Darko Brlek v intervjuju (Žurnal, 9. julij 2011, stran 17) ugotavlja nepotrebnost ministrstva za kulturo, skladno s pomenljivim naslovom “Kulturnik, ki bi ukinil ministrstvo za kulturo”. Razmišljanje, da resor kulture lahko nadomestijo kretničarji na ministrstvu za finance je podobno, kot bi zapisali, da lahko Festival Ljubljana vodi finančni referent na Mestni občini Ljubljana. Glede na izobrazbo in poslovno pot gospoda Brleka ter hkrati v luči skupnih prizadevanj kulturnikov – tako ministrstva kot tudi pomembno drugih organizacij – ob predvidenem krčenju proračuna, je ideja o ukinitvi ministrstva presenetljiva (in škodljiva). Pomen resorja je primerljiv z večino drugih držav – tudi zahodnih – in je v vpijočem nasprotju z v intervjuju navedenim stališčem direktorja, da tako rekoč ne potrebujemo samostojnega ministrstva za kulturo ali pa so združena z drugimi mejnimi področji, vendar nikakor v podrejeni vlogi.
Popolnoma neevropsko razmišljanje o nepotrebnosti ministrstva za kulturo ali celo njegovo utapljanje v druga področja (v finančno? mogoče v policijsko? v obrambno?) bi pomenilo ukinitev samostojnosti enega najbolj države in duha tvornih področji, hkrati pa Slovenijo odtrgalo od skupne mize evropskih ministric in ministrov, ki so -med drugim- letos dosegli tudi znatno (1,6 milijarde!) povečanje sredstev za umetnost.
Predvsem – in kar je morda najbolj presenetljivo – pa je, da se gospod Brlek ne zaveda zgodovinskega pomena in vloge kulture za našo državo in teže, ki jo nosi njena institucionalizacija. Pa čeprav dela v kulturi in je v članku naveden kot kulturnik. In v luči njegovega intervjuja tudi ni presenetljivo, da na otvoritev Festivala Ljubljana (tudi) ministrstvo za kulturo ni bilo povabljeno, Kam bi torej Kulturnik, ki bi ukinil ministrstvo za kulturo stlačil kulturnike?
Med policaje ali sodnike?
Definitivno se ne morem strinjati, da je ministrstvo za kulturo nepotrebno. Je pa morda njegova funkcija vredna resnega premisleka.
Osebno sem mnenja, da bi moralo ministrstvo za kulturo biti omejeno na identifikacijo, ohranjanje in varovanje kulturne dediščine, na drugi strani pa bi se moralo ohranjati čimvečjo distanco od umetniškega ustvarjanja. Sedanja dejavnost ministrstva, ki je v glavnem zagotavljanje subvencij in drugih oblik državnega financiranja etabliranih in s politiko povezanih kvaziumetnikov je najmanj popolnoma nekoristna, menim pa, da je celo zelo škodljiva. Menim, da bi brez državnega denarja umetniški ustvarjalci delali veliko več in bolje, kot sedaj, država pa naj skrbi za ohranitev njihovega dela.
Obstajajo tudi nekulturni kulturniki. In taki, ki so že zdavnaj svoj kulturni odnos zamenjali s poslovnim –