Nekulturni cinizem na Borštnikovem srečanju

Na podelitvi nagrad ob zaključku 46. Borštnikovega srečanja so odlične gledališke dosežke zasenčile cinične, odprtega razmišljanja nevredne  in nizke izjave voditelja Tadeja Toša, ki so spodbujale prej k ločevanju kot združevanju in prej k podcenjevanju  kot k odgovornemu reflektiranju  družbenega in kulturnega trenutka.

Med drugim se je v plitkem nagovoru dotaknili protestnikov  “v avtokampu pred ljubljansko Borzo” in jim svetoval, naj se – “glede na vremenske razmere raje preselijo v Borzo, kjer je toplo.”  Je to vse kar lahko slišimo iz ogrevanih gledaliških desk na katerih se – od kar obstaja teater – reflektira življenje, svet vrednot in prostor družbene stvarnosti?

Tudi dovtipi na račun nagrajencev iz drugih sosednjih držav  češ, da zna biti, da bo postal njihov jezik  v bodoče uradni jezik Slovenije ne izkazuje širine, ki bi morala domovati prav v kulturi. Gledališke deske in odprti prostori svobode, ki bi morali vladati kulturi, niso prizorišče ločevanj, temveč prepotrebnih povezovanj.

5 misli na “Nekulturni cinizem na Borštnikovem srečanju

  1. Gospa Širca,

    eksplicitno sicer tega ne omenjate, vendar tale vaš zapis izpade kot pavšalna kritika stand-up komedije kot zvrsti odrskega nastopanja.

    Stand-up komedija je kot katerakoli druga kulturna dejavnost, lahko je bolj ali manj kakovostna. Oblikovno je dokaj rigidna in precej špartanska, pač komik sam na odru govori stvari, ki bi naj bile smešne. Razlika med komiki je tako lahko samo vsebinska in tukaj je potrebno iskati kakovost.

    Vsebinsko je stand-up komedija povsem odprta zvrst. Veljajo kakršnekoli šale, da le pri občinstvu izzovejo smeh. Posamezni komik se sam odloči, ali se bo posluževal gostilniškega in straniščnega humorja, ki zaradi relativne neuveljavljenosti stand-up komedije v Sloveniji še vedno deluje. V razvitih stand-up kulturah je tovrstni humor smatran za “hack” in poznavalci stand-up komedije nad komikom, ki se poslužuje tovrstnih šal zelo hitro zavihajo nos.

    Stand-up komiki se v Sloveniji še niso uspeli preriniti med subvencionirane kulturnike, kar pomeni, da so dohodkovno odvisni od trga. Zato mora biti vsaj do neke mere tržno usmerjena tudi njihova dejavnost. V praksi to pomeni, da morajo dostaviti obljubljeno, torej občinstvo morajo s svojim nastopom spravljati v smeh.

    Povprečno slovensko občinstvo se žal še vedno da spraviti v smeh s straniščnim humorjem, zato se nekateri stand-up komiki tega pač poslužujejo. Vendar bo sorazmerno z uveljavitvijo stand-up komedije tak humor vedno manj učinkovit, zato se ga bodo tudi komiki začeli ogibati.

    Omenili ste Tadeja Toša. Toš je poklicni igralec, za katerega domnevam, da se je začel ukvarjati s stand-up komedijo zaradi denarja. Vešč odrskega nastopanja si je ustvaril blebetajočo odrsko persono, ki jo uporablja na svojih stand-up nastopih. Negova odrska persona je izdelana na tak način, da je pravzaprav vseeno, kaj blebeta, gledalci se mu bodo smejali že zaradi tega, ker s svojo persono ustvari napetost, ki se potem s smehom sprošča. Vsebinsko potrebuje samo sprožilce smeha, ki pa so lahko kakršnekoli izjave, da le izzovejo blag čustveni odziv. Zato se vsebinsko pač dotika tem, ki bodo pri gledalcih sprožile čustveno reakcijo, to pa so v Sloveniji očitno teme, ki jih v drugem in tretjem odstavku svojega zapisa omenjate.

    Da povzamem tale svoj komentar; nekateri stand-up komiki se v svojih nastopih resnično poslužujejo poceni humorja, vendar je to odvisno od posameznega komika. Stand-up komedija kot zvrst ni naravnana tako, da bi izpostavljala tak tip humorja, WC humor je za nekatere komike samo najlažji način, da pridejo do želene reakcije občinstva. V Sloveniji in drugod po svetu deluje veliko stand-up komikov, ki vlagajo veliko dela v izbiro tematike in izdelavo materiala, zato ni prav, da se vse stand-up komike meče v isti koš, ali še huje, da se zaradi nekaterih komikov celotno zvrst odpiše kot šund.

  2. Rok,
    nimam nobenih težav s Stand-up komedijo. Je pa res, da izgubi naboj in karakter, če jo vmestiš v kontekst, v katerem ni doma (elitni oder, večer posvečen presežkom, občinstvo, ki kodira drugače….

  3. Ne bom se strinjal, da stand-up komedija kot zvrst ni dovolj uglajena za program na podelitvi kulturnih nagrad. Človeku odprtega duha ni težko predstavljati si stand-up komika, ki je vrhunski mojster besedne umetnosti in tak komik ne bi bil neumesten na še tako elitni prireditvi. Se pa strinjam, da nekateri komiki morda nimajo občutka za svečanost in ne znajo ali ne zmorejo nivoja svojega nastopa uskladiti s priložnostjo, ob kateri nastopajo. Delno bi se dalo odgovornost za to neskladje pripisati tudi režiserju ali programskemu vodji dogodka. Če bi kustos moderne galerije na zidove galerijskih dvoran obesil amaterske izdelke popoldanskega portretista s Čopove ulice, bi bila neprimerna dela na razstavi prav tako njegova krivda.

    Kar se tiče sporne tematike je pa takole; stand-up komedija je kot zelo direktna oblika komedije vedno na udaru varuhov politične korektnosti. Problem komedije je namreč, da gre šala vedno na nekogaršnji račun, v praktično vsakem primeru se bo našel nekdo, ki bi potencialno lahko bil užaljen. Nekateri komiki se temu poskušajo izogniti s tem, da se šalijo predvsem na svoj račun, ampak na lasten račun se da pač narediti samo določeno količino materiala in roko na srce, stand-up komedija bi bila zelo zelo pust žanr, če bi se vsi vedno šalili zgolj na svoj račun. Če pa letijo šale na kogarkoli drugega, se bo vedno našel kak dežurni dušebrižnik, ki bo komika obtožil tega ali onega -izma ali fobije. Bog ne daj, da bi komik v svojem nastopu omenil homoseksualce, Rome, ali katero od ostalih manjšin, ki jih je med sodobnimi liberali v zadnjem času tako moderno ščititi.

    V kulturah z daljšo tradicijo stand-up komedije je smatrano za čast, če komik koga vzame na zob. Prav tako so šale na račun stereotipov smatrane kot zgolj šale in nič drugega. Še celo ameriška družba, ki je skrajno občutljiva za rasizem, brez problema sprejema šale na račun rasnih stereotipov. Vsem je jasno, da je komikova izjava šala, da je namenjena smehu, dobri volji, skratka, da je izrečena v pozitivnem duhu zabave in veselja. Tudi v Sloveniji bomo počasi prišli do te stopnje razumevanja komedije, le še dve ali tri desetletja tradicije nam manjkajo.

  4. ups, to pa je dobro zstavljena beseeda v bran (ne)razumevanju stand-up komedije, še posebej v kakšno družbo se spušča. Se strinjam z vami, da ni nič narobe, če domuje tudi na nepredvidljivih mestih, kot so (državne) proslave. A jaz imam pri tovrstnih zadevah večno težavo: ko so npr. bandi iz undergrounda prehajali v Cankarjev dom, so zgubljali naboj, ko so eksperimentalni filmi prišli v Kolosej, niso bili več to….Res pa je, da ni šlo za prebojne bende in taprave filme. In res je tudi, da ene in druge danes z veseljem iščemo v Moderni galeriji …
    Drži, za vse rabimo čas….nekaj zdrave distance, več cinizma in samoironije. Zna biti, da ni potrebno trideset let…

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja