Jovanka Broz (1)

 Ni bilo lahko biti Titova žena

Jovanka (Budisavljević) Broz me je kot pričevalka pomembnih trenutkov narodovega upora in kasneje tudi zastoja, predvsem pa  kot enigmatična ženska, ki se ne želi razgaljati v javnosti, jo pa javnost neumorno slači, vznemirjala že pred dobrim desetletjem, ko sem začela iskati stik z njo. V tem času se je naplavilo ogromno knjig, ki so jih pisali slučajni popotniki, ljubiteljski  nabiralci zgodb, kuharji, zdravniki, varnostniki in včasih tudi raziskovalci. S svojim molkom je bila bolj prisotna kot je bila dejansko odsotna. Zagotovo na drugačen način kot prejšnja Titova žena, Slovenka  Herta Hass, ki  je tišino javno prebila tik pred smrtjo, ne da bi vrgla senco na njun odnos, ki  je kljub njegovi prevari ostal – kot mi je tudi zaupala – poln ljubezni in spoštovanja. Ponosna  Herta je preprosto zaključila, da ju je ločila vojna.

Po drugi strani  je vojna združila Jovanko in Tita, njuna medsebojna vojna  pa je razdružila. Še več: njuna medsebojna vojna, ki naj bi jo poganjala Jovankina prevzet(n)ost, je botrovala njenemu izbrisu.

Izbrisana

Kaj se je v njenem odnosu v resnici dogajalo, ostaja predmet neštetih interpretacij, saj je Jovanka striktno zavračala vse, ki smo hoteli slišati njeno resnico: od ameriških, ruskih, angleških in domačih prosilcev za knjižne in filmske zapise. Svojo skrivnost in  lastno videnje resnice nosi s seboj. Mogoče bodo  njeni memoari, ki naj bi jih pisala, enkrat prišli v javnost. A dvomim, da bodo lahko premaknili občo in nemilostno konotacijo, da gre za nenavadno, samosvojo, čudno, ambiciozno, zarotniško  in pohlepno žensko, ki se je po poroki s Titom iz poslušne tovarišice spremenila v levinjo.

Večina interpretov namreč zaključuje, da gre za jugoslovansko Ksantipo, ki je kompenzirala svojo nemoč v patološki želji po dominaciji in  poskušala Titovo rezidenco na koncu spremeniti v dvor monarha. To izključujoče videnje bi veljalo resno preučiti.

Kot mi je sporočala preko sestre Nade, do najinega filma ni prišlo prav zaradi manipulacij kvazi novinarjev in javnosti ter njenega kroničnega nezaupanja. Njen molk  zagotovo poganja občutek zarotništva, ki že od nekdaj  prežema njen odnos do vsega zunanjega. Ni me čudila informacija, da so jo te dni prepeljali v bolnišnico v zelo zapuščenem in slabem zdravstvenem stanju in tudi proti njeni volji. Najbrž  se boji vstopiti v zunanji svet potem, ko so jo izgnali iz njej varnega in obvladljivega sveta prve dvorne dame. Spominjam se, da sem med vojno na Balkanu sestri Nadi predlagala, da bi Jovanka zapustila  Beograd. Bilo je tik po Natovem napadu mesta, ko se je sestra vrnila iz krvavih beograjskih ulic. Šokirano in zadihano mi je po telefonu  dejala, da se Jovanka ne želi premakniti nikamor, da ostaja v mrazu, v popolnoma opuščeni hiši z razbitimi okni in brez zdravil, ki bi jih zaradi astme in načetega zdravja morala imeti. A da ji je dobro in naj ne ničesar pošiljam v pomoč.

V tej strašljivi hiši na Dedinju je ostala tako rekoč do danes.

Ženska, ki preveč ve

Občasno je resda prebijala molk in posredovala kakšno izjavo časopisom, a vezano pretežno na njen status izbrisane osebe. Dejansko ji je bila po razhodu s Titom sredi sedemdesetih let (leta 1977 se je Tito preselil na Beli dvor ), tako rekoč v hišnem priporu in brez človeka vrednih pravic. Mnogi povedo, da je pač tako hotela sama in da je s tem utrjevala podobo nacionalne mučenice. A simboli gor ali dol, dejstvo je, da ni imela osnovnih pravic. Šele pred štirimi leti so ji dali osebno izkaznico in potni list. V tistih nekaj televizijskih kadrih, ki so jih takrat posneli, je bila srečna kot otrok, polna servilne hvaležnosti in kot da tudi nekega upanja, da se bodo stvari pokrpale tudi glede dediščine, ki jo po Titu ni nikoli dobila, čeprav se je zanjo borila tri desetletja. Nedavno ji je spodrsnila tudi možnost, da bi se seznanila z vsebino Titovega sefa, ki so ga odprli brez njene navzočnosti in brez pojasnil kaj je sploh v njem.

 

Četudi se je v izolacijo na nek način  zaprla tudi sama, je dejstvo, da je bila toliko let persona non grata, pod striktnim nadzorom in z odvzeto ter oropano identiteto, za današnji čas in po tolikih letih (neformalne) ločitve od Tita neverjetno. Kot da bi morala nositi križ za pripisano ji oholost, kot da bi valila kamen za to, ker je Ženska, ki si je vzela besedo in kot da je utišana oseba, zato, ker preveč ve.

A ob vsej tej pokori, ki ji je bila naložena, ni nikoli vrgla senco čez Tita. Če je že spregovorila, je rada povedala, da jo je iskreno ljubil.
»Bil je pozoren do mene . Dvajset let mi je vsako jutro skuhal kavo. Vstajal je zgodaj, običajno vzel časopis, prižgal espresso aparat in mi prinesel kavo«.

Ne glede na to, da vemo kako je Tito znal njene histerične ljubosumne napade zaustaviti tudi z roko (za kar se je sicer še isti trenutek opravičil in jo nagradil z odpustki), velja poudariti, da je Jovanka na fotografijah, ki jih je posnel Tito povsem drugačna kot na protokolarnih posnetkih. Osamljena, v praznih prostorih, z zamišljenim pogledom in izrazom tihe privržene vestalke, je v njegovem objektivu ujeta kot partnerica, ki nudi, ne pa spodnaša oporo.

O njej se je napletlo vse mogoče – kot da bi govorile preproge v njunih sobanah, zidovi, psi in številne sence, ki so bile vedno v bližini. Ker je bila vsa leta tiho in ni odgovarjala na (predvsem moške) zapise, so se zgodbe o njej  kopičile s toliko večjo lahkoto in tekmovalnostjo. V knjigi  zdravnika Aleksandra Matunovića  Titova sovladarica,  ki  jo je izdala Mladinska knjiga (hm, izbrali so  dokaj rumeno varianto) celo beremo, da je Jovanka  »odprla Pandorino skrinjico, iz katere izvirajo vsi nacionalizmi in separatizmi, ki so razmajali Jugoslavijo in naposled povzročili njen travmatični razpad«. V to skrinjico je v stilu dr. romanov stlačeno tudi  dovolj pikantnosti o njenih menda nevrotičnih in ljubosumno posesivnih izpadih zaradi Titovih maserk, o preveč ali premalo pečenih biftekih, o kitajski erotični akupunkturi ipd., vse kar se pač sočno bere, pač.

Ločitev po nareku partije

Pokojni Jože Smole mi je še v času, ko sem delala na projektu Tito in film ter začela zbirati gradivo o Jovanki ,prizanesljivo zanikal  pripisano ji namero, da je (skupaj z Rankovićem) delovala proti Titu in v korist SZ. Sestra Nada, izobražena, zadržana in prijazna gospa, je o njej govorila zaščitniško, z nežnostjo in hvaležnostjo, še posebej ob spominjanju, da  ji je po vojni omogočila izobraževanje.

Tudi sama je hitro nadomestila med vojno prekinjeno šolanje. Jovanka je namreč odšla v partizane s sedemnajstimi leti, bila dvakrat ranjena, večkrat odlikovana, med drugim je postala komisarka bolnice v Drvarju (kjer je tudi prvič srečala Tita).  Izhajala je iz ugledne, čeprav revne kmečke družine, ki ji je omogočila, da je dokončala osnovno šolo, kar za dekleta na vasi ni bilo tako običajno. Mati je umrla pred, oče pa (za tifusom) po vojni, tako, da sta morali sestri Nada in Zora v rejništvo.

V morečem obdobju njunih največjih zakonskih in s tem tudi državniških konfliktov v drugi polovici sedemdesetih, ko so Titu sodelavci polagali na mizo poročila o njeni paranoičnosti, trdosti, neprizanesljivosti, preračunljivosti in  o (za njih nevarni) želji, da postane njegova politična dedinja, se je Tito dolgo upiral ločitvi ter maščevanju, kar so mu svetovali, še posebej kolegi iz Slovenije.  Vedno na novo je dajal prednost »popravnim izpitom«. Čeprav so med njima padale težke zmerljivke, ki so marsikje citirane (pred potovanjem v Peking 1977 menda ona njemu: razvratnež, izprijen norec, nečistovalec,; on njej: nesramnica, liško teslo in paranoična lažnivka) ni skrival, da mu je bila po dobrih tridesetih letih skupnega življenja odločitev za ločeno življenje izjemno težka. V bistvu so jo sprejeli partijci. Do zadnjega ji je pošiljal rdeče vrtnice.

Plaha lepotica v maršalovem gnezdu

V maršalov kabinet je prišla kot preverjen kader  (drugače itak ni bilo mogoče vstopati v njegov krog) po nareku OZNE. Imela je dobre reference:  partizansko izkušnjo brez senc, bila je nosilka spomenice in drugih priznanj, predvsem pa je bila predana partiji, v Titu pa je videla junaka.

Bolj verjetna je razlaga, da je bila tja nastavljena zato, da ne bi depresivni in takrat osamljeni Tito opustil politične ambicije in pretirano žaloval za  Davorjanko Paunović – Zdenko, ki je takoj po vojni  umrla za tuberkulozo. Davorjanka je bila strastna Titova medvojna ljubezen, ki je porušila razmerje s Herto Has. Namreč potem, ko se je Herta v Jajcu soočila z njo, se ni več želela vrniti k Titu, pa čeprav jo je v strašno dolgem pismu takoj po vojni nagovarjal, da poskusita še enkrat.

Po drugi različici naj bi jo izbral sam Ranković. A najbolj verjetna je razlaga, da jo je  namestil Ivo Krajačić – Stevo, da  bi si na ta način okrepil vpliv pri Titu, misleč, da se z nevedno Ličanko z lahkoto manipulira. Poslal naj bi jo v Moskvo, kjer je slabo leto obiskovala akademijo za obveščevalce. Na začetku v kabinetu funkcionirala kot lojalna, potrpežljiva, poslušna, predana uslužbenka, ki je v službo  hodila v uniformi, s titovko na glavi in v težkih škornjih. Dilas jo opisuje kot lepotico črnih košatih, svilenih las, bele polti, krasnega nasmeha, brez spogledljivosti, a ne brez zadržane ženskosti. Kakorkoli, daleč od tega, da bi Tito spregledal trideset let mlajšo lepotico. A vendarle, trajalo je šest let, da je zagledanost  obrodila konkretno in legalno zvezo. V tistih šestih nejasnih letih je preživela marsikatero ponižanje: bila je brezpogojno vdana, brez lastnega življenja, potisnjena je bila med spremno osebje, ob strani in v tišini je ure in ure čepela na sestankih in bila tudi ponižana npr. takrat, ko so jo tovariši prisilili h pokušnji hrane (ki jo je za maršala pripravila sama), da bi se prepričali, ali je zastrupljena.

Poročila sta se leta 1952. Pravijo, da se je Tito odločil za poroko zaradi Rankovićevega moraliziranja, češ, da morajo biti voditelji zgled tudi v zasebnem življenju. Poleg tega je bila Jovanka, ko je  Tito v začetku petdesetih  zbolel (žolčni kamni  ali nekaj takega) nenehno ob njem, kar naj bi pustilo močan vtis. Kakorkoli že, po njuni poroki, so se takrat začeli poročali po tekočem traku, saj je Tito naročil, da naj vsi legalizirajo svoje intimne odnose.

V začetku je Jovanka (oziroma Jole, kot jo je Tito imenoval) ostajala dekoracija, kasneje, ko pa se močneje vpne v tudi političen utrip, pa se kmalu pojavijo trenja in očitki bližnjih »fantov«, da se vtika v protokol in da prevzema držo monarhinje. Prva leta so bila zanjo negotova, saj ni imela potrebnih izkušenj, razen nekaj malega vedenja o protokolu, pridobljenega na dvotedenskem tečaju lepega vedenja pri veleposlaniku Vlatku Velebitu in njegovi ženi v Rimu. Kot navaja Dedijer (pa tudi Pirjevec v knjigi Tito in tovariši) ni že kmalu – zaradi svojega oholega in maščevalnega značaja – več uživala simpatij, še  posebej ne med ženami najvišjih voditeljev. Ko naj bi si Pepca Kardelj enkrat drznila kritizirati njen preveč drzni dekolte, jo je Jovanka odpravila s »saj imam kaj pokazati«. In jo takoj zatem za osem let izbrisala iz spiska povabljencev na predsedniški dvor.

Objavljeno v prilogi časopisa Delo ONA, torek 3. septembra 2013. Drugi del v naslednjem tednu.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja