Kultura kot žrtev dietne politike

Predvolilni programi prihajajočih koalicijskih političnih strank na področju kulture so bili dokaj bledi in bedni. O njih sem v preteklosti večkrat govorila in upala, da bo to zaskrbelo še koga drugega. Najbrž je prav  upanje, da ne bomo deležni koalicije, ki se je spletla na način kot se je, kot tudi upanje, da bodo za kulturo vedno zastavili glas  sami kulturniki –  puščalo pot prostemu toku dogajanja, ki ga je končno spotaknila  peticija evropske prestolnice kulture proti ukinitvi oziroma krčenju ministrskega resorja za kulturo. Nedvomno je to najbolj naravni in verodostojni projekt EPK-ja.

Dokaj konsezualno razvite zgodbe o t.i. vitki vladi, ki bi imela manj ministrstev kot jih je sedaj, so bile pred volitvami sprejete brez večjih pomislekov kaj šele analiz. Večina je kimala oženju ministrskih resorjev saj je vitkost napeljevala  k všečnemu špar programu in  k “razumevajočemu” kaznovanju, kjer so se razlogi  za (ne)obvladovanje javnih financ poenostavljeno enačili s številom funkcionarjev ne pa z njihovo učinkovitostjo. Malokdo je pogledal čez planke in preverjal položaj ministrstev za kulturo v drugih evropskih državah kjer kultura večinoma ohranja avtonomen status, največkrat kombiniran zgolj z mediji ali skrbstvom za mladino.

Toda gre res za shujševalno dieto, če za neko področje prevzame nekdo, ki o njemu ne ve kaj dosti, če zanj nima strokovnega vedenja, emocionalne zavezanosti in potrebne strasti? Bo npr. kultura bolje zastopana, če ji načeluje nekdo, ki je specialist za vrtce? Bo izobraževanje bolje videno in vodeno, če ga politično usmerja nekdo, ki je blizu ljubiteljski kulturi? Bo znanost imela večjo težo, če jo zastopa nekdo, ki se spozna na šolsko prehrano? Bo informacijska družba bolj suverena, če jo vodi nekdo, ki je doma na področju hrambe rokopisov? Bo šport bolje razumljen, če nad njim bdi nekdo, ki  prisega predvsem na kulturo duha?

Res je, vsa ta prizadevanja po vitkosti bodo proizvedla anoreksijo. Predvsem pa nekredibilnost področji, ki v veliki meri potrebujejo tudi simbolno identifikacijo.

Stvarnost je banalna in vam jo lahko serviram iz izkušene roke: za obvladovanje – ne nujno tudi obvladanje – vseh problemov na področju kulture je bilo zame 24h pretesnih. Če ti je površnost in ignoranca  tuja, če  je temeljitost in odgovornost nuja, če ti je teamskost načelo in dialoškost pravilo, potem je delo ministra/ministrice  nujno celostno, vseobsegajoče in izčrpno. Team je seveda v pomoč, a odgovornost ni nikoli povsem njegova.

Pozivi o ukinitvi ministrstva za kulturo, ki so včasih prihajali tudi iz ust liberalcev, češ, da se kultura itak pretaka po žilah vseh resorjev, so zagotovo skrajno  bedni. Še bolj bedno je dejstvo, da prihajajoča oblast  kulturo razume kot prvo popolnoma pogrešljivo žrtev  dietne politike. Kdo bo dejansko shiral v španoviji kulture, šolstva, visokega šolstva, znanosti, športa, informacijske družbe, če se dejansko realizira kratkovidna politika napovedane koalicijske druščine, ki se ji po novem reče gasilci za izhod iz krize!?  Zagotovo kultura, ki je za špar program najbolj prikladna! Večjo simbolno težo bodo imeli celo Slovenci v zamejstvu in po svetu, ki so – po mojem videnju (in tudi po predlogu Pozitivne Slovenije) samoumevni del kulturne in zunanje politike.

V tem kontekstu se bo po proračunu ministrstva za kulturo, ki je bil v tem mandatu – navkljub ekonomski krizi – najvišji po osamosvojitvi zagotovo lahko le kolcalo.

Sicer pa: preberite včeraj parafirano koalicijsko pogodbo s področja kulture! Poleg občih načel, ki povzdigujejo kulturo, so predvideni tudi povsem konkretni koraki. Npr. ureditev spominskih znamenj žrtvam vojnih in povojnih pobojev. Da ne govorim o predlogih, ki so že zakonsko veljavni, a jih kar pet strank (!) ne pozna in jih izumlja na novo.

Sploh pa je smešno, da  prihajajoča koalicija, ki se  zavzema za brisanje kulture (Kultura raus!), v koalicijsko pogodbo zapiše nekaj, kar – s poganjanjem kulturnega resorja v mrežo drugih – pohodi prej preden izreče:
»Zavzemali se bomo za priznanje posebnega družbenega statusa kulture, ker je nosilka nacionalnega interesa in vrednot ter smiselna pot posameznikovega in narodnega samouresničevanja in ustvarjanja. Kultura ima v slovenski zgodovini izjemen nacionalno afirmativen in ohranitveni pomen, ki je rasel iz jezika, se aktivno politično povzpel v taborskem gibanju in se obdržal do slovenske osamosvojitve v samostojno državo. Temelji za slovensko državo so tako zgodovinsko postavljeni na slovensko kulturo«

 

 

 

3 misli na “Kultura kot žrtev dietne politike

  1. Spostovana gospa Sirca,

    gotovo Vam je znano, da samostojno ministrstvo ne pomeni istocasno tudi boljsega polozaja kulturnikov in boljse urejenosti resorja. V Nemciji npr. je kultura stvar posameznih zveznih dezel, na zvezni ravni pa je organizirana v “Minstrstvu za solstvo, znanost in kulturo”. Tudi v Avstriji je le-ta v sklopu Ministrstva za solstvo, umetnost in kulturo. Pa se nisem zasledila, da bi se zaradi tega kdo razburjal, se manj prizigal svece v znak protesta.
    Veliko bolje bi bilo, ce bi se s prepricanjem zavzemali za bolj kulturne medsebojne odnose, a zal od Vas tega ne morem pricakovati, saj v casu Vasega vodenja Ministrstva za kulturo posebne kulturne globine niste bili sposobni pokazati, zato pa ste toliko bolj zavzeto napadali vse, kar usmerjenosti Vase stranke ni ustrezalo. To pa je razlog, zaradi katerega bi slovenski narod moral zaceti prizigati svece.
    Pozdrav!
    Maksimiljana Huber

  2. Koliko podpisnikov peticije, ustvarjalcev, kulturnikov in kulturnic, ljubiteljev umetnosti in odprte družbe se z vami ne strinja?

  3. Spostovana gospa Sirca,

    ali se vsi ti podpisniki tudi strinjajo, da je na Ministrstvu zaposlenih ca. 200 ljudi, ki tudi delajo in zivijo na racun drzave? Dokler sami prejemajo denar, jim je verjetno vseeno. Morda pa se bojijo, da bo tudi pri njih potrebno zategniti pas?
    Predvsem pa bi bilo zanimivo vedeti, koliko Slovencev se s tem ne strinja. Nenazadnje gre za denar davkoplacevalcev. In dokler tega ne vemo, je tudi Vas podatek relativen.
    Kultura pac ni Ministrstvo za kulturo. Zato naj bo denar za kulturo in ne za Ministrstvo za kulturo in njegove stevilne uradnike.
    Lep pozdrav!
    M.Huber

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja