Srce v breznu iz leta 2005

Spomnimo: prvo uradno praznovanje spomina na fojbe in eksodus je bilo leta 2005, slabo leto zatem, ko je postal v Italiji 10. februar uradni dan praznovanja. Takrat so nedvomno imeli že pod streho scenarij in vse priprave za obsežni televizijski projekt Srce v breznu (Il Cuore nel Pozzo), ki ga je po naročilu ministra za komunikacije Maurizio Gasparrija iz neofašistične stranke Nacionalno zavezništvo izpeljala RAI, režiral pa Roberto Negrini. Film je bil ambiciozno zasnovan (glasbo zanj je napisal Ennio Morricone) in sporočilno čist: razložil je približno to, da je edina resnica druge svetovne vojne nerazumni genocide nad Italijani, ki so ga zakrivili rasistično nastrojeni Slovani. V tem smislu je posledično večkulturno sožitje tako rekoč nemogoče. Film namreč prikazuje partizansko enoto, ki zaradi osebnega maščevanja njihovega poveljnika (Novaka) stori številne vojne zločine nad italijanskim prebivalstvom.

Film je vzbudil pozornost že pred začetkom snemanja. Hrvaška vlada je namreč prepovedala snemanje tega filma v Istri, saj je prikazoval Hrvate v negativni, predvsem pa zgodovinsko neobjektivni luči. V filmu ni hotel nastopati noben hrvaški in slovenski igralec, tako da je komandanta igral sbski igralec Dragan Bjelogrlić. Snemali pa so v Črni Gori. Gre za tragično usodo italijanske družine, ki je mirno živela v Istri, dokler se niso nanjo spravili krvoločni partizani. Kruti slovenski partizan ukaže usmrtitev gospodarja in gospodarice, tako da njun mali sin ostane povsem sam. Na srečo otroku pomaga italijanski duhovnik.

Gledanost obeh delov filma je bila ogromna. Pričokovanja so ustvarile premierne projekcije za izbrance in medijski odzivi na njih. Prvi večer je RAI 1 sledilo sedem milijonov Italijanov, drugi večer pa deset milijonov gledalcev. Liberalna akademija je takrat v Kinodvoru predvajala prvi slovenski igrani celovečerec Na svoji zemlji Franceta Štiglica in organizirala pogovor z zgodovinarji tudi na temo povojnih pobojev oziroma fojb. Da ne bo pomote: ni šlo za spodbijanje povojnih pobojev in takrat bolj malo poznanih fojb, temveč za spodbijanje načina kako se jih je film lotil.

Večina kritik je filmu Srce v breznu očitala umanjkanje zgodovinskega konteksta, da film ne omenja predhodnega italijanskega nasilja nad slovanskim prebivalstvom po uvedbi fašizma leta 1922 in da je to le propagandni politični  film italijanske desnice. Ni umanjkala tudi kritika filmskega jezika zaradi osladnega načina prikazovanja dogodkov ter ozkega tolmačenja pobojev, kot osebnega maščevanja.

Kakorkoli, film res ni premogel  niti kančka kompleksnosti – vse, kar se je tam dogajalo, je brez konteksta. Propagandni filmi oziroma filmi, ki imajo izdelano sporočilo, ne potrebujejo preteranih razlag zgodovine. Tako ne zvemo nič o tem, kaj so Italijani v Sloveniji počeli pred II. svetovno vojno in med njo. Kot, da druga vojna ni bila vojna proti fašizmu, ampak vojna proti terorju – proti slovanskemu terorju.

Posamično, individualno in subjektivno je tisto, kar (lahko) zabriše  zgodovino. Prav to je Srce v breznu: telo iztrgano iz konteksta, preusmerjeno v posameznika in  objeto v emocionalne splete medsebojnih odnosov. Film  zahteva dramatično pripoved, kjer je zgodovina le njen bežni okvir. En otroški obraz pove ogromno. En otroški obraz s solzo, nam bo razširil oči. En otroški obraz z odhajajočo materjo nas bo razbesnel. En otroški obraz z mrtvo materjo nas bo prisilil v sovraštvo.

Ne samo takten, tudi preračunljiv je bil naročnik tega filma. Spregovoril je namesto zgodovine zato, da je lahko z njo manipuliral.

Objokovanja

Featured

Slika Mrtvega Kristusa oziroma Objokovanje  Andrea Mantegne (okrog 1480, Pinacoteca Brera) je posebna in izjemna tudi zaradi perspektive s katero je Mantegna zajel človeško telo in prostor. V nasprotju s takratnimi uzancami je očišče obrnjeno, v ospredju so  gola stopala, telo je zaradi perspektive krajše, žalujoča Marija, Janez Evangelist in Marija Magdalena pa Kristusa objokujejo s strani in ga ne držijo v naročju, kar je bil takrat najpogostejši način. Ta neobičajna dramaturgija, raziskovanje perspektive in slikovit pristop, ki ga je uvedla renesansa, so ključno spremenili razumevanje ter upodabljanja prostora.

Ni čudno, da se tak motiv s prav to točko pogleda pojavi skoraj kot citat tudi na filmu. Navajam dva primera dobesedne kopije Mantegnovega Objokovanja. Da je Pier Palo Pasolini v filmu Mamma Roma (1962) takorekoč podvojil ta prizor se mi je zdelo povsem logično. Pier Paolo je obvladal zgodovino umetnosti, tudi sam je slikal, zagotovo je videl ključna Mantegnova dela in bil je doma v krščanski ikonografiji, mitologiji in marksistični interpretaciji evangelijev. A svojega »Kristusa« ne postavi na mizo podobno kot Mantegna kar tako, za lepše. Fant (Ettore Garofolo), ki leži na hladni mizi je žrtev nerazumevanja okolja, njegov propad je davek na iztirjeno družbo, ki ji ne more in zna  uiti. Mati (Anna Magnani) ga je v času odraščanja oddala v dom, ko si je prigarala stanovanje in opustila služenje na cesti,  pa ga je vzela k sebi in z njim poskušala nadoknaditi vse kar jima prej ni bilo dano. A stvari ni mogoče kar tako spremeniti in njena nova ljubezen fanta ne odvrne od prestopov, v katere je bil tako rekoč gensko vpet. Njegova pot se konča kot stranska pot. Na smrtni mizi v kaznilnici.

V filmu Lordana Zafranovića Muke po Mati  (1975) se Mate – Boris Cavazza po boksarski tekmi vrne iz Splita v rojstno dalmatinsko vasico, kjer njegove rane izpirata in objokujeta mati in žena (Božidarka Frajt). Imamo isti pogled: (skoraj) spodnji rakurz, očišče, ki telesu da globino, hkrati pa poudari njegovo šibko in ranjeno korpulentnost. Boris Cavazza – v eni svojih najboljših vlog –  je namreč delavec v ladjedelnici, ki gre iz kamnitega, neperspektivnega in neplodnega zaledja Dalmacije v Split, v prostem času pa se poskuša kot boksar. V tem filmu je vse kar je boleče meseno –  še posebej seksualni prizori (v mestu), odpovedovanja seksu (ženina vzdržnost doma) in brutalni udarci v ringu. Vse je ena sama kazen za ponesrečene življenjske poti, ki jih vedno nekdo objokuje. V tem primeru še posebej mati, ki je že izgubila enega sina, ki je hotel oditi v Nemčijo a se je zapletel že v Splitu. In seveda Matetova žena, ki se mora soočati z moževim življenjem v mestu in opustiti kot kamen iz Velebita trdo realnost podeželske vasice.

Seveda ni ključno, ali je ležeči Mate na skoraj da smrtni postelji povzet po Mantegnjevem Kristusu ali ne. A pri seciranju filmskega jezika je lepo ugotavljati širino režiserjevega pogleda – v tem primeru tudi pogleda direktorja fotografije Karpa Godine. Slikarstvo je pač osnovna stopnja, ko je človek poskušal zaustaviti videno in temu zamrznjenemu pogledu dodati ne-videno, iluzionistično ali pa povsem realistično.

Ni čudno, da se fotografija in film rada poklonita svojim predhodnikom.

Prvi televizijski in prvi celovečerni film v letu 1991

Videla sem ga pred 27 leti. Te dni, ko je Urban Koder dobil odlikovanje (za Prešernovo nagrado pač ni sprejemljiv, ker ima preveč heterogen in ne le klasičen opus) so v Kinoteki po Urbanovem izboru zavrteli televizijski film Operacija Cartier. Lepo, da ni že spet Cvetje v jeseni, sem si rekla. Lepo tudi zato, ker bom lahko preverilia, ali je film še vedno tako dober, kot je bil leta 1991, ko je nastal. Urban je namreč napisal glasbo tudi za ta film, ki ga je po scenariju Mihe Mazzinija režiral Miran Zupanič. Naj takoj na začetku povem, da film kljub časovnem odmiku še stoji, pravzaprav se je dodatno “umedil”. Resda je bila zaznana kakšna režijska nerodnost toda vedeti je treba, da je bil to Miranov debitantski film in, da ga je producirala RTV Slovenija, ki pri igranih filmih ni imela take kilometrine in producentskih potenc kot za to ustanovljeno državno filmsko podjetje. A vendrale je bila v začetku devetdesetih prav televizija tista, ki je vlekla naprej popolnoma opešan voz filmske produkcije, saj ji je država s takratnim ministrom za kulturo na čelu, obrnila hrbet, samostojni producenti pa so si polagoma šele utirali pot.

To kar me je na kinotečni projekciji televizijskega filma Operacija Cartier šokiralo je bilo spoznanje, da originalne filmske verzije (film je bil posnet na 16mm filmski trak) sploh ni več. Nikjer. Izgubljeno. Zbrisano. Založeno – ne vem. Povečave na 35 mm trak TV film ni dočakal in zato tudi ni mogel v kinematografe. Ohranil se je na eni od prvotnih bet, iz katere so ga sedaj lahko prepisali v barvno ubito digitalno verzijo, kjer filmskega zrna ni več čutiti. Mislim, da se je Zupaniču in direktorju fotografije Radovanu Čoku meglilo pred očmi. Kako je mogoče izgubiti in nezavarovati filmski trak mi sploh ni jasno. Pa tp ne velja le za ta film. Kot, da bi raztrgal ali vrgel proč knjigo, porezal slikarsko platno ali pa spodmaknil kiparju kalup in bi ostale le fotografije.

Ob tej priliki me je presenetila tudi Zupaničeva pripoved, da je film nastal zahvaljujoč takratnemu odgovornemu uredniku kulturno umetniškega programa TVS Toniju Tršarju. Poklical ga je, mu povedal, da njegova uredniška politika temelji na enem debitantskem filmu na leto in mu zato predlaga, da ekranizira Mazzinijeve Drobtinice. Prav nič nisem dvomila v povedano, saj je bil pokojni Tršar urednik z vizijo, kot bi se danes temu reklo. Odpiral je vrata videastom in drugim, ki so takrat prihajali na sceno ter spretno odbijal očitke, da kultura nima dovolj rejtingov, zato naj bi se umikala info programu. Tudi meni je zbijal odpor in pritiskal, da naj prevzamem urednikovanje kulture, češ, da ni vseeno kje kdo kaj počne in tudi vztrajal, da ima TVS redno filmsko oddajo.

Danes je malo takih, toda četudi so, ni šans, da bi preživeli brez vseh utesnjenih pravil, ki v imenu transparentnosti in spoštovanja vse bolj rigidnih pravil igre, ki predpostavljajo obvezujoče razpise, matematična točkovanja in obrazce, kjer sploh ni nujno, da izvržejo najboljše, najbolj drzne, najbolj ekspresvne in prodorne projekte. Sploh pa debitantske, ki pač težko stočkujejo dovolj referenc.

Še bolj sem bila frapirana ob podatku, da je Mazzinijeva knjiga Drobtinice izšla v nakladi  54 000 izvodov! In to leta 1987, v času, ki jim danes pravijo, da so bili svinčeni. Namreč povprečna naklada je danes okrog 500 – 800 izvodov, če nisi ravno Golob ali turistični vodnik.

Zupaničev TV film  Operacija Cartier, je leta 1992 dobil nagrado CIRCOM za najboljši evropski TV film. Kdor ga ne pozna (upam, da ga bodo – ne glede na opustošeno kvaliteto slike – še kdaj zavrteli), naj na kratko povzamem, da se dogaja na Jesenicah v krču industrijske tlake, kjer se prepletajo zgodbe med nevkleščenim, neetabliranim pisateljem Egonom (Borut Veselko), ki lahko marsikaj pogreša, a trdno prisega le na profum Cartier, med delavcem Selimom iz Bosne (Faruk Begolli), ki prisega le na Nastassjo Kinski, med Ibrom (Haris Burina), ki prisaga le na delavko Urško Hlebec, med karikiranim poetom (Srečo Špik), ki prisega le na vzvišeno pesniško poslanstvo in med dekletom širokih uslug (Judita Zidar), ki bi rada prisegala le na Egona, a ji iskano trdnost nudijo drugi moški, ne pa luzerski svobodnjak. Vsi izgubijo vse na kar prisegajo, ker je realnost v tej sivi zadušljivosti tako dolgočasna in brezizhodna, da jim pomendra želje, ki jih (še) imajo. Skratka, gre za film, ki bi po skoraj tridesetih letih lahko doživel rimejk in bi bil ravno tako sodoben kot takrat.

Leto 1991 je bilo za našo kinematografijo zelo čudno. Simptomatično tranzicijsko. Za prvi celovečerni film v samostojni Sloveniji velja Babica gre na jug, ki ga je režiral Vinci Vogue Anžlovar. Ta film velja še danes za enega najpopularnejših slovenskih filmov. Splošno znano je, da Babice najbrž ne bi bilo, če ne bi takrat Vinci zmagal na razpisu japonske družbe Tokuma Japan Coorporation. Menda je zagledal luč sveta 17. decembra 1991. Pred točno 27. leti torej. Lepo bi bilo, če bi Babica končno dobila še eno možnost. Kot slišim, jo je dobil Dedek, ki najbrž tudi gre na jug.

Ta teden smo na TVS videli dober Šantičćev film Skupaj in tudi dober celovečerc o Cankarju Amira Muratovića. Vse preveč spregledani, četudi kvalitetni deli. Kot da bi bila televizijska produkcija manj resna od tiste, ki nastaja v okviru nacionalne kinematografije. Jo pa redko kdo vrednoti, evidentira in vodi njen utrip. Dobro bi bilo, da bi kdo en temeljit tovrsten pregled – pa ne le od 1991 dalje – spravil pod streho.