EPK: čista energija ulice

Evropska prestolnica kulture je svoj klimaks doživela s projektom, ki ga ni nikoli načrtovala. Odvijal se je na ulici ob skoraj nemi asistenci Vetrinjskega dvorca. Nekakšna akademska distanca, za katero nisi nikoli vedel – tudi prej, ko je šlo za spodnašanje kulture na sploh – ali izvira iz preračunljive soodvisnosti z mestnimi in nacionalnimi vezmi ali iz načela, da  pač kulturi ne pritiče stopati v dano realnost, saj jo predvsem napoveduje, interpretira in analizira.

Kakorkoli že, od daleč je bilo razumeti kot da se je hotela potuhniti pred čermi vprašanj, ki so padla na trda tla, ko mariborski jutri ne bo nikoli več  takšen kot je bil včeraj. EPKajevci so znali vedno dvigniti glas, ko so menili, da imajo premalo podpore,  ko je občina pogoltnila državne transfere in z njimi premoščala svoje težave in ko ni šlo vse kot bi lahko, če bi živeli v času debelih krav in dobre organizacije.

Programski direktor Mitja Čander  je v današnjem intervjuju za STA http://www.primorski.it/stories/STA/217185 povzel, da je z EPK prišlo do drugačnega dojemanja kulture od tistega, »ko smo Slovenci častili kulturo kot neko državotvorno kategorijo, kot nekaj posebnega«. Ta posebnost, pravi, je pahnila kulturo v vlogo dekoraterke, v zabavanje elite  ali v geto alternativnih iskanj. Brisanje teh meja je ponazoril z bizarno situacijo, ko je v Mariboru bik pobegnil iz klavnice, mimoidoči pa so mislili, da gre za performans EPK.

Na trenutek se je komu zdelo, da so ulični protesti ljudi, ki so »pobegnili iz klavnice« povezani z evropsko prestolnico kulture. Če kje, je prav na ulici šlo za »čisto energijo«, pod katero se je podpisovala EPK. A dvomim, da lahko povezujemo to z uporom senzibiliziranega prebivalstva, ki se mu je vsak dan dogajalo ogromno različnih stvari. Kajti občinstvo je postalo protagonist, ne več opazovalec umetniških projektov. Ulico niso snemali  filmarji, ki so na filmskih epk dogodkih  razpravljali o filmu in njegovih težavah, temveč so s svojimi kameram. Ne le snemali, tudi fotografirali. Oblikovali slogane. Pisali. In dvigovali glas.

In ta glas ne bo utihnil. Jutri bo moral postaviti pod vprašaj sedanje razmišljanje vlade, da se (evropski) denar, ki je bil predviden za gradnjo Umetnostne galerije  preusmeri v obnovo nekdanje vojašnice v Pivki. In tudi vprašaje  kaj s projektom, za katerega so bila nekoč zagotovljena sredstva (deset milijonov) za gradnjo knjižnice in kaj z evropskimi sredstvi, ki so bila odobrena za dokončanje Pokrajinskega muzeja. Ta glas bo moral dobiti pojasnila za  (ne)kompetentnost  pripravljalcev gradbenih dokumentacij, ki jih iz mariborskih institucij ni in ni bilo. Ta vlak je sedaj na žalost že odpeljal. Težko bodo sedaj tolažili kakršnikoli alibiji, ki bi prst molili proč od sebe, kot se je dogajalo vedno, ko je župan dobil kamero pred svoje oči.

Ja, prav vprašanje infrastrukturnih objektov je tisto, ki ob obračunu enoletnega kulturnega prestola še najbolj zanima ljudi. Kaj bo post festum ostalo trdnega, zazidanega, večnosti namenjenega v Mariboru in ostalih mestih? V Novem mestu, kjer so znali zagrabiti stvari, bo ostal obnovljen APTeater. V Slovenj Gradcu galerija, v Mariboru Pekarna in (še prej) Naskov dvorec in Lutkovno gledališče, v Ptuju polagoma se premikajoči Dominikanski samostan itd.

A načrtov je bilo mnogo več. Projekt Umetnostne galerije, pridobljen z mednarodnim natečajem je župan zavrnil in planiral novega, ki ga ni – kljub obljubljenim sredstvom – zmogel izpeljati. Veliki infrastrukturni objekti so v večini resda ostali na nivoju želja, a – kot pravijo oblikovalci programa – je realnost spodbudila drugačno imaginacijo, ki sega tja do skvoterstva in odkrivanja tistega, kar že obstoja, a ostaja prevečkrat prekrito (nekdanje zaprte tovarne, rudnik, stari hoteli, stolpi, dvorišča itd.). Ne da bi se tolažili, a ne velja zanemariti številnih projektov, ki se jim je (in se jim še bo) življenje podaljšalo tudi v druge prostore. O razstavi arhitekture v socializmu se govori dandanes v evropskem prostoru, Beneški bienale ni ostal neopažen, Kogojeve maske ne bodo zastrte, Zofijini ljubimci bodo ljubili in sovražili še naprej, Hansa Magnusa Enzensbergerja naj bi videli na ekranu, Fabre se od Slovenije ni poslovil, Christopher Hampton (sicer gost gledališča) nam ne ostaja le na deskah, temveč toplo v srcu. In še je tega, kar se bo ob zaključku EPK zagotovo dodobra recikliralo.

In recikliralo se bo tudi vprašanje: je bil trinajst milijonov EUR državnega in še vsega ostalega lokalnega denarja za program dobra naložba? Iz vidika senzibiliziranja in odpiranja prostorov duha in tudi zagotavljanja možnosti ustvarjanja, je zagotovo bil. Nizal se je kot po tekočem traku, tudi s štirimi,petimi dogodki na dan in v tempu, ki bo jutri, ko bo »čista energija« popustila, šokiral s praznino. Morda pa tudi ne. Ulica tega ne obeta.

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja