Naj bo še bolje

Menim, da se je senzibilnost za enako obravnavo žensk  v družbi nekoliko uspavala. Mogoče tudi zato, ker je zelo vzoren uspeh na zadnjih državnozborskih volitvah, ki je zagotovil kar 32,2 odstotni delež žensk v Državnem zboru, dal občutek, da so nekatere bitke že dobljene.

Pa niso. Ne le zaradi drastičnega upada prisotnosti žensk v vladi (v prejšnjem mandatu nas je bilo pet – od tega kar tri iz Zaresa) in zaradi ukinitve Urada za enake možnosti, temveč tudi zaradi vse večje ranljivosti žensk v času recesije, odpuščanja, slabih možnosti za zaposlovanje, brezperspektivnosti mladih itd.

Vprašanje enake zastopanosti žensk na mestih odločanja in vprašanje enakosti spolov v družbi je potrebno vedno na novo senzibilizirati. Mnogo tega, kar smo na tem področju dosegli, je plod dolgoletnih vztrajnih korakov.

Naslednji korak, ki bi ga morali nujno sprožiti, je sprememba zakona Zakon o volitvah v DZ. Ministrica Krebsova ga je pripravila in tudi pripeljala do prve obravnave. A so ga poslanci (tudi iz vrst SD) zavrnili. To razpravo bi veljalo obnoviti, saj sedanji zakon nima dovolj visoke kvote (na kandidatnih listah noben spol ne sme biti zastopan z manj kakor 35% ). Želeli pa smo 40%, kot v zakonu o volitvah v EU parlamentu in predlagali izmenično razporeditev spolov na prvi polovici list.

 

Podatki o (ne)prisotnosti žensk na mestih odločanja še posebej niso zgledni  na lokalnem nivoju. Med 208 županskimi mesti imamo le deset županij. (4,8%).  Svetnic je dobrih 22%.

Marsikdo bo dejal, da je problem v nas samih, ko danih   možnosti nočemo, ne znamo ali ne želimo izkoristiti. Ne zanikam, da nas preveč determinira  kulturološko, zgodovinsko in tradicionalno dojemanje ženske vloge v družbi ali celo naše občasno nezaupanje v umetnost upravljanja javnih zadev. Ne zanikam tudi, da je marsikateri nelagodno v okolju, kjer dominira utečen moški svet. Tovrstne dvome se resda  ne odpravlja zgolj z zakoni – to vemo vsi.  So pa zakoni pomemben korektiv, ki lahko premikajo tudi obstoječe stanje duha.

 

Podlago – predvsem spremenjeno ustavo) za posege v zakonodajo, ki bi bila boljša od sedanje, imamo. Vprašanje je, če je tudi volja. Naj obnovim nekaj korakov, ki smo jih naredili v preteklosti.

 

 

 

Pomembna je bila sprememba 43. in 44. člena ustave (2003), ki j sploh omogočila neoporečne (ustavno nesporne) zakone s t.i. žensko kvoto.

Ženske in moški imamo  pravno formalno enake politične (in druge pravice). Ustava omogoča vsakemu državljanu in vsaki državljanki, da ima pravico voliti in biti izvoljen in da sodeluje pri upravljanju javnih zadev. Ta člen smo spremenili tako, da z zakonom lahko določimo drugačne ukrepe za zagotovitev večje enakosti, sicer bi bil vsak zakon, ki bi želel vzpodbujati kandidiranje enega ali drugega spola na volitvah v neskladju z ustavo.

Učno uro  nam je tu podala  Francija, ki je posledično spremenila ustavo, potem, ko je spoznala, da  je sprememba samih zakonov premalo.

V Franciji so v zakon o volitvah na nacionalni ravni vnesli določbo o posebnih ukrepih, s katerimi so vzpodbudili deficitarno zastopan spol. Ustavno sodišče je tako zakonsko rešitev izpodbijalo, češ, da ustava zagotavlja enakost vsem državljanom in državljankam. Tako so leta 2000 v Franciji spremenili ustavo, ki je bila nedotakljiva od leta 1958.

Tudi listina o temeljnih pravicah EU govori o tem, da »načelo enakosti ne sme preprečevati ohranjanja ali uvedbe posebnih ugodnosti v korist spola, ki je zastopan v manjšem številu«.

 

Zakon o volitvah v EU je bil prvi, ki je nastal po spremenjeni ustavi. Določa, da mora biti najmanj 40% zastopanost žensk (oziroma enega spola) na kandidatnih listah (z obvezno vključitvijo vsaj ene kandidatke/kandidata  na zgornji del liste). Izplen te rešitve je več kot zadovoljiv. Od sedmih poslanskih mest so ženske dobile tri. Kot rečeno, je bilo težje pri Zakon o volitvah v DZ(na kandidatnih listah noben spol ne sme biti zastopan z manj kakor 35% ), kjer je prag relativno nizek.

Imamo pa dober Zakona o enakih možnostih, zelo pa bo veljalo paziti pri zakonodaji o delovnem razmerju, ki ga je že za letos obljubila vlada. V preteklosti smo predvsem poslanke bdele nad kazenskim zakonikom na mestu, ki bistveno bolj energično zavezuje (kaznuje)  neplačnike pri  plačevanje preživnin  njihovih otrok. A nedavno od tega posredovani podatki kažejo, da je kljub visokim zakonskim normam neplačnikov še vedno ogromno.

Res je, praksa ni vedno taka kot pričakuješ, da jo bo paragraf omogočil. Ampak če paragrafov ne bi bilo, bi umanjkali okviri, diskurz, razmisleki in tudi dejanja, ki omogočajo spreminjanje naše zavesti in….počasi, počasi tudi praks

 

 

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja