Bum bum komentar

Miha Mazzini blogira na siol-ovem portalu s sočnimi in všečnimi komentarji, ki so še posebej priljubljeni pri nikoli zadovoljenih in pri obče nezadovoljnih, saj kavarniško pridušanje okrepi z literarnim in manierističnim jezikom. Njegov bum, bum komentiranje, kot npr. tole: http://www.siol.net/priloge/kolumne/miha_mazzini/2012/06/bum_po_najsibkejsem.aspx pa pridobi širše razsežnosti takoj, ko se spretno žongliranje z besedami zaleti v realnost. Zaleti pa se lahko le takrat, ko nekdo to realnost pozna in se mu da z njo ukvarjati. Ker takih praviloma ni, ostaja Mazzinijeva resnica suho zlato, kar pa ni v redu.

Zakaj? Zato ker se teze o brezupnosti slovenske kulturne politike in ničevega sistema upravljanja ustvarjalnega področja z lahkoto zlepi z aktualnim ubijanjem kulture, z demoniziranjem javnih služb in s pretenzijami po vitki, torej hirajoči kulturi.

Miha Mazzini večkrat rad poudari, da je kulturna sfera pri liberalnih vladah itak ena sama sociala, trošenje brez prioritet, zabivanje denarja v javne institucije, v kulturno dediščino, zidove,  muzejsko mrežo itd. itd. Pri desnih vladah je najbrž obratno – predpostavljam, ne pa tega berem oziroma slišim: pri desnih vladah gre za možnost vzpostavljanja reda. To pravzaprav drži, če pod red razumemo manj denarja za trošenje ali pa postavitev »njihovih« v komisije in na druga mesta odločanja, ki o projektih presojajo drugače kot socialni skrbniki na levi, pa četudi so tja postavljeni po strankarskem nareku.

Ne bom komentirala nebuloz  iz zadnjega bum bum bloga, kjer poskuša, kot pravi  »narediti sistematičen pregled stanja za nekoga, ki o vsem skupaj ne ve ničesar, ali pa še huje, je neposredno vpleten in je povsem izgubil pregled«. Umetniška (literarna?) svoboda naj ne bo skaljena z razlagami druge, realne vedute, ki jo poznamo in nekateri vidimo drugače. Torej, ali je 24 knjig o slovenskih gradovih  res preveč, ali je primerno, da je največ kulturne dediščine v sakralnih objektih, ali se res tako ogromno vlaga v kulturno infrastrukturo, ali je moralno, da se neodvisna kultura subvencionira, so knjižnice v Sloveniji res predimenzionirane itd. itd…

Taka vprašanja imajo v kontekstu Mazzinijevega hitrega kurza namreč zelo enostaven odgovor: »Ne, ni primerno, zato ne bo nobene škode, če jih na bum, bum umaknemo!« Gradovi so itak izraz fevdalne in kolonialne zgodovine, knjige naj ljudje raje kupujejo, ne pa izposojajo, knjižnice naj ne bodo prireditveni prostori za literarna srečanja in izposojo filmov, freske v cerkvah naj splesnijo, restavratorji pa naj gredo delat v restavracije…

Ok, me je zaneslo na stranski tir in od tega, kar sem želela napisati. Hotela sem namreč demantirati v blogu napisan podatek s pomočjo katerega Miha spodbija »socialistični« princip pomoči samostojnim umetnikom s plačilom prispevkov za socialno, zdravstveno, invalidsko itd. zavarovanje. Miha namreč zgroženo zapiše, da je med temi 500 arhitektov in se vpraša, zakaj ne menjajo poklica ali rišejo raje za hobi.

Naj ga popravim s podatkom, da je trenutno vpisanih 190 arhitektov, ki jim država plačuje prispevke. Vem, da se takoj po študiju težko zaposlijo. Državnih birojev ni, privatni so trenutno v razkrajanju, honorarji po birojih nekje znašajo manj kot računa čistilni servis. Zaposljivost ustvarjalcev na sploh, ne le tistih, ki so študirali arhitekturo, je skrajno omejujoča (že nekaj let se takorekoč ne nadomešča tistih, ki gredo v javnih službah v pokoj), gledališke hiše bi odpustile, ne zaposlile, večino umetnikov in umetnic lahko dela zgolj na svobodi. Mogoče je za računalničarje lažje, nedvomno je za tiste, ki so se pred leti lahko (tudi alternativno) zaposlili danes »terna« in bojim se, da bo sistem večje fleksibilnosti (več dela na domu, več dela za določen čas, več nujnega posluha v vrstah gospodarskih in drugih dejavnosti) zelo težko dosegljiv.

Statusi samozaposlovanja so logični, niso pa optimalno rešeni – kljub temu, da se je v zadnjih letih izboljšal sistem na področju sofinanciranja in določanja njihovih pravil. A še vedno ostajajo brez možnosti kreditov, necelostne bolniške, regresov in še vseh tistih oblik, ki drugje ponujajo varnost in mirnost ustvarjanja.

In še to, število vpisanih v razvid pada. Trenutno jih je vpisanih 2423, pravico do plačila prispevkov pa jih ima 1480. Lani jih je bilo vpisanih v razvid 2486, pravici pa jih je imelo 1514. Državo prispevki stanejo cca 5 milijonov EUR. So res taki paraziti? Ne vrnejo s svojim delom ničesar? Bi morali res zamenjati poklic in pisati potrdila namesto pesmi?

Z Mazzinijem sva del teh vprašanj že premlela. Dejal je, da so njegovi podatki v blogu preverjeni, saj je številko o neznosni količini arhitektov povzel po verodostojnemu viru, državnemu sekretarju na ex MK, Aleksandru Zornu. Ježeš. To je le bližnjica kako se znebiti petih milijonov in vsaj tisočih ustvarjalcev, ki – mimogrede – ne morejo niti na zavod, saj so samozaposleni, torej zaposleni pri sebi. Njihov problem, če si sami ne znajo zagotoviti dela, torej.

Sicer, če preberemo blog do konca, smo pri izvirnem grehu, ki Mizzinija vznemirja vse od takrat, ko se je knjižnično nadomestilo delilo menda po »socialnem«, ne pa zasluženem ključu. Prebrala sem, da ga (le) enkrat ni prejel. Komisije pač. A vendarle: je knjižnično nadomestilo – torej nekakšen sklad, v katerega se napajajo sredstva od izposoje zelo branih avtorjev v knjižnicah in deli v obliki delovnih štipendij v obetavne literate, res tako napačen sistem?

 Temelji na solidarnosti in pomoči. Socialno, socialistično, solidarnostno? Ja. Ampak, ni slabo.

2 misel na “Bum bum komentar

  1. Draga Majda, najprej mi ni bilo jasno, zakaj v vsakem pisanju, v katerem me omenjaš, poveš, da sem začel pisati o slovenskem kulturnem sistemu iz lanske osebne zamere, ko pa točno veš, da je to laž. Svojo prvo kolumno-kritiko na to temo sem objavil v Razgledih, 12. novembra 1993. Dosegljiva je na moji spletni strani. Serija člankov s pomenljivim naslovom Slovenska kulturniška laž je izhajala v Sobotni prilogi leta 1997 in je še danes eden najbolj obiskanih delov moje kolumnisitčne spletne strani.
    Zakaj torej laganje o mojih novih zamerah?
    Zakaj so moje desetletja in več stare kolumne še vedno aktualno branje?
    Možen je en sam odgovor: ker se sistem ni zares spremenil. Lepotni popravek tu, lifting tam, silikoni tja, ampak jedro, ogrodje, je isto. Isti socialistični sistem.
    A če izpeljeva misel dalje: torej ljudje, ki so imeli možnost in so ministrovali in državno sekretarili, svoje možnosti niso izkoristili in sistema spremenili.
    Zato je treba nepresano ponavljati, da so kritike posledica osebnih zamer, sistem je pa super. Saj ga ni bilo trea sploh spremeniti, mar ne, draga Majda in Stojan?

  2. Dragi Miha, bojim se, da boš končno dočakal spremembo sistema, ki bo skenslal tudi socialni (po tvoje socialistični sistem). Če poenostavim, tvoja sporočila gredo v smeri očitkov, da se pri nas kultura dogaja na način neupravičenega (ali ne vedno upravičenega) dodelovanja subvencij in drugih državnih pomoči (tudi iz naslova knjižničnega nadomestila). Tukaj se razhajava. Problem je namreč mnogo bolj globalni, kot zgleda na prvi pogled.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja