V Vipavi

Naš narod je bil v zgodovini večkrat upravičeno jezen. Ne le jezen, besen, od nemoči nesrečen, od krivic ranjen. Mi Primorci oziroma naši predniki so to krčevito izkusili. Njihova jeza, da nam nekdo drug govori, kaj, kako in v kakšnem jeziku sploh lahko govorimo, da nam nekdo drug reže našo zemljo in da nam mirno, svobodno in prelepo Dolino miru prestavlja v iluzijo, v predmet hrepenenja, ne pa življenja, ni izzvala kričanja! Njihova jeza je izzvala upor (proti fašizmu), jeza jih je povezala in združevala. Zakaj?
Zato, ker jih je hranilo srce. Ker je bilo srce, torej ljubezen (bodisi do drugega, bodisi do zemlje, bodisi do domovine, bodisi do domačije) motor njihovih dejanj in misli.
Srca danes nismo izgubili. Je pa res, da ga ne vidimo, vse manj ga čutimo in se vse manj po njem ravnamo.

Lepo spreminjamo v umazano, pošteno v dvomljivo, ambiciozno v pokvarjeno, reformno v poraženo, krizno v osovraženo.

Res je, ni nam zmeraj dobro in ni nam všeč, da se moramo spopadati s stiskami, ki so jih navrgle preobjedenost, nesolidarnost, pogoltnost manjšine in neobčutljivost do edinega prostora, ki nam je dan: do zemlje, planeta, okolja. Te stiske niso zgolj naše, temveč so dobesedno stiske (in problem) sveta, ki se krči v vprašanjih, katera in kakšna je prava pot, bolj kot kadarkoli prej. In ti krči so zunaj naših meja – tako slovenskih kot evropskih – zelo zelo hudi.

V tem prekrasnem okolju, v katerem imamo vsi svoje spomine (moj seže v davne čase, ko je bil dvorec Zemono obnovljen kot eden prvih najbolj vzornih, najbolj drznih in najbolj temeljitih obnov kulturne dediščine v Sloveniji – in to tudi s pomočjo gospodarstva, ne le države!), skratka, v tem rajskem okolju mora spregovoriti srce.

Tu in široko naokoli moramo priznati, da imamo več, kot si upamo, znamo in zmoremo priznati: imamo zeleno, zdravo, dobro, toplo, slikovito okolje, imamo dragulje v njem – vse od starega vipavskega jedra, Lanthierijevega dvorca, parka, grozdja … do ljudi, ki znajo (znate) ostrino življenja spreminjati v mehkobo bivanja. Prav je, da vam znamo/znajo reči hvala in vas s priznanji tudi nagraditi.

Vipava z okolico se korak za korakom spreminja. Pomembno je, da te spremembe ne brišejo spomina in da odpirajo možnosti razvoju. Rekonstrukcija dvorca Lanthieri – za katero upam, da ne bo doživela preveč blokad – je ena taka zgodba, ki bo prinesla dodano vrednost kraju.

Te dni se mučim, da bi vlado prepričala, da je krčenje sredstev, ki se namenjajo kulturi (in sem spadajo tudi vaši investicijski programi), nevarno, krivično in žalostno dejanje, še posebej ob praznovanju dvajsetletnice države. Vse do sedaj mi ni bilo treba pozivati k razumu, saj sem/smo vzdrževali stabilnost na področju kulture in celo presegali stanje, ki je veljalo v času debelih krav. Toda v času debelih krav se ni mislilo na jutri in se je pozabljalo, da je treba ustvariti več kot zapraviti.

Na kulturi ne »zapravljamo«, z njo ustvarjamo dodano vrednost, ki jo ljudje potrebujemo zato, da živimo odprtega duha ali, kot bi dejal župan, da živimo srčno, iz srca. Ustvarjalci živijo »protestantsko«, asketsko in si ne jemljejo tistega, kar ni njihovo. Pa četudi prav kultura, ki je prepredena v vsako poro našega življenja, dejansko ustvarja dobiček našemu bivanju. Dobiček, ki se mu enostavno reče smisel bivanja.

Zato se bom zanjo vedno borila. Tako kot včeraj, tako kot danes in tako tudi jutri. Ne glede na to, iz katerega mesta in v kateri vlogi.

Vsi nosimo in ustvarjamo svoje vloge. Take in drugačne. Pomembno je le eno: da v njih igramo (živimo) pošteno, iskreno in brez jeze, ki uničuje srce.

2 misel na “V Vipavi

  1. Kako ljubko nasmejane ste bile danes vse tri Zaresovke na novinarski konferenci!

    Še posebej vi, gospa Širca, saj vam ne bo več treba beliti glave, kako naj predvsem lokalnim medijem poveste, da se lahko samo še obrišejo pod nosom za letošnja sredstva ministrstva za kulturo, namenjena pluralizaciji medijev v Sloveniji.

    Me prav zanima, koliko zadolženih medijev posebnega pomena bo zaradi ukinitve državne subvencije potonilo do konca letošnjega leta. Po vaši zaslugi!

    Vi ste navadna grobarka medijev!

  2. Po moji zaslugi – tudi po zaslugi mojega odstopa – se mediji ne bodo obrisali pod nosom.
    Predpostavljam, da ste eden izmed prosilcev na razpisu in tudi, da ste energijo, ki jo usmerjate v moj grob, namenili tudi javnemu pozivu proti krčenju sredstev za kulturo. Gre namreč za splošni in ne le vaš interes

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja