Predvolilni obredi

Volitve so praviloma proces zapeljevanja, mreženja in seštevanja najboljših želja. Projekcije teh želja lahko hitro dobijo – v vnemi biti najboljši in največji –   ogromne in predvsem nerealne razsežnosti, kar se praviloma izkaže takrat, ko je treba te želje dejansko živeti. Torej post festum. V realnem življenju. V zakonski zvezi, recimo, ki je (običajno) realizacija Želje – torej zapeljevanja in pričakovanja. V zapeljevanju stopijo v ospredje tiste dimenzije realnosti, ki ostajajo v času spoznavanja še prekrite, neotipljive in neizkušene.

Filmski svet se te realnosti redko dotakne oziroma jo prekine z rezom “The End” – podobno kot pravljice, ki se zaključijo s klasičnim tekstom: “in živela sta srečno še mnogo let”.  Pravi hollywoodski dramski zapleti, ki generirajo pričakovanja in domišlijo – še posebej v melodramah – se zaključijo na točki realizacije želje. Torej takrat, ko se v fazi (za)ljubljanja prebrodi ovire, potrdi fascinacija, vzpostavi porušen red in zakoliči točko možnega nadaljevanja – bodisi (zakonske) zveze, bodisi žvrgolenje svetle prihodnosti, bodisi stoične junakove odpovedi.

Dan potem ni več zanimiv. Prinesel bi nove drame in zagotovo tudi deziluizije.

Tudi volivec se ne sprašuje po dnevu potem. Niti ne želi videti tistega, kar bi pričakovanja, ki imajo logičen enotni imenovalec “biti boljše, lepše, uspešnejše…” razblinilo. Želi obraze, lepe izraze, nove izkaze.

Stranke se praviloma bojijo, da bi (sebi v škodo) porušile svet pričakovanega zato ohranjajo vero v boljši svet – dobedsedno v raj in v življenje “onkraj” pa četudi vedo, da je “tostranska” realnost nemitična, nelahka in tlakovana z vsakodnevnimi ovirami dokaj zakompliciranega življenja.

To zapeljevanje ni fer in ima visoko ceno. Slišim predsednika stranke, ki pravi, da bo boljši red dosegel s kmečko pametjo, kjer takorekoč niso važna orodja umetnosti političnega uma. Slišim drugega predsednika, ki pravi, da bo vse sodne procese zaključil v enem letu, kot da ne obstaja sodne neodvisnosti. Slišim tretjega, ki pravi, da je država en preprosti d.o.o…. in četrtega, ki obljublja razpustitev vseh javnih uslužbencev. In me je strah, da bodo naši občani – novodobni verniki –  kmalu izgubili tla pod nogami in jih našli med oblaki, ki – če jih gledamo iz letala – dajejo občutek, da se  da po njih hoditi.

Poglejmo:leta 2006  je stranka SDS pod krinko Vlade RS  (Službe Vlade za razvoj in Urada Vlade RS za informiranje) izdala publikacijo “Slovenija jutri – država blaginje”. Knjižica je bila v mavrici SDS barv  in z mavričnimi odgovori na vprašanje kakšno Slovenijo si želimo? Verjamem, da se še spominjate nagovora predsednika vlade Janeza Janše, ki je zapisal, da “Ne želimo biti nič manj kot ena najuspešnejših držav na svetu. Eden svetilnikov 21, stoletja.” Pa tudi: “Večkrat srečam koga, ki reče:Samo, da ne bi bilo slabše. Jaz pa pravim:To še zdaleč ni dovolj. Biti mora boljše. Zmoremo mnogo več. Kdaj, če ne zdaj? Kdo, če ne mi?”….”NIkoli ne bomo največji. Nikoli ne bomo najmočnejši. Lahko pa smo najboljši…..Itd..

Smo bili res najboljši? So odpravili zadolževanje? So zagozdili tajkunizacijo? So odpravljali viruse, ki so se zajedli v gospodarstvo? Ne. Prinašali so nova zapeljevanja. Lepo pakirana v razvojno resolucijo nacionalnih projektov,npr.

Dobro je, če si po petih letih osvežimo spomin. Ah, ta je tako kratkega daha!  Skupna cena za 34 projektov je bila takrat 26 milijard evrov (14, 2 milijarde naj bi šla iz proračuna, 1,5 iz EU in 9,7 milijarde iz zasebnih virov).

Po teh načrtih naj bi že zgradili viskošolsko središče in klinični center v Mariboru, Slovenski jadranski otok za sto milijonov evrov, Zabavišni park Megalaxia v Hajdini za 97 milijonov evrov, drugi blok NEK itd. itd. Od vsega obljubljenega so zrasle le Stožice, medicinska fakulteta v MB je živela do nedavnega v kriminalki, devetih gospodarskih središč po Sloveniji ni, posodoitve železniškega omrežja ni…skratka: obljube vedno puščajo dolg. So mojstri, ki ta dolg z besedami in alibiji brišejo in računajo na slab spomin.

Meni je ob takih rečeh nerodno. Ker v bistvu gre za laganje.Kar velja na volitvenem obredju vedeti. In vedeti morajo tako stranke kot tisti, ki se do njih opredeljujejo.

3 misli na “Predvolilni obredi

  1. Ali je gospa Majda malce zamešala? Omenjene obljube je talal Janša pred prejšnjimi volitvami, kjer mu volilci nis(m)o verjeli, in zato ni dobil mandata, in jasno potem tudi niso bile uresničevane. Omenjati danes da to ni uresničeno, lahko napiše le nekdo, ki nič pametnejšega napisati ne zna.

    Draga Majda, če že ne zmoreš napisati kaj dobrega ste ZARES naredili v preteklih letih, potem se vsaj obregni ob letošnje obljube kandidatov. Ali pa obljube tistih, ki so potem dejansko imeli mandat, in ga ….. no pa kaj bi znova brcali crknjenega konja.

  2. Nedvomno ima marketing v politiki – sploh pa v času, ko forma (ali kar spektakel) tepta vsebine – velikanski pomen. Če ne bi bilo temu tako, ne bi govorili o brcanju v konja, ki se je v resnici (in takorekoč edini) požvižgal na marketinške všečne efekte in načelno, trdovratno in vztrajno drezal tja, kjer se nihče ni želel videti: v tajkunske zgodbe, v TEŠ,v javno upravo, v vojsko, v nezdružljivosti političnih funkcij, v nenačelnost, v slabo medijsko regulativo itd.,itd., Če bi merili zgolj po teh vatlih, po katerih je Zares zares izgubljal, bi lahko prepoznali tudi nekaj dobrega, po čemur me prav nič izzivalno sprašujete. Omogočil je namreč nove ponudbe, ki jim sicer sama v zgornjem tekstu pripisujem preveliko vnemo lahkotnega zapeljevanja – a ne glede na to, razprle so se nove možnosti izbire in artikulacije problemov oziroma rešitev.
    Velika cena za Zares, a čas vse prej ali slej obračuna.
    Mimogrede – jaz sem naredila marsikaj več kot sem obljubila. Četudi ni vse v denarju, bom naglasila vsaj dejstvo, da je imela kultura najvišji proračun po osamosvojitvi. A bolj pomembno je, da je imela odprta vrata in, da je dihala svobodne prostore ustvarjanja. Omejevale so jo le blokade, kar me še danes skrajno žalosti. A, če si načelen in v kolikor ne moreš živeti z nerealiziranimi zavezami, ki jih pogojuje prostor izven tebe, se pač težko zatečeš h komprimsom ali pa k loščenju oziroma poliranju realnosti.
    Sicer pa vas preusmerjam k Uradnemu listu Zaresa (glej splet), kjer boste prebrali, da je od 99-ih naših zavez večina uresničenih.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja