O novem Muzeju sodobne umetnosti

V kratkem bo Slovenija dobila nov Muzej sodobne umetnosti. Gre za popolnoma obnovljeno vojašnico na Metelkovi in tudi za tako rekoč zaključeno kulturno četrt s tremi muzeji in drugimi institucijami, muzejsko trgovino in info točko. Na lifting čaka zgolj še nekdanja vojašnica v kateri domujejo nevladne organizacije. Nedvomno gre za dragocen prostor kulturnega utripa, ki je po dvajsetih letih končno odpihnil vonj po JLA in kulturi dal novo središče, dobesedno srce.

Direktorica novega muzeja in hkrati tudi direktorica Moderne galerije Zdenka Badovinac, sicer ugledna poznavalka sodobne umetnosti, še posebej  v mednarodnem prostoru, se je danes v Odmevih sicer oddahnila, češ, da je bila pot do nove hiše dolga, a sedaj je vendarle zaključena. A takoj sta z voditeljico udarili po stanju stvari, ki ni tako rožnato kot v tujini, kjer zidajo prestižne muzeje…da je pri nas vse več ali manj mizerno, da je premalo denarja za odkupe in dobre razstave in podobne reči.

Seveda so bile te lamentacije nenavadne v luči dejstva, da je to opažala direktorica, ki je v razponu treh (kriznih) let obnovila oziroma zgradila kar dva muzeja! Ravnikarjeva Moderna galerija je izjemno lepa – tako v arhitekturi, kot v opremi in sedanji postavitvi. Nov Muzej na Metelkovi pa bo “dal pod streho” zbirko 2000+, dobil prostore za knjižnico, depoje, razkošne delavnice, bogate pisarne in vse kar spada zraven. Prav nič jokanja vredno, še posebej v času, ko ima skrb za  ljudi prednost pred zidovi.

Klasična tema ali naj se muzeji gradijo ali naj domujejo v opuščenih tovarnah, skladiščih in industrijskih kompleksih ni umanjkala tudi v tokratnem pogovoru. V stilu: “a se ne danes nosi zasedanje opustošenega in ne zidanje novega?” je menila Peskova. Direktorica pa je v nadaljevanju omenila, da so bili kustosi, galeristi in druščina, ki je množično prišla danes na kongres v Ljubljano srečni, ko so jih peljali na obisk severnega dela Metelkove, torej središča, ki je vse kaj drugega kot nova vojašnica Muzeja sodobne umetnosti. Temu sicer verjamem. A hkrati me je zbegala slika, ki se je zarisala pred menoj:  kako ugledni producenti umetnosti razglabljajo o umetnosti  iz udobnih, sveže prepleskanih in razkošnih prostorov in se uzirajo k sosedom, ki ustvarjalnost živijo po popolnoma drugačnih ključih .Kot, da bi bil tam pravi predmet poželenja in tudi pravega življenja. Kot, da bi bil prav tam pravi muzej sodobnih umetnosti. 

Tisto, kar bi sedaj človek pričakoval od močne kulturne četrti pa je onkraj zgornje diskusije. Dotika se vprašanja, ali bo ta četrt znala zaživeti. A bo ostala laboratorijska hladnost, ki smo jo v zadnjem času želeli zatreti, ali pa prostor odprtih srečanj, dogajanj, mreženj in pretakanj. Glede na to, da vse omenjene  muzeju vodijo ženske, bi sklepala, da se bo to zgodilo. A praksa me navdaja z drugačnimi slutnjami: ko je sedaj v eni stavbi (npr. Narodnem muzeju) razstava, je v Etnografskem muzeju popolna tema. Ko smo nekoč vse, ki naseljujejo ta “becirk” silili k povezovanju in vzpostavljanju skupnih programov in odprtih prostorov, so vztrajali na svojih vrtičkih. Pa je med njimi le ena obupno hladna ploščad, ki vpije po življenju. Življenju, ki ga severni del, napolnjen z mladimi, ne pa javnimi zavodi, ima.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja