Bedno

Na seji parlamentarne Komisije za človekove pravice se je pred leti novinar Igor Kršinar tresel, skoraj jokal, skliceval na družino, ki trpi zaradi pritiskov nanj, povedal, da je zaradi stresa na bolniški ipd. Pred nami in kamero je posegel po pomirjevalih oziroma zdravilih, ki so mu jih pripisali zaradi umiritve psihičnih bolečin, ki jih je utrpel pri novinarskem delu.

Prisotni smo razumeli. Solze so vedno povedne. Ne le zaradi njegovih – temveč tudi nelagodij drugih novinarjev – sem kasneje, ko je bil marsikdo proti, vztrajala, da se v novi medijski zakonodaji avtonomija (in profesionalnost) novinarstva še posebej utrdi. Continue reading

Perverznost in pristranost Oblakove medijske kuhinje

Najprej pomaga zminirati medijski zakon, ker mu le ta na krožniku servira resnico in pravico.

Miniranje in lobiranje mu ni težko, saj z bogato in vseslovensko frekvenčno močjo deponira svoje medijske usluge pri strankah, še posebej pri tistih poslancih, ki so tudi župani. Sploh pa – kot pravi sam – ima v vseh strankah prijatelje.

Če so v stiski jim priskoči na pomoč in pomaga, npr.Janši, računalniško risati ozadje na tiskovki, ko briše krivdo pri koruptivnih vojaških poslih.

Če si politika zaželi več prostora v medijih, jim spiše široko interpretacijo pravice do popravka in odgovora.

In če se prijatelji v strankah – tudi koalicijskih – vendarle primejo za glavo, da so sesuli medijski zakon, ki bi njihovim regijskim, katoliškim, lokalnim, spletnim…. in posebnim medijskim programom prinesel še enkrat več denarja kot jih prinaša sedaj veljavni, jim vsestranski Oblak takoj reče:
»Ni problema, bom novega napisal kar sam! Vi ga boste vložili in rešili vašo malce vendarle načeto čast!«
»Kaj bom s popravkom, sprašujete? To pa vendarle ni tako važno in moja stara, torej sedaj veljavna rešitev, je briljantna! To ste, spoštovane koalicijske gospe poslanke, ugotovile same, ko ste razpravljale v državnem zboru! Sicer pa, priznajte, sami ste nedvomno in nič kolikokrat izkusili, da so novinarji šlampasti in radi bleknejo kaj kar ne drži tako kot mislite vi, da drži!
In priznajte tudi, da tisto kar je Širčeva spravila skupaj ob asistenci ločeno konzultiranih novinarjev – a se vam zdi pošteno, da jih je spraševala kaj mislijo na ločenih sestankih? In, da jih je sploh spraševala….. no ja, saj so se kljub temu vsi strinjali, ločeni ali skupaj… toda kako se ne bi strinjali, ko bi na ta način vaše popravke, drugačna mnenja, vaš prikaz nasprotnih dejstev, vaše resnice, vaše proste spise, vaš prav in vaše komentarje potem lahko metali mirno v koš in vam vzeli demokratično, ustavno, človeško in sploh pravico do resnice! Naravnost prisiljeni bi bili, da si tiskate brezplačnike!«, jih pomiri.

»Avtonomija? A da naj to tudi malo popravim? Zaradi umetniškega vtisa, pravite? Da jim je Pahor obljubil nekaj kar naj bi malo približalo tistemu soglasju pri imenovanju urednikov? Ampak glejte, kako bi prinašal nekaj v zakon, čemur ste nasprotovali, ko ste glasovali o vladnem zakonu? Sploh pa so vsi že pozabili kaj je Pahor obljubljal! Novinarji pa itak vlečejo vsak v svojo smer in bom tistim, ki vlečejo v pravo smer že prišepnil, naj butnejo tiste, ki se grejo samoupravljanje v medijih! Nič se bat!« je končal.
»A da bo tanovi pri Društvu novinarjev cepetal zaradi lastništva? Tud tu brez panike! Tastari iz Društva je itak tiho. Sploh pa bo tanovega tadrugi pri Združenju publicistov poklopil z Madžari, ne glede na Zverovo hvalnico madžarske strumnosti!«, se pooblači.

»Da Madžarov ne bodo metali po ustih, če Svet za medije vržem ven, pravite? V redu, to neodvisno nebodigatreba bom flopnil ven in zakon bo zdrsel kot po maslu. Saj tudi sami novinarji bluzijo kaj naj bi imeli: enkrat bi radi zbornico, drugič nek tiskovni svet, tretjič nekaj drugega….Kaj bo namesto Sveta, sprašujete? Da ga ima tako ali drugače cel svet, menite. Pa ne mi komplicirat! Dal ga bom ministrstvu, itak je treba uzde imeti v rokah. In to trdno, sploh pa po volitvah, ko bo enim in drugim všeč – ti so se itak sedaj šli neko samoodpovedovanje in samoomejevanje! Prav zares«, se prav nič oblačno nasmehne.

»Če bom pustil Svet za radiodifuzijo? Hm, ti fantje so mi všeč, ne vem zakaj bi jih ukinjal. Tako lepo so pisali o mrežah in mi za naprej in za nazaj legalizirali moje plemenito, trdo, v javnem interesu in za slovensko dobro urejenem redu mojega velikega Radia«, odžene skeptične oblake.

»Kaj bom z oglaševanjem in tistim promocijskim plasiranjem in sponzoriranjem? Kaj vas to sekira, itak je Evropa že vse zmenila. Prav, ok, se strinjam, ne bom se vtikal v RTV in jim jemal oglase v najbolj gledanem terminu, zmenjeno. In cela bo tudi komercialka, ki dobi več epp in tematske programe…ne, nacionalki tematskih ne morem not prinest, te je odplaval referendum …a sem vam povedal, da če bi jaz namesto tistih neorganiziranih pezdirjev in mojega prijatla Matoza takrat bolj zagrabil za posel in bolj garaško zbiral podpise, bi imeli še en referendum….no ja, jim pa bodo sedaj povečali naročnino..na koncu se vse poštima, a ne?« je zaključil.

»Če bom imel čas za dopust? Ne skrbet. Samo če bo vreme. To bom zvedel s prve roke in za celo Slovenijo. Na mojem radiu kjer ponoči oddajamo lokalne vsebine se najbolje zve kako se premikajo oblaki!«

V Vipavi

Naš narod je bil v zgodovini večkrat upravičeno jezen. Ne le jezen, besen, od nemoči nesrečen, od krivic ranjen. Mi Primorci oziroma naši predniki so to krčevito izkusili. Njihova jeza, da nam nekdo drug govori, kaj, kako in v kakšnem jeziku sploh lahko govorimo, da nam nekdo drug reže našo zemljo in da nam mirno, svobodno in prelepo Dolino miru prestavlja v iluzijo, v predmet hrepenenja, ne pa življenja, ni izzvala kričanja! Njihova jeza je izzvala upor (proti fašizmu), jeza jih je povezala in združevala. Zakaj?
Zato, ker jih je hranilo srce. Ker je bilo srce, torej ljubezen (bodisi do drugega, bodisi do zemlje, bodisi do domovine, bodisi do domačije) motor njihovih dejanj in misli.
Srca danes nismo izgubili. Je pa res, da ga ne vidimo, vse manj ga čutimo in se vse manj po njem ravnamo.

Lepo spreminjamo v umazano, pošteno v dvomljivo, ambiciozno v pokvarjeno, reformno v poraženo, krizno v osovraženo.

Res je, ni nam zmeraj dobro in ni nam všeč, da se moramo spopadati s stiskami, ki so jih navrgle preobjedenost, nesolidarnost, pogoltnost manjšine in neobčutljivost do edinega prostora, ki nam je dan: do zemlje, planeta, okolja. Te stiske niso zgolj naše, temveč so dobesedno stiske (in problem) sveta, ki se krči v vprašanjih, katera in kakšna je prava pot, bolj kot kadarkoli prej. In ti krči so zunaj naših meja – tako slovenskih kot evropskih – zelo zelo hudi.

V tem prekrasnem okolju, v katerem imamo vsi svoje spomine (moj seže v davne čase, ko je bil dvorec Zemono obnovljen kot eden prvih najbolj vzornih, najbolj drznih in najbolj temeljitih obnov kulturne dediščine v Sloveniji – in to tudi s pomočjo gospodarstva, ne le države!), skratka, v tem rajskem okolju mora spregovoriti srce.

Tu in široko naokoli moramo priznati, da imamo več, kot si upamo, znamo in zmoremo priznati: imamo zeleno, zdravo, dobro, toplo, slikovito okolje, imamo dragulje v njem – vse od starega vipavskega jedra, Lanthierijevega dvorca, parka, grozdja … do ljudi, ki znajo (znate) ostrino življenja spreminjati v mehkobo bivanja. Prav je, da vam znamo/znajo reči hvala in vas s priznanji tudi nagraditi.

Vipava z okolico se korak za korakom spreminja. Pomembno je, da te spremembe ne brišejo spomina in da odpirajo možnosti razvoju. Rekonstrukcija dvorca Lanthieri – za katero upam, da ne bo doživela preveč blokad – je ena taka zgodba, ki bo prinesla dodano vrednost kraju.

Te dni se mučim, da bi vlado prepričala, da je krčenje sredstev, ki se namenjajo kulturi (in sem spadajo tudi vaši investicijski programi), nevarno, krivično in žalostno dejanje, še posebej ob praznovanju dvajsetletnice države. Vse do sedaj mi ni bilo treba pozivati k razumu, saj sem/smo vzdrževali stabilnost na področju kulture in celo presegali stanje, ki je veljalo v času debelih krav. Toda v času debelih krav se ni mislilo na jutri in se je pozabljalo, da je treba ustvariti več kot zapraviti.

Na kulturi ne »zapravljamo«, z njo ustvarjamo dodano vrednost, ki jo ljudje potrebujemo zato, da živimo odprtega duha ali, kot bi dejal župan, da živimo srčno, iz srca. Ustvarjalci živijo »protestantsko«, asketsko in si ne jemljejo tistega, kar ni njihovo. Pa četudi prav kultura, ki je prepredena v vsako poro našega življenja, dejansko ustvarja dobiček našemu bivanju. Dobiček, ki se mu enostavno reče smisel bivanja.

Zato se bom zanjo vedno borila. Tako kot včeraj, tako kot danes in tako tudi jutri. Ne glede na to, iz katerega mesta in v kateri vlogi.

Vsi nosimo in ustvarjamo svoje vloge. Take in drugačne. Pomembno je le eno: da v njih igramo (živimo) pošteno, iskreno in brez jeze, ki uničuje srce.