Komentar na Mirana Zupaniča in Mitjo Rotovnika

Miran Zupanič v komentarju »Dosežki Pahorjeve vlade – kultura: Obdobje vizij in zamujenih priložnosti«, objavljenem v Dnevniku (4. november) navaja, da »kultura tudi v tem mandatu ni postala vladna kategorija«.

Recimo, da Miranu Zupaniču ne pripisujem nepoznavanja političnega sistema pa tudi ne razmišljanja, da je ministrstvo za kulturo zgolj nekakšno društvo ljubiteljev lepega, ki ga vlada komajda povoha.

Za dolgoletnega predsednika  Nacionalnega sveta za kulturo bi bila namreč taka nevednost več kot nerodna. Toliko bolj zato, ker bi razmislek, da kulturo naša država izloča iz političnega prostora pomenila nezaupnico njemu in tudi članom NSK, ki so bili v tem mandatu trdni in odprti sogovorniki ministrstva. Je pa res, da se ji ta izločitev lahko zgodi v prihodnosti saj iz vseh strani napovedana krčenja resorjev posredno napovedujejo tudi »izbris« ministrstva kot samostojnega vladnega resorja.

Zato velja komentar Mirana Zupaniča dopolniti s tistimi vednostmi, ki jih sam noče ali pa ne zna videti.

V tem (ekonomsko šibkem)  mandatu je imela  kultura največji proračun po osamosvojitvi.

Vlada je uvedla razvojno naravnan proračuna zaradi povezovanja ne pa odtujevanja posameznih resorjev. Naj spomnim, da je tako zastavljeni proračun, ki je izključeval vrtičkarstvo, vključeval pa  (projektno in finančno) povezovanje pobratil kulturo z znanostjo (digitalizacija), zunanjimi zadevami (nov center SKICA na Dunaju, vzajemno vstopanje na svetovni in evropski parket, kulturne žepnine…), z gospodarstvom (sodobne romarske poti postajajo danes poti kulturnega turizma, obnova kulturne dediščine v Lipici, Idriji itd.), z ministrstvom za delo (štipendije), z ministrstvom za javno upravo (posodobitev javnega sektorja), s kmetijstvom (promocija zdrave hrane, revitalizacija kulturne dediščine na podeželju), z lokalno samoupravo (evropska sredstva iz regionalnih skladov), da ne naštevam vseh ostalih projektov, ki so bili redno in izčrpno predstavljeni tudi NSK, če jih že medijski prostor ni pretirano zaznal. Še najbolj povezovalne so bile kreativne in kulturne industrije, ki se dobesedno parijo z vsemi vladnimi porami, z nevladnimi organizacijami, z univerzami, zbornicami, lokalnimi skupnostmi itd..

Z odpiranje nekoč tesno zaprtih vrat institucijam in ustvarjalcem smo se na MK uprli  getoizaciji kulture. In zanjo se je jasno in glasno, energično in s polnimi pljuči  zavzel tudi predsednik države, ko je bila ob rebalansu zelo ogrožena.

 

Miran Zupanič je tudi razočaran nad nezagotovitvijo pogojev za izvajanje visokošolskih programov za umetniške poklice. Sam je bil vpet v te razmisleke, ki se sicer večinoma  kujejo v okviru Univerze in tudi  dobro pozna blokade, ki ovirajo novogradnjo treh akademij. Te ne domujejo na MK (neurejeno zemljišče, prioritete, ki jih določa  Univerza, dejstvo, da država brez evropskih  sredstev  trenutno ni kos skoraj trem četrtinam milijarde, kot naj bi stale sicer prepotrebne in že načrtovane akademije).

Po mnenju Mirana  Zupaniča je nov zakon o filmu nastal prepozno. Lahko bi nastal prej, drži. Toda, če ne bi bil tisti prej popolnoma zaseden z odpravo obupne dediščine, ki  nas je naredila za ujetnike Računskega sodišča, pravnih razvozlavanj, kompliciranih pravilnikov, razdrobljenosti nikoli srečnih odjemalcev, pritožb, blokad in tudi dejstva, da sem pri pisanju slehernega predpisa prisegla na vključevanje, ne pa izključevanje stroke.

A pomembno je, da je nastal dober zakon, da prinaša tudi izvenproračunska sredstva, da je nova agencija tako rekoč v rokah filmskih ustvarjalcev, da so se sredstva za AV z mojim prihodom bistveno povečala in da se vrača optimizem, ki je na filmskem področju zelo redek. Upam, da ne bo usahnil.  

Zupanič nadalje meni, da so bili v tem mandatu »v ozadju posameznih kulturnopolitičnih odločitev konkretni kapitalski interesi, recimo namen privatizacije filmskega studia Viba«. Preoblikovanje tehničnega studia Vibe (in ne privatizacija!) je zaukazan v sedaj veljavnem NKP. A preoblikovanju ni sledila ne prejšnja ne kasnejša vlada – pa četudi bi bila druga oblika upravljanja  potrebna, saj ni nikjer na svetu tehničnega servisa v obliki javnega zavoda. A  g. Zupanič se  zagotovo spomni mojih zagotovil, da bo ta premik  možen šele takrat, ko bo analiziran okvir. Okvir je bil dan s t.i. zakona o negospodarskih javnih službah, ki ga je s skupino najboljših strokovnjakov pripravila ministrica Krebsova, večina, ki strokovnjakom ne verjame pa zavrnila. Če bo prihodnja vlada vzela v roke nov krovni zakon s področja kulture (ZUJK), ki posodablja javni sektor in če ga bo NSK podprl, bo tudi Viba lahko delovala bolj učinkovito.

Strinjam se z g. Zupaničem, da »Politiki imajo polna usta reforme javnega sektorja«, kar se še posebej vidi te dni skozi predvolilne zaobljube. Mi smo jo pripravili in je na mizi. Je pa neprimirno podtikati, kar g. Zupanič naredi, da gre (je šlo?) politiki »v prid krepitvi zasebne sfere – torej kapitala«. Če bi temu bilo tako, bi v času mojega mandata zapirali javne zavode (pa smo kljub očitkom  ustanovili dva nova  (plesni center in zavod za dediščino v Idriji) ali pa bi javno spreminjali v zasebno. Pa nismo.

Zadovoljna sem, da sem v mojem mandatu zagovarjala, živela in udejanjala prav to, kar g. Zupanič navaja kot temelj: katerekoli resne kulturnopolitične vizije »Umetnosti in kulturi lahko služi samo tisti, ki se je odrekel namenu, da bi jima gospodoval oziroma uveljavljal nad njima estetski ali nazorski monopol, torej tisti, ki ju razume kot polje ustvarjalne svobode«

To namreč nisem le razumela in obljubila, temveč tudi živela.

 

Mitjo Rotovnika, generalni direktor Cankarjevega doma v komentarju v Dnevniku žalosti, da v zadnjih treh letih v polju kulturne politike ni prišlo do nobenega temeljnega premika in, da so se  finančno kratkoročno opomogle le nekatere nevladne kulturne organizacije. Finančno se je – med drugimi – opomogel tudi Cankarjev dom, saj je v vsem mandatu in kljub krizi imel dodatna sredstva za investicijsko prenovo CD. Žalosti pa mene, da se je ta prenova izvedla v nasprotju z zagovorniki arhitekturne dediščine in da je s temi zagovorniki opravil dokaj  podcenjujoče.  Kot  je rad opravil tudi z nevladnim sektorjem, ki – mimogrede – ni odžiral vladnemu, kot meni direktor, temveč je z dodatnim vložki  in s sistemskimi ukrepi zgolj doživel sanacijo nepravičnega stanja še iz preteklosti. Veliki, živi, obetajoči ustvarjalci se namreč ne kalijo zgolj po udobnih odrih javnih  zavodov, temveč se kalijo tudi po kleteh in na robovih z mnogo srca in ne preveč kapitala.

Videnja so pač različna. Hvala bogu.

Majda Širca

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja