kulturo dialoga? Ga ohranjamo v uličnih, medsebojnih, vsakdanjih, parlamentarnih, medijskih nastopih? Če npr. »surfate« po spletnih komentarjih, kjer ni treba izpisati svojega imena in kjer je vaša identiteta zakrita – pa tudi, če ni –, se spustite v brezno sovražne in nestrpne govorice, kjer je brat bratu sovrag, sosed sosedu pa zoprn mejak. Kot da bi se žolč prelil čez telo in kot da bi se virusi zgrnili na drugo telo. A to, ali »surfate« ali ne, je vaša stvar, kot je tudi vaša stvar, kdaj uporabite daljinca.
Ni pa več tako preprosto, če na sovražnost naletite za mizo, v lokalu, na ulici, v dvorani, v javnosti ali celo v prostorih, ki bi že po definiciji morala biti svetišča kultivirane besede.
Predsednik države laže, se sredi hrama demokracije navrže s tako lahkoto, kot da bi bila v aktovki gora fasciklov, ki bi odvetniško utrjevale tako rekoč niti malo domnevno laž.
Predsednik vlade nima kaj pametnega povedati, se sliši v osrednjih nacionalnih poročilih potem, ko taisti predsednik pove, da je v težkih časih recesije zagotovljenih več kot sedemdeset milijonov evrov za središčni evropski kulturni projekt. Itd., itd., vse tja do teroristov, ki so med nami, in apokalipse, ki je pred nami.
Besede so težke, pomenljive, naše orožje in orodje.
Ne velja pozabiti, da se je pred tisočletji zapisalo, da je na začetku bila beseda. Vsi smo prenosniki in prevodniki misli in sporočil, ki so stkane iz besed in uokvirjajo naš nazor, našo samopodobo in tudi naš odnos do drugega in sebe. Če so te besede brez glave in brezglave, sprožajo večje razsežnosti zla, kakor se zavedamo takrat, ko jih izrekamo. Rojevajo, podžigajo in netijo katastrofe.

Problem je, da se neznosna lahkost izrekanja danes opravičuje s časom, ki ga živimo. Res je, ne gre nam najbolje in svet je v krču. A ta krč, ki ga je zanetila zenitna točka (post)kapitalističnega razvoja, na žalost ne odpira vrat razmislekom, kako naprej na drugačen način, kako artikulirati nove vrednote in kako speljati svet v boljše tire.
Ta krč reproducira nove histerije in nervoze, ki se utapljajo v splošnem negativizmu, zavračanju in nevrozah. Na prvi pogled ne bi bilo s tem načeloma nič narobe, če bi negativizem – kot način zanikanja obstoječega – rojeval svoja nasprotja in iskal rešitve.
Ampak ne. Ostaja na površinskem in površnem zanikanju danega, ki blokira skoraj vse, kar nam pride na pot.
Ne kličem po kvoti dobrih novic, ki bi na silo ali celo z iluzijo popravljale stvarnost.
Kličem pa h kvoti dobrega razuma, ki bi znal probleme analizirati in jih usmerjati k luči na koncu krča, ki ga bivamo, in blokad, ki si jih ustvarjamo.

Površnost in pristranost rojevata nove okope in nova sovraštva. Če koga, velja nedvomno tudi danes brez fig v žepu citirati Prešerna, ki nas že vrsto let zdravi s svojo zdravljico, s katero nagovarja k razumu in k ljubezni hkrati.
In na koncu: Komu narpred veselo zdravljico, bratje, čmo zapet’?
Nazdravimo obči kulturi bivanja in tisti ustvarjalnosti, ki ostaja v dobri kondiciji, ki v teh težkih časih ohranja dobro oziroma v primerjavi s preteklimi leti še boljšo finančno trdnost in ki nam s svojo močno in vsak dan bolj razvejeno dejavnostjo daje upanje v bolj odprta obzorja duha.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja