Bedno

Na seji parlamentarne Komisije za človekove pravice se je pred leti novinar Igor Kršinar tresel, skoraj jokal, skliceval na družino, ki trpi zaradi pritiskov nanj, povedal, da je zaradi stresa na bolniški ipd. Pred nami in kamero je posegel po pomirjevalih oziroma zdravilih, ki so mu jih pripisali zaradi umiritve psihičnih bolečin, ki jih je utrpel pri novinarskem delu.

Prisotni smo razumeli. Solze so vedno povedne. Ne le zaradi njegovih – temveč tudi nelagodij drugih novinarjev – sem kasneje, ko je bil marsikdo proti, vztrajala, da se v novi medijski zakonodaji avtonomija (in profesionalnost) novinarstva še posebej utrdi.

Danes, ko bi novinar Dela Dejan Karba lahko tulil, ne le tesnobno priznaval groteskne zgodbe, ki so se mu očitno dogajale ob poročanju v primeru Patria, pa Igor Kršinar, predsednik Združenja novinarjev in publicistov, pritiske na Karbo komentira z besedami: ” “V celoti se strinjam s tem, kar je v glosi za MMC napisal Vinko Vasle.” In še doda nekaj v stilu, kaj pa ta Karba teh zadev ne ureja s svojimi uredniki, ki bi ga morali z javno besedo zaščititi.

Torej, če te nekdo posili, itak ni to problem posiljevalca, temveč žrtve, ki zna – nikoli se ne ve, ali ne? – v vsej zadevi celo uživati?!

Združenje novinarjev in publicistov se je s posmehovanjem in podcenjevanjem problema domnevno orwellovsko nadzorovanega novinarja razgalilo v svojih ne prvič uporabljenih dvojnih merilih. Kajti zapis, ki ga je objavil Vinko Vasle v na novo uvedeni rubriki spletnega portala javne radiotelevizije (znotraj informativnih novic, hm!) in na katerega se sklicuje Kršinar, ne le podcenjuje, temveč tudi izsmejuje izpoved zasledovanja, prisluškovanja in zastraševanja Delovega novinarja.

Dejstvo, da na spletni strani osrednjega javnega slovenskega medija naletimo na sugestibilne komentarje in filtrirane informacije/interpretacije, nedvomno vzbuja skrb. V tem primeru se širi vtis, da se “nek tip nekaj izmišljuje”, da je “itak nekoliko zblojen”, poln tožb…, skratka nekredibilen.
In če se nekaj podobnega godi tudi predsednici parlamentarne preiskovalne komisije o brezplačnikih Meliti Župevc, je njena nekredibilnost že utrjena s prejšnjim, tako rekoč identičnim primerom.

Da ima Melita Župevc umetne scenarije in bujno fantazijo, priča poudarek današnje MMCjeve novice, ki v naslovu izpostavlja stališče mobilnih operaterjev, da niso prejeli prijave vdora v njen telefon.

Problem je – podobno kot pri Karbi, torej – neprijava samih zastraševalnih metod in ustrahovanj, ne pa dejstvo, da obstajajo in da gre za nedvoumen poskus utišanja tistega raziskovanja, ki prinaša obremenilne dokaze preteklih nečednosti. Teh nečednosti pa je danes nekaterih strah do te mere, da se igrajo z ljudmi, njihovo zasebnostjo, zdržljivostjo in integriteto. Res bedno.

Dragi moji fantje (ker zakrivate članstvo v Združenju publicistov in novinarjev, ne vem, če so zraven tudi dekleta): a morebiti s tako nonšalantnim odnosom do skrajnih načinov nadzorovanja (in posledično kaznovanja) pri delu novinarjev oziroma parlamentarnih raziskovalcev odpirate vrata razmišljanju, da obstajajo dopustni in nedopustni pritiski?

Da so pomirjevala na dva recepta?

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja