Kuhanje Prešernove nagrade

Resda je bilo ob podelitvah Prešernovih nagrad vedno nekaj vznemirjenja in negodovanja. A nič drugače kot pri drugih priznanjih, ko je bil konsenz o pravem/pravi izbrancu redko enoglasen in ko je bila na delu kakšno zavistno nelagodje. Pestro se je kramljalo o (ne)prebojnostih slavnostnih govornikov, o prekršenih embargih, o umanjkanih ženskah, o zateženem protokolu, o elitnosti itd.. Komentarji kot komentarji pač. Vsak dogodek rad vznemirja. Priznanja in rituali pa sploh. Več kot zgolj vznemirjenje so bili predvsem protesti v času ukinitve ministrstva za kulturo oziroma v času velikih rezov in obupno slabih kulturno-političnih odločitev, ki so destabilizirale področje ustvarjanja.

A ne glede na to, so Prešernove nagrade ohranjale sicer zadržan a spoštljiv status najvišjega nacionalnega priznanja. Za nagrajenca/nagrajenko je pomenilo vsesplošno prepoznanje, dvignjeno nad zoženo strokovno področje – če govorimo o velikih nagradah PS . Četudi jim je bilo včasih rahlo nerodno pred reflektorji, ki so bili večinoma leta in leta  ugasnjeni, so odslej vstopali bolj polno in uresničeno, saj je  njihovo delo doživelo viden fidbek. Po slovensko so sicer kdaj pojamrali, da jim bo odslej na pot hodila zavist, a zavrnili so jo redko.

Ogromno let ni nihče resno načenjal vprašanja, ali rabimo državne nagrade na področju kulture ali ne. Te dni sem že nekajkrat  slišala, da bi jih morali ukiniti..V nadaljevanju bo tovrstnega razmišljanja zagotovo še več. In to bo tudi najbolj škodljiv stranski učinek nelagodja, ki je nastal ob letošnjem neetičnem – ok, mogoče celo legalnem, a to ni prvenstvenega pomena – manevriranju Upravnega odbora Prešernovega sklada, ki je mimo mnenja strokovne komisije okronal svojega izbranca. Skoraj petnajst let se to ni zgodilo, četudi je zakon (in iz njega izpeljani podzakonski akti) vseskozi  isti. Kajti Upravni odbori PS pod vodstvom Mete Hočevar, Dušana Jovanoviča, Jaroslava Skrušnyja in za kratek čas  tudi Aleša Jana, so delovali korektno in spoštljivo do izborov, ki so jih pripravljale strokovne komisije. Četudi so imeli drugačne preference, so jih potlačili in upoštevali mnenja komisij – konec koncev je bil že izbor izbora  zaradi nujnega izključevanja – dovolj naporen.  V odborih so pač sedeli ljudje širokega pogleda, zaupali so svojim pomočnikom in niso se lovili v obče prevladujoče polarizacijske mreže.

Letos se je ponovila zgodba iz časa, ko je UO Prešernovega sklada vodil prof. Kušar. Tudi takrat (leta 2000) je bilo ogromno protestov, ker je dobil veliko Prešernovo nagrado za mozaik v Vatikanski kapeli teolog M. Ivan Rupnik, četudi ga strokovna komisija za likovno umetnost sploh ni predlagala. Sonagrajenka Svetlana Makarovič je k tej odločitvi dodala svoj zgovoren in etičen komentar. Iz odra je odkorakala brez nagrade.

Da je Upravni odbor, ki ga trenutno vodi etnolog & dr.& prof .& zastopnik Društva ljubiteljev kranjskih klobas skuhal nagrado ne-režiserju, je botrovalo kar nekaj zelo transparentnih začimb. Med drugim tudi to, da so pomešali očaranost z misionarjem ter jo cepili na razširjeni novinarski dokument z za njih všečnim podpisom. Filmski jezik je namreč bistveno bolj kompleksna zadeva kot sledenje že zgrajenemu portretirancu. Biti s kamero na pravem mestu in ob pravem človeku je možnost in udejanjena priložnost. Je predvsem odločitev. Potni nalog, organizacija in montažno lepljenje videnega pa še ni izjemen, umetniško prebojen dosežek nacionalnih dimenzij.

Po tej  kaši, kjer se je mešalo prej s paketom kot z vsebino paketa, bo v bodoče  vse drugače. Mandat, ki ga ima UO pred seboj, ne bo več kredibilen. Morebiti bo tudi kandidatov za nagrado manj, saj je tudi zaupanja v prepoznavanje pravih vsebin sedaj bistveno manj.

 

3 misli na “Kuhanje Prešernove nagrade

  1. 3x sem bila zavrnjena , ko sem prosila za Priznavalnino, da bi kot dober delavec v kulturi dobila vsaj penzijo( 600-700e) , kot če bi bila v službi v tkalnici ali čist. servis. Vse te poklice kot družinska mati sem morala tudi opravljati!! Od napora mi je zdravje opešalo. Še delam! Rekli so mi: Prešernovo nagrado, če bi imeli, bi mi pa odobrili…Grozna nepravičnost je, ki se mora nekje poravnati!!!.Duhovnost imam rada in nič manj ne spoštujem vseh poti ljubezni, ki so dobra. Svetlana Makarovič me je mlado fascinirala s svojimi nastopi.. pa s svojo aroganco do neupoštevanja drugačnih zelo razočarala….Šla sem po poteh velikih filozofov in vidim v vsak vodnjak…Tudi Svetlana je kopirala francoski šanson kot njen…itd.
    Nenehno pišem in slikam in imam 19 nagrad in priznanj, 2x 1. na Pokljuki, a g. D. Globočnik je podpisal odločbo, da nimam nobene strokovne nagrade! On je bil v žiriji – torej je sam nestrokovnjak… Imela sem 12 priporočil vseh vodilnih kritikov v Slo ter vseh društev! Pa par knjig , ilustracij, pesmi, esejev , recenzij, čez 150 sodelovanj in okoli 80 samostojnih razstav! Dr. Daniel Starman je rekel naj jih tožim! A kaj bom revca….
    Zato mi je čist vseeno, kdo dobi! Vsi so oporečni in krivični do marsikoga!Vemo o roku trajanja določenih kvalitet. O globini in višini. In lobiji delajo kar hočejo in brez njih tudi jaz ne morem nič!Ena priporočila veljajo, druga se ocenijo kot nestrokovna..kakor jim ustreza…Tudi , če bi dobila jaz, bi si vsi svoje blatne čevlje čistili ob moje delo in na oltarpostavljali svoje…Tako je. Rupnik ni slabši od Svetlane-

  2. v umetnosti res ni štoparice, s katero bi jo lahko zmerili. A vseeno prepoznamo njeno probojnost – ni nujno, da zgolj s subjektivnim “metrom”

  3. Pingback: Kuhanje Prešernove nagrade « Zares

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja