Najedanje visoke kulture

»Na Slovenskem se razrašča ponudba  množične zabavne  – kulturne industrije, predvsem tujega pa tudi domačega izvora, kar predstavlja problem za položaj in sestavo visoke slovenske kulture z njenim nacionalnim, umetnostnim in etičnim pomenom. Vanjo prihaja vpliv t.i. subkultur, ki želijo biti alternativne in eksperimentalne, to zlasti prek novih oblik multimedijske umetnosti. S tem nastaja v slovenski kulturi spreplet tradicije in modernosti, spričo česar je tem bolj nujna vrednostna selekcija med tem, kar je zares izvirno in inovativno, in tistim, kar je epigonsko, prehodno in zanemarljivo.«

NPK 2013 – 2016 (http://www.mizks.gov.si/fileadmin/mizks.gov.si/pageuploads/Obvestila/Kultura/NPK2013_2016.pdf)

Če zapisane tendence iz uvoda k predlogu Nacionalnega programa za kulturo 2013 – 2016  prenesemo v  neposredni jezik vidimo, da  nas v naslednji štiri-letki poleg vsega drugega čaka tudi vrednostno čiščenje  kulture. Visoko kulturo nažira množična, ki ogroža nacionalno pojmovano  kulturo, saj kulturne industrije nimajo etičnih in umetnostnih prvin in so – poleg tega, da so zabavne – zgolj takoimenovane. Takoimenovanci so vedno tisti,  v katere se že z naslavljanjem vpisuje dvom. V tem primeru je dvom podvojen, saj se tako imenovani subkulturi pripiše še dodatno votlost, torej njeno željo, da bi bila alternativna in eksperimentalna, ni pa nujno, da to je.

Kakorkoli že: z vpadniki, subkulturniki, eksperimentalisti in alternativci se danes – v 21 stoletju – vrača duh iz  že oddaljenega zgodovinskega spomina osemdesetih in še zgodnejših let, ko se je še bralo Benjamina, ko  je tehnološki razvoj spreminjal komunikacijske kanale in ko je štafeta mladosti postala  svoja lastna parodija.

Pred očmi se zavrti nekaj, za kar smo mislili, da je zgodovina že pospravila. Zavrtijo se prizori odbiranja ene od druge kulture, anti punk reakcije, NSK zamrznitve,, Metalkova geto, alergije na alternative, spodnašanje filmskih eksperimentov, medijskih levitev, okupacij inštitucionalnih trdnjav…skratka, odpira se spomin na številne bitke tistih, ki  so z avantgardnimi  praksami utirali pot  ne le novim umetnostim, temveč tudi novi državi.

Napovedana vrednostna selekcija med »zares izvirnim in le prehodnim, med zanemarljivim in epigonskim«, ni nič drugačna kot nekoč, ko si je državna (partijsko zaznamovana) kultura jemala selektorsko besedo. Drugače je le to, da so se vmes zgodili odprti prostori, ki so nam dali občutek, da je vprašanje delitev  že preseženo in, da imajo različni umetniški izrazi  in različne ustvarjalne potence svoje lastne poti in življenja, ne pa prostore bojnega polja.

Konec koncev je alternativna kultura včerajšnjega dne dobila mesto v sodobnih muzejih in v kritiških, da ne rečem spominskih refleksijah. Njen skupni imenovalec je  – ne glede na umetniško zvrst – drugačnost:  boj proti obstoječemu, konformističnemu in utečenemu. Prav ta drugačnost je bila porok za vzpostavitev novega, tudi nacionalno identitetnega.

Nacionalna identiteta namreč ne domuje zgolj v  naslanjanju na tradicijo in na vztrajanju na domačem, avtentičnem, kontinuiranem. To, kar jo definira je ravno niz rezov, ki  vsakič  znova s kontinuiteto prekinjajo. Zgodovina je temu priča, saj vemo, da je npr. krščanstvo  prekinilo z avtohtonostjo poganskih plemen, protestantizem, ki nam je dal prvo tiskano knjigo je prekinil z večstoletno avtohtonostjjo srednjeveškega krščanstva, Linhart je razsvetlil slovenski teater z Matičkom, ki je nastal po tujem vzoru, Prešeren se je uprl zatohlosti sočasne slovenske identitete s pomočjo vnanjih  izraznih form, Cankar je načenjal slovensko substanco tudi z uvoženimi socialističnimi nazori, slovenska moderna dvajsetega stoletja – od impresionistov, Kosovela, Černigoja, do Šalamuna in NSK itd., vsi so radikalno prekinjali s tem, kar je do tedaj veljalo za nacionalno identiteto.

Napoved, da bo oblast v bodoče izvajala vrednostno selekcijo nas lahko le globoko prestraši. Resda ne preseneča, saj smo ji bili že večkrat priča – nedavno  npr. ob jezi nad  ustvarjalci dokumentarnega filma  Jaz sem Janez Janša. Ne le, da se ga je hotelo diskreditirati še preden je bil narejen, temveč je primer rodil  idejo o diskrecijski pravici vladajočih, da lahko prekinejo že odobreni projekt, ki jim ni všeč.

Ni dvoma kdo bo sodnik in selektor v obetanem  vrednostnem presojanju   med visokim in nizkim, med pomembnim in domnevno pomembnim in med potrebnim in odvečnim. In tudi ni dvoma, da se bo dogajala pod alibijem varčevanja in  večkrat vsiljenega prepričanja, da je kulture preveč.  Selekcija se bo morebiti  prodajala tudi kot poziv k vzpostavljanju vrhuncev in k zmanjševanju široke kulturne produkcije, ki nas menda duši, saj se biseri zgubljajo v bižuteriji.

Predlog Nacionalnega programa za kulturo – gre za  temeljni dokument, ki postavlja smernice, vizije, strategije in cilje kulture v prihodnjih letih – ima mnogo problemov. Od popolnega razhajanja med tistim kar se zapiše in tistim kar se dela, do pomanjkanja vizij. Tako npr. NKP  prinaša polno besed o širjenju in utrjevanju mrež za promocijo kulture v tujini v  trenutku ko na silo, s kršenjem predpisov, brez preučitve učinkov  in ob  ignoranci ogorčene tuje in domače javnosti  vlada ukine Slovenski kulturno informacijski center  SKICA  na Dunaju.

Nacionalni programi se sprejemajo zato, da se tlakujejo temeljne usmeritve  določenih področji in da se ob vsakokratnih spremembah oblasti in okusov  ne izneverijo splošna načela, ki se jim narod zaveže. V tej luči bi bilo priporočljivo, da bi se sprejemal za daljše in ne zgolj štiri letno obdobje. Res je, nacionalni programi imajo običajno velike oči in široka pljuča in tudi niso vedno polno izživeti. A so hrbtenica, ki omogoča pokončno in začrtano hojo. Če se na tej poti kaj novega ali drugačnega zgodi, se ga  v toku njegove življenjske veljave  lahko dopolni. Ni dolgo od tega, ko je bil NPK amandmiran z dopolnitvijo skrbstva za področje arhitekture in kulturne krajine, kar je kasneje omogočalo tudi ustanovitev nacionalne institucije za to področje (MAO, Muzej za arhitekturo in oblikovanje v Ljubljani). Država je s tem povedala, da širi svojo pozornost na stihijsko obravnavano področje, ki je bilo dojeto na robu  polja kulture.

Nacionalnemu programu, ki ga trenutno živimo (in tistemu, ki ga naj bi v prihodnje), se reče varčevalni program.  Napovedana »nujna vrednostna selekcija«  je že na delu in izvajajo jo tisti, ki distribuirajo naše davke. Kaj poganja prioritete selektorjev?  Nedvomno skrben scenarij. Ključna dramaturgija je v zastavitvi alibija. Rezanje – in tu ne gre zgolj za finančno amputiranje, temveč tudi sekljanje kredibilnosti  – se zastavi na način zmanjševanje vloge in pomena posameznikov, skupin in inštitucij. Predstavi se jih kot povprečne, prilepi se jim parazitstvo, pripiše ugodnosti »svetih krav«, poočita lenobnost, in se jih po potrebi  opremi s kakšnim podrepno lansirano udbovsko listino. To je že prikladna osnova za dramski zaplet ustvarjanja napetosti med »priviligiranimi«, torej tistimi ustvarjalci, ki imajo varnost in tistimi, ki se sami zaposlujejo. In seveda med tistimi, ki menda zabavajo in tistimi,ki so menda vrhunski. Ali med tistimi, ki zgolj ljubijo in tistimi, ki so v kulturi profesionalci.

V tej dramaturgiji je pomembna definicija glavnega junaka. Ker je njegova vloga  umeščena v shujševalno dieto , mu je dopuščena možnost ustrahovanja. Tako (super)junak reče, da bo vsakdo, ki se ne zapomni pravil igre, plačal v zakonu definirano kazen. Naj se znajde kakor hoče, naj odpušča, naj pozabi na honorarne sodelavce, naj ne plačuje avtorskih honorarjev, kakor ve in zna, a mora. Porezane veje, pravi, na pomlad bolj cvetijo.

Glavni junaki tega varčevalnega filma začnejo s transformacijo lastne hiše.. Dajo vzgled vitkosti s »kotda« kastracijo samih sebe. Ukinitev samostojnega ministrstva za kulturo postane odrekanje za skupno dobro.  Da je to devastacija služb, ki prestrašeno in neproduktivno zamenjujejo hodnike in ne vedo več kaj in zakaj so, ni pomembno. Tudi izmerljivo ni, če izmerljivost koga sploh zanima.

A čim je ta bitka  radiranja  dobljena, se dramaturška napetost sprosti in zapleti so zgolj še stvar  akcijskih momentov. Tako mirno sledi revanšizem izničevanja vsega, kar se je vrtelo v nekem drugem filmu. Če je v prejšnjem filmu bilo izračunano, da se največji narodov avditorij plačuje z enim evrom več, se v tem – brez izračunov in zavedanja posledic  – ta evro vzame nazaj. Če se je prej končno vzpostavil center sodobnega  plesa (CSPU), se ga sedaj odpravi. Če je bil prej začrtan  Gams  (Galerija in muzeji Slovenije), se sedaj nanj pozabi. Pozabi se na obnovljeno vratarnico, ki v tem filmu sameva. Pohodi se Kreativne industrije (KI) kot tisto presečišče razvojnih potencialov in gospodarskih priložnosti kulturnih vsebin, s katerimi bi lahko zagnali nove priložnosti, konec koncev tudi  straniščne metlice  z dodano vrednostjo.  Dopusti se  predajo Blejskega otoka tistim, ki jim ga je ustavno sodišče že davno odreklo. Opusti se dialog  z javnostjo in strokovnjaki, ki so itak tako imenovani. Samostojne agencije se kaznuje (disciplinira?) s kadrovskim siromašenjem. Krepi se nezaupanje v direktorje in direktorice javnih inštitucij, češ, da skrbijo predvsem »da bi nagrabili čim več denarja in naredil čim manj«, kajti  »kulturniki so se navadili biti odvisni od jasli davkoplačevalcev, saj jim je tako udobno.. « – prosto po videnju državnega sekretarja, ki podobno kot njegov kolega na področju visokega šolstva, misli neko drugo republiko.

Sovraštvo med oblastjo in ljudstvom, ki se reproducira tudi na tak način, ne more nikoli vzpostaviti srečnega konca. Že tako šibka nacionalna samopodoba se lahko samo še zmanjša. Okrepijo se kvečjemu razlogi za upor. Kar je edini konstruktivni izplen stanja, čeprav ne vemo kakšen davek bo za to plačan. Koliko bo vmes požganega in koliko časa bo treba čakati na novo travo.

Spodjedanja poti na počasni a vendarle razvojni smeri slovenske kulture ni dobro. Vsi razumemo, da je v tem času težko vzdrževati finančne standarde, ki so bili do nedavnega  najbolj vzorni od osamosvojitve dalje. A vračanje kulture v naročje državnega okusa in v polje ustrahovanja ter nezaupanja škodi.  Bumerang je zato neizbežen.

 

 

 

 

 

 

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja