»Danes imamo res več pravic kot ženske pred sto leti, a smo tudi bistveno bolj izkoriščane«, pravi Vesna Vuk Godina v zadnji kolumni Delove priloge Ona, s katero zapolnjuje osmomarčevsko kvoto razmislekov o položaju žensk. »Več menedžerk, več šefic, več političark…gre le za prakse, ki uspešno ohranjajo oblast kapitala«, zapiše in doda, da se je treba boriti proti kapitalu in ne proti moškim.
Četudi gre za avtorici lastno kolumnistično razigranost ter za pisanje, ki jo – pravi, da kot breme in urok doleti ob vsakem osmem marcu – ne velja kar mižati pred lahkotnim poenostavljanjem.
Kolumne so resda fusnot in dejstev oproščena forma, kjer je v osebno stališče do občega vračunan umetniški, stilni ali kakšen drugi vtis. A, če rečete, da smo danes ženske bolj izkoriščane kot nekoč, so robovi res tanki in nevarno teptajo drzna, vizionarska, smela, revolucionarna, prelomna, pogumna in odpovedi polna dejanja žensk (in tudi moških) v preteklosti, ki so izborili, premikali oziroma tlakovali pot, da je položaj žensk v družbi danes bistveno drugačen kot je bil v devetnajstem oziroma dvajsetem stoletju, ko so (tudi) v imenu oblasti kapitala v tovarnah delale deklice in ko na voliščih ženske niso imele pravice do lastnega glasu.
Zato velja vedno na novo in novo spomniti, da vendarle to, kar živimo danes ni nastalo na prav nič samoumeven način. Pred sto in še več leti je veljalo, da je »dolžnost žene slediti možu in se pokoriti njegovi oblasti«. Da ženskam vera in tradicija nista nudili nobenih možnosti za poklicno kariero. Da se je služkinjam brez pravic in možnosti poroke reklo bele sužnje. Da je bil nezakonski otrok greh in stigma. Da za dekleta vse do druge polovice 19. stol šola ni bila obvezna. Da so takrat učiteljice dobivale osemdeset odstotno plačo učiteljev. Da so se morale obvezati celibatu. Da so bile prve redke diplomantke na (tujih) univerzah šele v prvih letih 20. stoletja. Da so obstajale tudi trmaste in uspešne podjetnice z močnim socialnim angažmajem, še posebej založnice, hotelirke, tiskarke. Da so ženske izjemoma vstopale v ateljeje, ki so bili rezervirani zgolj za moške. Da so se množično združevale v društva, ustanavljale časopise in polnile praznine neurejenih socialnih razmer. Da še pred sto leti ženske niso mogle delati kot uradnice. Da so bile poštne uradnice kadarkoli odpuščene in v času bolezni nezaščitene. Da so bile ženske v vseh poklicih izkoriščane. Da so nekoč lahko volile le tiste, ki so plačevale davek, torej tiste, ki jih je zaznal interes Kapitala. Da so še leta 1848 na njih letele stigme: »Če bi k volitvam prepustili ženske, bi lahko iz enakih razlogov prepustili tudi otroke in norce«. Da so šle ženske prvič na volitve šele po koncu druge svetovne vojne. Da so v novi povojni družbeni ureditvi bile pravice do dela, izobraževanja in varstva otrok postavljena na nove temelje. Da je bilo od leta 1974. dalje mogoče prekiniti nosečnost po lastni volji.
Skratka, tendenciozno je žonglirati z razmišljanjem, da je danes izkoriščanje dobre polovice prebivalstva hujše kot v prejšnjih stoletjih. Četudi vsi vemo, da temu ni tako, se tovrstna histerizacija kolumnistke z univerzitetno izobrazbo z lahkoto naleze marsikoga, ki skladno z današnjo modo všečnih misli pozablja na zgodovinski spomin.
Le kdaj bomo praznovali DAN MOŠKIH?
Kdaj se bodo združili moški, očetje, ki so ostali brez otrok –
smejo pa zanje plačevati; morajo zanje plačevati, pa če stanujejo pod mostom
in hodijo v službo držat dlan na ulico.
Pa tisti moški, očetje, ki jim otroci niti ko so stari toliko, da imajo že svoje otroke,
še vedno ne prepoznajo pravice do lastnega življenja?
Pa tisti očetje, ki jim sindrom odtujenega starša, PAS – Parent Alienated Syndrome, zastruplja desetletja življenja?
Nisem seveda mogel preleteti vsega, kar se sicer leto za letom do onemoglosti trobezlja o zapostavljenih ženskah – toda o gornjih problemih druge polovice sveta, menda še nikoli nobenega mu.
Kako tudi bi: vse cajtenge so v rokah žensk, vrtci v rokah žensk, šole v rokah žensk, sodstvo v rokah žensk, itd.
A ni neka starogrška komedija o ženskah na oblasti ali kaj?
Verjetno še ni bilo življenje, realna oblast, tako brezupno enostransko/a.
Gospa Širca – lepo pomlad voščim.
Z
morda bi morali midve na kavo. videla sem Vas na koncertu skupine The Necks pred kratkim. pogledala sem Vas v oči na istem mestu nekaj let nazaj, ko ste prišli k pizeriji Parma samo zato, da bi si prižgali v miru cigareto. takrat Vam je umrl mož. in vendar bila ste prav taka kot takrat, ko sem Vas prvič videla. slonela ste na mizi v 6. nadstropju Radia Študent in govorili o tem, kako pač izgleda vsak dan v parlamentu. tudi takrat ste kadili. opravičili ste se, da ste predolgo in preveč zavzeto vodili Povečavo, ko ste začenjali s svojo karieri na RTV Slovenija.
nekaj let kasneje sem srečala vašo desno roko, človeka ki v malem zavodu danes ustvarja Drugo Oko. z veseljem sem jima takrat napisala esej o posebnih otrocih. o otrocih s posebnimi potrebami. sama sem namreč kake pol leta nekoč delala z gluhimi mladostniki. takrat je k meni prišel mladi mož, ki so mu pripisali nekakšen svojevrsten medicinski sindrom. naj bi se ne dotikal nikogar, ko bi bil odrasel. prišel je k meni in se me dotaknil z rokicami, njegova oblika glave je nakazovala, da bo prihodnost zanj težka. in vendar je bila njegova mati sila hvaležna, ko ga je lahko pustila pri meni za nekaj ur in odšla po opravkih.
…………… in kar mi je bilo vedno najbolj všeč pri vas, ….. vaši uhani in pa vaš šivalni stroj…..
Še vedno sodelujete s Stojan Pelkom?
a.f.
Madonca, povsem sem spregledala vaš zapis.Tudi sama se spominjam pogovorov na RŠ…sicer pa čas teče, mnogo prinaša…. včasih tudi kaj odnaša – zavisi tudi od nas.lep pozdrav!!!