Resnici je pljunil v oči

Aškerčev prapra vnuk Gusti, ki skrbi za v muzej preurejeno Aškerčevo hišo, je enciklopedija prigod in podatkovja o duhovniku, pesniku, arhivarju in popotniku Antonu Aškercu. A ste vedeli, da se je Aškerc kot duhovnik odločil, da bo razmere delavcev v rudniku tudi preizkusil, ne le o njih govoril? Šel je teden dni delat v rudnik. Njegove pridige so bile kratke – vztrajal je na tuzemskih problemih in o (socialnih) problemih govoril več kot o Bogu. Najkrajša njegova maša je trajala tri minute; videl namreč je, da so ljudje slabo oblečeni in da jih zebe. Rekel je, da jih prepušča toplemu domu, da ne bo Bog kriv za njihova življenja. Ni zastopal teze, da bo v onostranstvu vse bolje (ali pa pekel) temveč silil ljudi, da so življenje reflektirali tu in zdaj, ne pa tam in potem. Prepotoval je pol sveta (dvakrat letno si je vzel dopust) in odhajal tudi na morje. Včasih v Reko, včasih na Krk – a tja ni stopil potem, ko je bil Krk pod patronatom Mahniča. Zaradi drznosti in »pljuni resnicii v oči« so ga premeščali iz ene fare v drugo. Čeprav je znal tudi nemško, je vztrajal na slovenski govorici. Skratka, bil je posebnež, kar sem povzela tudi v mojem današnjem govoru, ki se je zgodil na povabilo agilnega Društva AA ob Aškerčevi stoti obletnici smrti:

V Čaši nesmrtnosti pesnik sporoča:

Truplo tvoje pač strohni v gomili,
ali čaša tvojih del ostane!
Narod tvoj bo pil iz čaše tvoje,
s pitjem njenim bode se napajal –
v delih svojih živel sam boš večno!…

To, da telo strohni, naša dela, spomini, naše sledi… pa ostajajo, je večna resnica. Vsi se je zavedamo, še posebej ob izgubi bližnjega. Umetniki  znajo to resnico le bolj poglobljeno, presunljivo in čustveno povedati.

In ker misel o nesmrtnosti velja tudi za Aškerca, se velja vprašati, katera »čaša« njegovih del je ostala narodu, torej kaj pijemo danes iz nje.

Dela, ki so ostala za Aškercem, niso samo pesmi – tako  lirične kot tiste realistične. Umetniška dela je namreč težko oddvojiti od osebe – avtorja – od njegovih principov, načel, prepričanj in stanj duha.

Aškerčeva dediščina (spomin nanj) sega namreč prek njegovih del: odseva v njegovi življenjski poti, ki je bila skrajno pogumna in drugačna od utirjenih poti okolice. Živel je za odprte prostore kulture in duha ter za to tudi plačal krepko ceno:  prestavljali so ga od ene v drugo župnijo, kot duhovnik se je predčasno upokojil,  bil v stalnem konfliktu s cerkvijo, oblastjo in včasih tudi s književniki.

 

Poskušali so ga ustrahovati, a ni klonil: jezno in bojevito je hrumel nad sovražniki, s pesmijo opozarjal na socialne krivice, s svojim življenjem pa dokazoval, da ni moralno ter etično molčati in se prilagajati stvarem v katere ne verjameš.

Liberalni duh, torej. Nerazumljen in zato osamljen. Tudi ob smrti, ki je bila – paradoksalno – sprejeta z velikim spoštovanjem, izraženim s strani naprednjakov. Na njegov pogreb je namreč  prišlo ogromno (dvanajst tisoč!) ljudi. A kmalu zatem, ko je bil pogreb mimo, so strasti na račun njegovega odprtega duha oživele.

Ljudje, ki so ob njegovi smrti izrazili spoštovanje do njegovega dela – torej do svobodnega in odločnega razmišljanja, so prejeli udarce (padali so proti posameznikom, ki so prišli na pogreb in so začeli zbirati podpise, padel je  kakšen kamen v glavo…). Cankar se je takrat zgrozil nad dvoličnostjo, odurnostjo, nizkotnostjo in umazanostjo (kot zapiše v Zarji) tistih, ki so – »komaj so utihnili nagrobni govori« – takoj pozabili, da so pokopali pesnika. Pravi tudi, da kljub temu, da je strankarski boj na Kranjskem nekaj »naturnega in potrebnega«,  ob Aškerčevi smrti  »zadobil tako umazane oblike, da niti grobovi pesnikov niso več varni pred blatom, ki brizga na vse strani« Aškerc je bil – tako Ivan Cankar – nedvomno žrtev tega kulturnega boja.

Je danes zelo drugače? Je danes umetnik varen pred blatom?

Drugačne so okoliščine, blato pa nemalokrat ostaja. Nedavno od tega je brizgnilo v pesnika, prevajalca, kritika, teatrologa Vena Tauferja, ker se je v imenu ustvarjalcev zavzel, da ne bi zbrisali samostojnega ministrstva za kulturo. Kot opozorilo vsem tistim, ki bi si upali nasprotovati brezglavim, nekulturnim in ponižujočim odločitvam, ki potiskajo kulturo na obrobje. Sprašujem se, zakaj je v narodu toliko, mnogokrat prikrite nestrpnosti, zakaj toliko obračunov, če povedo to kar mislijo?

Pod pretvezo ustvarjanja vitke države se danes grobo seklja kultura: marginalizira (in diskvalificira) se javne uslužbence, samostojne ustvarjalce, sploh pa literate. Javni interes na področju kulture še ni bil tako stigmatiziran kot je dandanes, ko se želi ustvarjalnost meriti z vatli trga in ekonomskega učinka. Poslušamo, da je zasebno šolstvo za državo cenejše; da je znanosti in humanistike preveč, da so učitelji potratni, da so ustvarjalci zajedalci…

Počasi, korakec za korakom,  se tako v ljudi naseljuje razmišljanje, da je pravzaprav ustvarjanje luksuz, ustvarjalci pa nekakšni rentniki, ki plenijo naše denarnice in naš čas. Za par  uslužbencev inštitucije, ki skrbi za knjigo (in film) bi poslali na zagovor k hudiču celotno sfero založništva.

In ko se enkrat v narodu naselijo dvomi, ali res potrebujemo ustvarjalnost in ali lahko shajamo tudi brez duhovnega kruha, potem se na obzorju riše mrak. In kako je živeti v mraku, torej brez razmisleka o našem bivanju, naših čustvih, naši usodi, biti, svobodi, enakosti, suženjstvu…?

Pusto, kot v deželi poslušnih robotov, pragmatičnih bitji, kimavcev in vere izpraznjenih oseb.

Najbrž nisem edina, ki med Aškerčevo poezijo še posebej ceni pesem Mejnik. Govori o pohlepu, prilaščanju in vesti. Sosed prestavi kamen zato, da bi bila njegova posest večja. V »onostranstvu« se mu (ob kazni) prebudi  vest, ki ga peče, – v prispodobi kamna, ki ga večno nosi na ramenih sprašuje: »Kam bi del?«

»Tja, kjer si vzel«, mu odgovori nikoli potešena vest. Kamen ostane -kot pri Sizifu, na ramenih.

Pesem sodi med najlepše slovenske klasične balade – Aškerc naj bi motiv  vzel iz pripovedovanja svojega očeta.

Tudi tej pesmi ne manjka aktualnosti. V času, ki je zaradi pohlepa, napuha, umanjkanja pravičnosti, razumnosti  in srčnosti pripeljal do ene večjih družbene, ekonomske  in identitetne krize, bi se morali zavedati, da jemati pomeni pozabljati na drugega. Da sebičnost pomeni prizadeti drugega. Da zgolj skrb za »imeti«, pomeni razvrednotenje vsega drugega. In tisto »vse drugo« je zagotovo tudi v domeni ustvarjalnosti in kulture.

Aškerc je to vedel.

Anton Aškerc, Pohod po Aškerčevi poti. Senožete, Globoko, 16. junij 2012

 

 

7 misli na “Resnici je pljunil v oči

  1. Lepo, ampak predolgo. Tl;dr. Pa fino bi bilo, če bi tole prej pregledal lektor. Slovnica je na nivoju ministra Vinka G. Sicer ste bili pa leni in nesposobni kot ministrica tudi vi.

  2. Ljudje so rekli, da je bilo prekratko. In, da vse drži.
    Tudi vedo, da se običajno povabi predstavnike aktualne oblasti. A so vztrajali, da spregovorim jaz.

  3. No, govor na prireditvi niti slučajno ni bil dolg, še manj predolg. Kdor ga je res poslušal, je lahko marsikaj slišal. In prav to, da ni bil poštirkan, je bilo meni res po duši. Tam, pod drevjem, skozi listje katerega so se lovili sončni žarki tiste vroče sobote, je bil kot ulit za trenutek in kraj. In za tiste, ki so ga slišali. Slišali, ne le poslušali.
    Še droben popravek začetne misli na blogu, Gusti je prapranečak, da ne bo kak spodobnež našel še en kamen spotike, kjer ga ni.

  4. Metka, ta s pra-pra vnukom je pa res hecen lapsus. Aškercu bi namreč vnuke pripisala. V duhu, čim več take žlahte!
    lp

  5. No, saj tudi jaz večkrat pomislim, da je Gusti Aškerčev vnuk. Ja, se strinjam, ko bi jih le imel, veliko.
    LP od tiste, ki je z Vami govorila pri stojnici s siri in kremami, čaji,……

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja