“Ulegel se bom na cesto in ležal tam, četudi čez mene zapeljejo tanki!«

 

S O L Z E

Guernica

»In kaj pravite na predlog desnice, da se Kulturni dom Španskih borcev preimenuje v Dom sv. Jurija?«, sem enkrat – bilo je  v drugi polovici devetdesetih – čisto na koncu  večurnega intervjuja vprašala  španskega borca, petinosemdesetletnega Vlada Makuca, ki je kot triindvajset letni fant na pobudo francoskih mirovnikov ilegalno prešel Pireneje, da bi se pridružil mednarodnim brigadam v Španiji.

Čeprav je bil šibak, krhek in že zelo bolan,  je vse do tega vprašanja pogovor potekal mirno, zmerno in stvarno.

Toda v tem  trenutku se je njegovo šibko telo sunkovito dvignilo in  zganile so se vse niti  njegove biti.

Oči so zalile solze. Do tedaj tihi glas se je ranjeno dvignil:

»Nikakor!!! Ulegel se bom na cesto in ležal tam, četudi čez mene  zapeljejo tanki!«

Od njega sem odšla pobita in prebita. Našel bi se kdo, ki bi bil več kot zadovoljen z opravljenim delom, češ: ouao!, pa  je kamera ujela človeški zlom in pridobila dramaturški efekt! Ne, bilo mi je tesno in postala sem nekam majhna.

Hkrati pa še bolj utrjena v moji zgodbi o Guernici. Takrat sem namreč gledala v zgodovinsko črevesje Picassojeve slike, izigrala galeriste v Reini Sofiji v Madridu, da jo je kamera lahko božala, obiskala Francov monumentalni mavzolej in grob v bližini Madrida Valle de los Caidos (Dolina padlih), ki so ga gradili Francovi ujetniki španske državljanske vojne, v madridskih filmskih arhivih izpulila  prepovedane posnetke ujetih gradbincev/taboriščnikov…, skratka Picassoja sem »izrabljala« za interpretacijo boja za svobodo in našo vlogo v njem.

Zato sem preštela vse še živeče španske borce v  Sloveniji. Skoraj šeststo jih je odšlo v špansko državljansko vojno, iz Španije se jih je vrnila komaj polovica, od teh jih je večina padla v NOB. Ko sem delala dokumentarec o Guernici, jih je živelo še kakšnih osem, pa še tem so očitali nekakšne privilegije in previsoke pokojnine.

In tudi za teh par ni bilo miru, saj so se našli mračni in zadrti fičfiriči, ki  jim je  šlo v nos, da se nek kulturni dom ne imenuje po svetniku, temveč  po enemu največjih  solidarnostnih  bojev  v zgodovini. V mednarodne brigade so takrat šli prostovoljci predvsem iz moralne dolžnosti ne zaradi plačila. Vodilo jih je prepričanje, da se ne sme nikjer na svetu – torej ne le v lastni domovini – razmahniti fašizem. In za Hitlerja je bila Španija generalka za drugo svetovno vojno. V Guernici so Nemci aprila 1937 dobesedno testirali svoje orožje in v enem zamahu pokosili skoraj dva tisoč na semnju zbranih ljudi.

Picasso je bil takrat v Parizu kjer je tri dni zatem –prvega maja –  začel slikati eno najbolj mitičnih slik stoletja, Guernico.V Španijo jo je dovolil prenesti šele takrat, ko je umrl Franco in ko so se tam vzpostavile demokratične svoboščine.

Vlada Makuca danes ni več. Tudi monumentalni mavzolej v Dolini padlih zraven El Escoriala nameravajo Španci spremeniti v študijsko središče, v katerem naj bi preučevali frankistično  obdobje. Ta fašistični spomenik s  Francovimi posmrtnimi ostanki so  gradili ujetniki tako, da so izvotlili ogromen hrib in v njega vsadili baziliko, ki je večja od cerkve sv. Petra v Rimu in ima največji križ na svetu – v sto petdeset metrski betonski mrcini je namreč prostora za širokopasovno cesto.

Ko sem bila tam, ni bilo nikoli mnogo obiskovalcev. Španci so se doline sramovali. A jo niso zbrisali, temveč ohranili.

Razumete sedaj solze našega španskega borca Makuca, ko se je ob predlogih, da bi kulturni dom Španskih borcev preimenovali v xy dom, soočil z nesramnim zbrisom spomina in s prekrstitvijo španskega revolucionarnega gibanja v nekakšno svetniško žegnanje!

Tigr

Spomini so zmehčali oko tudi trdim fantom. Če kdo, potem so bili kleni prav tigrovci, ki so avantgardno, torej eni izmed prvih,  izrekli ne. Prvi, brez zaledja, močni, odločni, brez dilem in kompromisov.

Ne bom opisovala besed, ki so orosile oko starčka, še živečega tigrovca tam nekje pri Tolminu, ko mi je pripovedoval o tistih dogpdkih. Zato, ker me tudi mene še vedno bolijo.

“Mož, ki je znal bombe premikat, ni znal solze zanikat”.

Oko se je zarosilo tudi  gospoda Jurančiča, ki sem ga ob filmski dokumentarni trilogiji o Golem – prvič potem, ko je kot zapornik zapustil Goli otok –  pripeljala nazaj, tako rekoč  na mesto zločina. Solze je skrival – a ne tudi skril. Opazila sem jih v kotičku očesa, ko je pogled usmeril iz Golega otoka proti Rabu. Tam je bil namreč interniran njegov oče, v bistvu snovalec ideje o neodvisni Sloveniji.

 Opisovalci, brisalci in prepisovalci časa

Ko sem se včasih testirala kateri spomini na moje novinarsko in filmsko delo v pririnejo najprej v ospredje, mi je v prvi plan vedno padel tisti  zadetek, ki je bil vezan na emocije. Bodisi moje, ko sem določeno stvar raziskovala, bodisi emocije  tistih, ki sem jih raziskovala.

Brez čustvene investicije, da ne rečem emocionalnih nabojev, je namreč tudi novinarstvo prazno. Hladno. Suho.

Brez zgodovinskega spomina pa invalidno.

Zato je dobro imeti pred očmi kontekst. Zgodovina se namreč prevečkrat ponavlja.

ps

Zgornji blog sem napisala  pred leti (v bistvu ob začetku izhajanja časopisa Žurnal, kjer sem nekaj časa blogirala). Takrat  je kazalo, da bo oblast, ki je specializirana za revidiranje zgodovine, preimenovala Kulturni dom Španski borci v Ljubljani tako, da bi Španski borci izginili iz imena. Občani so protestirali. Pritisk je bil velik in gospodu Makucu ni bilo potrebno leči na cesto.

Danes Dom Španski borci živi s polnimi pljuči, s krasnimi plesalci in plesalkami in v osveženi hiši, ki jo je zasnoval odlični arhitekt Oton Jugovec.

A brisalci časa ne jenjajo. Ravnokar so nekatere vojašnice dobile novo ime. Partizan Franc Rozman – Stane ni več dober in tudi ni več vreden časti. Čast in zasluge se brutalno jemljejo vsem, ki so utirali svobodo. Klofuta, zanika in briše se jih na vse načine. Z ignoriranjem na proslavah, s kastriranjem simbolov, z rezanjem pokojnin beguncem, internirancem, tigrovcem, borcem, žrtvam vojnega nasilja….in tudi z brisanjem njihovih imen.

 

 

9 misli na ““Ulegel se bom na cesto in ležal tam, četudi čez mene zapeljejo tanki!«

  1. Včeraj sem se pogovarjal s kolegom, ki je od Spiza prejel obvestilo, da bo od 1.6.2012 dalje prejemal za celih 200 evrov nižjo pokojnino. 11 let, to je do leta 1981 je bil zaposlen v JLA, po tem datumu pa na občinskem sekretariatu Ministrstva za obrambo RS. Posebej moram omeniti, da je bil med osamosvojitveno vojno aktivno udeležen pri aktivnostih zoper agresijo JLA nad Slovenijo ter si zaradi tega pridobil tudi status veterana vojne za Slovenijo, bil dobitnik številnih priznanj in odlikovanj, nekatere je dobil od bivše JLA , zadnje odlikovanje pa je prejel od Ministrstva za obrambo RS. Ker je imel beneficiran staž, se je po veljavni zakomodaji upokojil že pri starosti 58 let in za svoje minulo delo (od tega 26 let na občinskem sekretariatu Ministrstva za obrambo RS !) začel prejemati zasluženo pokojnino v znesku 960 eur. Mimogrede: imenovani je opravljal delo, za katerega se je zahtevala visoka izobrazba, ki jo je tudi imel. Po treh letih uživanje realitvno mizerne pokojnine pa: Spoštovani, obveščamo vas… vaša pokojnina od 1.6.2012 dalje znaša 760 eur. Najprej šok, potem je pa ugotovil, da si je to kazen prislužil zato, ker je takrat, ko je Janša v majici z rdečo peterokrako zvezdo hodil po poteh Avnoja, bil on zaposlen v slovenski JLA. Enaka usoda je doletela tudi številne policiste, sodnike in carinike. Pa seveda žrtve vojnega nasilja, če so izkoristili zakonsko pravico in se po zakonu o žrtvah vojnega nasilja predčasno upokojili. Razen aktivnih udeležencev 10 dnevne vojne za Slovenijo, seveda. Taboriščniku 2.svet.vojne, ki je pol leta, leto ali več preživel v koncentracijskem taborišču in se je odločil za predčasno upokojitev, je bila odvzeta z zakonom že priznana pravica do določenega dela pokojnine iz državnega proračuna. Veteranu vojne za Slovenijo, ki si je veteranstvo prislužil recimo s tem, da je 14 dni samo “dežural” v ordinaciji ali na terenu, kot recimo moja znanka medicinska sestra, pa ne. Kdor se je po Zakonu o žrtvah vojnega nasilja upokojil kak mesec ali celo leto predčasno, bo odslej prejemal manjšo pokojnino. Doživljensko. Razen. če bo US odločilo drugače. Sem prejle bral Udeta, ki pravi, da je aktualno znižanje pokojnin (oziroma “uskladitev” kakor to ironično imenujejo spizovci v svojem obvestilu) ustavno morda dopustno, politično in moralno pa popolnoma nesprejemljivo. Kakor je bila moralno sporna, neetična in žaljiva minula uzurpirana proslava ob Dnevu državnosti, katero generalko oziroma premiero smo si lahko ogledali že v Kočevju…
    Bog živi nam deželo, Bog živi ves slovenski svet, je svojo poslanico ob dnevu državnosti zaključil Janša.
    Bog, ne želi nam takšne dežele! In ne pokvari, raje obvaruj slovenski rod!
    Pred aktualnimi grobarji.
    In purgatorji, kakor ugotavlja Majda.
    Ki bi morali najprej poskrbeti za očiščenje svoje duše.
    Če jo seveda imajo.
    Vesti zagotovo ne.

  2. Spoštovana gospa Širca,

    čudovit prispevek. Žal src tistih, ki bi jih moral doseči, ne bo ganil. Pa vendar je nekaj že to, da krivico, ki je storjena mnogim borcem različnih generacij in drugim, ki so gradili svet za nas, občuti mnogo državljanov Slovenije. Upam le, da nas bo vsak dan več, pa ne zato, ker bodo naslednjič posegli v moje ali sosedove pravice, ampak zato, ker to NI PRAV!

  3. Pomembno je, da se pusti prejšnjo, komunistično ideologijo in se je ne revidira niti tam, kjer dokumenti več kot zgovorno pričajo o neki drugačni resnici, kajne, gospa Majda?

  4. @Romana, pomembno je, da se katero koli – ne le komunistično preteklost prepusti zgodovini, znanosti in širši stroki, ki ne morejo mimo pričevanj ljudi, ki so to zgodovino delali. Gospod Makuc je eden izmed njih. V kolikor bi bil še živ, bi šel danes popoldne zagotovo pred vojašnico, ki jo krstijo z novim imenom…a ker spomin vse bolj ugaša, zmagujejo revizije.

  5. Gospa Širca,

    seveda moramo zgodovino prepustiti zgodovini in prav to se dogaja. Če je nekdo moril pripadnike svojega naroda, česar komunistični zgodovinarji doslej niso povedali (a tudi ne demantirali), potem je naša dolžnost, da ga ne priznavamo za narodnega junaka, po njem imenujemo stavbe itd., marveč, da glasno in pošteno povemo, kam sodi. Čudim se svojemu narodu in tudi Vam kulturnikom, da s takšno lahkoto sprejemate dejstva o medvojnih in povojnih umorih. Nisem še zasledila, da bi se kdo od (bivših) komunistov javno distanciral od njih, dejanje obsodil ali pokazal vsaj določeno mero zgroženosti. Tudi vse Hude jame so šle nekako mimo nas.Ne zgodi se čisto NIČ. Pri nas lahko zločinci ostajajo junaki, njihova dejanja so jim oproščena, pomembno je, da ne spremianjamo zgodovine. In vsi še predobro vemo, kdo je to “zgodovino” pisal.
    Priporočala bi Vam tudi intervjuje s sorodniki žrtev, zlasti na Dolenjskem, v Suhi krajini itd, kjer naj bi obstajali množični izdajalci (ponavadi so to posamezniki, pri nas pa so bile očitno cele pokrajine…).. Morda boste tudi ob teh intervjujih začutili globoko žalost ali vsaj “emocionalno nabitost”.
    Z vsem spoštovanjem do g. Makuca pa ni samo on tisti, ki bi imel pravico soditi ali ne soditi v takšnem primeru kot je preimenovanje vojašnice. Ta pravica je dana vsakomur in če dejstva kažejo, da je bil morilec, potem bi lahko od vsakega poštenega človeka pričakovali, da to dejanje obsodi in takšnega “junaka” postavi tja, kamor v resnici sodi.

  6. Kot razumem menite, da je potrebno preklicati zgodovinarje, ker so komunistični. Dosedanje študije/dejstva/raziskave/popise/zapise/knjige/statistike pa revidirati, prevetriti, soočati etc. Zgodovina se vedno dopolnjuje in osvetljuje – trdim pa, da je tako dopolnjevanje sporno, ko je v službi političnih potreb. Takrat postane instrument

  7. Nasa napisana zgodovina, ki smo se je ucili desetletja, ni bila objektivna. Pisali so jo zmagovalci in kot sami gotovo veste, je bil v Jugoslaviji kaznovan vsak, ki je trdil drugace. V zadnjih letih pa le prihajajo na dan dejstva, dokumenti itd., ki to “zgodovino” kazejo v drugacni luci (veliko zamolcanih dokumentov, skritih grobisc itd.) In nas narod ima pravico, da izve, kaj se je dogajalo. Veliko nedolznih ljudi je bilo ubitih ali preganjanih. Njihovi sorodniki se danes trpijo zaradi taksnih ali drugacnih posledic. Nobena opcija naj si te zgodovine ne lasti, zgodovinarji naj sodijo po dejstvih.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja