Ljubljana – Stockholm

Otvoritev razstave “The Ljubljanica : stories told by a river”, Stockholm, 25.5.2011

Iskreno povedano: izjemno me veseli, da bo Švedska s to razstavo bolje spoznala Slovenijo.

Naša majhna, dvo-milijonska država spoštuje naturo in kulturo. Ne le spoštuje – dobesedno ljubi, kar je vpisano že v samem imenu glavnega mesta: Ljubljana (in se navezuje na ljub, ljubezen, ljubljen/a). Reka Ljubljanica, ki vam na tej razstavi predstavlja svoje zgodbe – vse od legende o Jazonu in ladji Argo – nam ni le ljuba, temveč je pravi naravni fenomen, kakršnega ni mogoče najti nikjer na svetu.

Ljubljanica je na prvi pogled leno tekoča reka naše prestolnice. Ob njej se je z Napoleonom sprehajal Jean Battiste Bernadotte, francoski maršal in kasnejši švedski kralj.

Opozoriti velja, da je tradicija podvodnega raziskovanja arheoloških najdišč v Sloveniji ena najdaljših v Evropi, saj so prve raziskave v tedanji avstro-ogrski državi izpeljali potapljači že leta 1884. Ampak rek in vode imate na Švedskem veliko in vem, da ste tudi vi iskali zgodbe v njih.

Ena najbolj krutih in lepih je zapisana v Bergmanovem Deviškem vrelcu, kjer voda poskuša očistiti človeško zlo in ostrino skrunitve lepega oziroma nedolžnega.
Kot ljubiteljica filma se ne morem izogniti asociaciji meglic nad bregovi Ljubljanice, ki so magične kot kadri v njegovih filmih. Kadri, ki so skrivnostni podobno kot naša kraška reka, ki ima vsaj sedem imen in ki večkrat ponikne – kar je v teh krajih takorekoč nepoznano.

Kot boste videli na razstavi, je orožje pogosta najdba v Ljubljanici. Toda to orožje ni bilo namenjeno ubijanju. Ljudje preteklosti so ga darovali vodni boginji, da bi bilo njihovo življenje boljše.
Naš namen je podoben. Pri boginji vode, Equorni, smo si izposodili te predmete, da pokažemo bogato ustvarjalnost ljudi iz krajev ob Ljubljanici, da orožje našega časa postane védenje o preteklosti in našem odnosu do nje.

Spoštovani,

kot umetnostno zgodovinarko so me vedno fascinirale razlike med severnjaško in mediteransko likovno umetnostjo, še posebej renesanso. Švedski film me je šolal k razumevanju filmskega jezika, vaše oblikovanje k razumevanju ergonomije, arhitektura k razumevanju konteksta in koncepta, vaši dramski teksti, pogosto uprizorjeni v naših gledališčih, pa k razumevanju podtalnih tokov našega bivanja.
Kot političarka pa se vedno na novo zatekam k vašim dobrim družbenim praksam, razumevanju socialne družbe, medkulturnosti, širine in odprtosti.
Veseli me, da se letos, ko Slovenija praznuje dvajset let svoje države prepletamo na področju kulturne dediščine in na ta način dopolnjujemo naše medsebojno spoznavanje, ki se je utrjevalo v preteklosti predvsem na področju literature, glasbe, oblikovanja in teatra.

Nedavno od tega je razstava, ki jo je v muzeju sodobne umetnosti MACBA v Barceloni pripravila direktorica ljubljanske Moderne galerije Zdenka Badovinac, popolnoma razorožila vse prisotne. In ni jih bilo malo.

Razstava o zgodovini Ljubljanice in arheoloških najdbah v njej, pa je v Armemuseum v Stockholmu več kot presenetila. Obisk je bil fantastičen, postavitev odlična in celo naša potica je “zažgala”.

Skratka, Slovenija v tujini blesti. Velja to slišati, videti in vedeti.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja