Naenkrat so ljudje začeli kričat, eni so bežali, drugi zmedeno opazovali, videla sem prve solzivce ki so poleteli proti trgu svobode

Danes mi je Nika Autor, aktivistka, prijateljica in angažirana filmska avtorica, poslala elektronsko pošto z opisom dogodkov v MB, ki jim je bila priča. Zapis kot tudi filmski posnetek je vreden, da ga preberete tudi vi.

Draga Majda,

Ker verjetno slediš po medijih o vstaji v Mariboru, sem želela dogodek, ki sem ga doživela podeliti tudi s tabo. Najprej je bilo prelepo, potem je bilo pregrozno. Bilo je celo filmsko, predstavljaj si: mrak je že padel, po ulicah se vali dim solzivca in raznih pirotehničnih materialov, od vse povsod se vali trušč siren in helikopterja, v opisane zvočne kulise se mešajo kriki in negodovanja ljudi, ki so ostali ujeti v ulicah. Večina se je, če ni tekala pred policisti, gibala skoraj prilepljeno s hišami. Poleg ljudi so se znašle tudi živali, pobesnele živali- Policaji, psi in konji. Eni so metali solzivec, udarjali s pendreki in kričali, drugi so bevskali in tretji galopirali. Še nikoli do tega trenutka nisem videla kako zgleda, ko je policijska konjenica v akciji, se pravi da galopira za ljudmi. Predstavljaj si, da naproti tebi teče pet ali več konjev, ti pa ne moreš ne desno ne levo. Eni  so bili prestrašeni, veliko nas sploh ni dojelo, da je to čemur smo priča res, da ne sanjamo…tudi meni….in potem pozno zvečer, ko je bilo moje telo utrujeno od prebavljenega adrenalina, dobim  še eno porcijo poživila. Na tv se odvije še en film- Gorenjakov. Ta odurni lažnivec, prevarant se izreče proti volji ljudstva, izreče se proti ljudstvu. Poleg njega isto stori tudi Pahor.

Tako se je začelo (moja vstaja v ponedeljek):

Vzdušje na trgu svobode, kjer so se vsi zbrali je bilo naravnost fenomenalno. Srečale so se vse generacije, od otrok do starih ljudi. Neklasična (Neustaljena)  organiziranost, je spodbudila določeno spontanost ljudi, kar je pripeljalo do izmenjave mnenj s popolnimi neznanci. Zgledalo je, kot en velik debatni krožek z občasnim skandiranjem raznih parol. Torej, trg je bil nabito poln ljudi, ki so se med seboj pogovarjali -tukaj ni bilo čutit niti kančka jeze, jeze množice.

Videla sem, da so Caapovci prispevali tudi mini ozvočenje, tako da se je na enem delu celo veselo rajalo. Ta mini zažiganja plakatov, lutk in kartonov,  so bila prej smešna , kot pa da bi predstavljala kakšno nevarnost, bilo je zabavno in to je vse. Vzdušje do sem je bilo odlično! Potem je sledil premik množice do občine. Kjer se je „rajanje“ nadaljevalo. Res je, v občino je priletelo par jajc, nekaj dimnih pirotehničnih predmetov in par palic. Bila sem v prvi vrsti, tam sem opazila kakšnih  20 zamaskiranih posameznikov , vendar je treba poudarit, da je za njimi bilo par tisoč popolnoma miroljubnih protestnikov, ki pa so, vključno z mano, občutili jezo, jezo nad vizualno/zvočnim ustrahovanjem s strani policije.

Prihod okrepitve in konjenice pred mestno občino je vse zasukal. Zgodilo se je v trenutku, niti se ne spomnim kako točno, naenkrat se je konjenici pridružil še helikopter, vse je bilo glasno, ljudje so postali jezni, z vsako novo intervencijo bolj in bolj. Kdo je tukaj provociral? Potem se je v množico z vsaj 40km/h zapeljal policijski avto. Vse se je dogajalo brez opozoril oz. v kolikor so ta bila, jih je bilo nemogoče slišat.

Z opremo, s katero je razpolagala policija, bi teh par posameznikov z lahkoto obvladala, a so se odločili drugače, tako da udarijo po vseh. Tako so nas začeli potiskat od občine nazaj proti trgu, tukaj se je jeza ljudstva še dodatno okrepila, eni so bežali, eni vztrajali, drugi v zmedi obnemeli. Tukaj je nastal kaos. Policisti bi se  lahko umaknili nazaj, to je bila njihova zadnja šansa, a se niso in tukaj je eskaliralo. Počilo.

Naenkrat so ljudje začeli kričat, eni so bežali, drugi zmedeno opazovali, videla sem prve solzivce ki so poleteli proti trgu svobode. Razdelili so nas na pol…tukaj sem se ločila z vsemi kolegi in ostala sama…kar je bilo precej zoprno, vendar sem hitro poiskala navidezne znance,in spoznala nove ljudi  s katerimi smo nato preživeli naslednjo uro in pol preganjanja po mariborskih ulicah.  Ko so nas razdelili pred občino, so nas potisnili v ulico, kjer je Kino Partizan in nas silili proti Florjanu. Večina ljudi se je  zatekla na trg svobode in nato naprej proti trgu Leona Štuklja in  glavnemu trgu, kjer so bežali pred solzivcem.

O tem priča naslednji link:  (od 2.20 minute naprej): http://www.youtube.com/watch?v=QNSp1Gvl5HE

Jaz sem požrla dve mini porciji solzivca (od bombic), nič hujšega, sem pa videla, vsaj na wc-ju bližnjega lokala, več posameznikov resneje prizadetih od solzivca.  Do sem mi je uspelo posneti 6 minut videa, potem mi je zmanjkalo baterije.Ko se je dim na Florijanu razpihal, so nas začeli potiskat proti Kino Udarnik, tam so enega fanta čist premlatili (kasneje sem slišala, da naj bi bil dijak I. gimnazije), prav tako sem slišala, da se je to zgodilo gospodu, ki je pil čaj v čajnici (in da je zadnji kader, kjer vidimo rešilca, prav ta prišel iskat tega gospoda). Poleg napada na mladega fanta pred Kinom Udarnik, se je pred mojimi očmi odvila kratka srednjeveška borba, konji so bili nemirni, po zraku so letele palice in raznorodni predmeti, policija je kričala, veter helikopterja, ki se je spustil čisto nad nas, nam je kuštral lase. Tam sem dobila mini kamen v spodnji del noge, zato smo se držali fasad okoliških hiš. Ko se je umirilo, je bila Jurčičeva in Vetrinjska ulica zaprta, nazaj proti Florjanu tudi nismo mogli, tako so nas prisilili da gremo do Trga Leona Štuklja. Tam so se prav tako odvijali svojevrstni boji, ki jih nisem videla od blizu.

Videla sem naslednje: pred kavarno je na tleh ležal človek (star približno 50-60 let) v nezavesti z zvezanimi rokami na hrbtu, ki so bile popolnoma zatečene, obkoljen s policisti, nihče mu ni mogel pomagati. Poskušali smo mu dat vodo ali odejo, ki so jo ponujali iz bližnjega lokala, vendar nam policisti niso pustili blizu, prav tako so poskušali preprečit, da bi njihovo preprečevanje pomoči gospodu posneli,  tako so ga obkolili, en se je medtem, ko sem izvlekla kamero, celo zagnal proti meni…skratka….bilo je surrealno…

 Ko enkrat vidiš kako osemdeset letniki bežijo pred solzivcem, kako mlatijo mulce, se s pendrekom zaganjajo v obiskovalce in te brezglavo tiščijo, da marširaš pred njimi po mestu, se ti, v kolikor se ti ni že prej (ob vsej nasilnosti politike zadnjih let), nekaj premakne v srcu. Tako se je meni.  Naslednjič bom še bolj glasna, še bolj jasna, pri vsem kar zahtevam(o). Ker zahtevamo to, kar je naše! Ne gre več za radarje, ne gre za Kanglerja, niti ne gre več za Maribor, gre za  nas vse, ki smo priča kako nam jemljejo vsak dan malo in vsako leto več. Ker so nam vzeli skoraj vse kar je bilo naše, nam sedaj hočejo ugrabit še naše misli. A Gorenjak,  Kangler, Janša, Pahor lahko manipulirajo z mediji, z izjavami, dokumenti, s sluzavimi jeziki kolikor hočejo, ker mi vemo zakaj smo stali tam in vemo zakaj bomo stali tam jutri. Zato, ker nam je dovolj in ker zahtevamo to kar je naše!

Solidarno, še bolj glasno in jasno!

Naslednjič grem s polno baterijo in upam, da nikoli več tega ne rabimo posnet!

https://vimeo.com/54406998

 Hvala Heiku in Borutu, ki sem ju spoznala na ulici in s katerima sem preživela Mariborsko ponedeljkovo pohajkovanje. Njuni posnetki so tukaj:

http://www.youtube.com/watch?v=W0RroYNHx6k&feature=plcp

pozdravčki

Nika

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja