Ko je šla Slovenija s TV Dnevnikom na svoje

V devetdesetih sem naredila nekaj dokumentarnih oddaj o črno-belem ekranu, o nikoli predvajanih in v bunkerju pristalih projektih, o utripanju televizijskega jezika, o moči in nemoči informacij, o paralelnih svetovih realnosti in posnetih podob ipd. Zelo impresivno je bilo obdobje, ko se je Slovenija  aprila 1968 odločila, da gre z Dnevnikom na svoje. V bistvu je ta odločitev pomenila preseganje takratnega unitarizma in tudi nekakšen prvi korak k samostojnemu življenju.

Komentarji takratnih botrov odcepitve TV dnevnika od Beograda niso bili zaneseno evforični, prej bi rekla, da so bili polni samozavestnega ponosa. Ob ogledu starih Povečav, ki so začele z letom 1958, ko se je sploh začelo tv emitiranje, najdem dobre želje spremljevalcev projekta samostojnega tv Dnevnika. Josip Vidmar je npr. izrazil zadoščenje, da bodo domača poročila pomenila obogatitev narodove zavesti in da morajo vsebovati vse kar se vidnega zgodi v političnem, gospodarskem in kulturnem polju.

Mitja Ribičič je poudaril tri temeljne pomene: da se bo lasten tv Dnevnik obrnil na delovnega človeka, da bo prinesel novinarstvu nove oblike propagande in da bo predstavljal most do vseh samoupravnih iniciativ Jugoslavije.

Dušan Fortič je dejal, da brez PEN, Društva slovenskih pisateljev in brez posameznikov (Mateja Bora, Menarta, Kavčiča, Ribičiča itd.) v tistih zapletenih časih, polnih nasprotij znotraj federacije) ne bi zmogli tega pogumnega dejanja, ki ima še posebej velik pomen zaradi zagotavljanja jezikovne samobitnosti. Zanimiva je bila tudi njegova anekdota kako je nastal TVD prej, preden so ga načrtovali. Nekoč naj bi Stane Kavčič, ko je bil na dopustu na Pokljuki, spremljal TV in bil zaprepaden, da ni nobenih posnetkov iz svetovnega prvenstva v drsanju. Iz Beograda pač to niso poročali. Odločil se je, da na prvi seji vlade odpre to vprašanje in da na dnevni red vprašanje slovenskega TVD. Dušan Fortič je to izvedel in preprosto prehitel Kavčiča tako, da je izsilil predčasni začetek domačih poročil.

 

Radio in televizija sta trezor spomina. Podobe in zapise, ki jih hranita v svojih arhivih so dobra, dragocena in mogočna osebna izkaznica naroda in njegovih vidnih, pa tudi manj vidnih korakov, medvrstičnih branj in odprtih knjig

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja