Da ne bi od Slavca ostalo le simpatično ime

S predlaganim zakonom o filmu imam kar nekaj težav in bojim se, da jih bodo, ko bo Slavc zapel/zaživel, imeli tudi filmarji. Ne bi bilo namreč dobro, da bi od njega ostalo samo simpatično ime. Oziroma simptomatično ime, saj iz zdajšnjega SFC (Slovenski filmski center) v Slavcu (Slovenski avdiovizualni center) besede film ni več.
Razlogov za skrb je več: najprej bojazen, da se bo zamajala stabilnost po dolgih in mučnih letih težavnega odpravljanja razsutega stanja nekdanjega Filmskega sklada. K sedanji stabilnosti so pripomogli tudi filmarji, ki so konstruktivno sodelovali pri pisanju pred dobrimi tremi leti sprejetega zakona. Uvajati nova pravila, nova vodstva, nove akte, nove komisije ipd. pomeni v Sloveniji – sploh pa v šibki kritični masi kadrovskih in miselnih potencialov – kar nekaj let. Če se v tem obdobju zgodi še en Prodnik ali njemu podobni kalibri (kar sploh ni tako neverjetno), smo potencialno ponovno obsojeni na dolgoletno filmsko temo.
Nič strašnega sicer ni uveljavljanje novih pravil, če so boljša od komaj zaživetih, če so trdna, koristna in brez nevarnih pasti. A bojim se, da je teh pasti v novem predlogu kar nekaj.
Ministrstvo pravi, da bo novi zakon postavil film na noge. To utemeljuje z novimi izvenproračunskimi viri, ki naj bi jih v dobro filma odslej prispevali tudi drugi posredni uporabniki: operaterji, distributerji, oglaševalci, kinematografi – poleg že sedaj uveljavljene (ne pa tudi v praksi izpeljane) participacije nacionalne in komercialne televizije. Ta “paradavek” naj bi filmu prinesel še enkrat več sredstev, kot jih trenutno zagotavlja proračun. To je sicer lepo – a pri nas tudi težko. Kako je karkoli pri nas težko, kar je drugje preprosto, priča nedavna razveljavitev ustavnega sodišča, ki je – žal – ugodilo Pop TV in odpravilo možnost, da komercialne televizije namenijo nekaj denarja od dobička tudi za slovensko filmsko produkcijo. Podprti s to ustavno odločbo, kjer država ni znala dovolj dobro braniti pomena tovrstne, v tujini dokaj običajne dajatve, bodo najbrž tudi distributerji, kinematografi, oglaševalci in operaterji romali na ustavno sodišče in se poskušali distancirati od filma, pa četudi so z njim trdno povezani v širšem in ne le v gospodarskem smislu. Naj dodam, da me veseli odločitev, da so pisci zakona napovedano 4-odstotno dajatev RTVS filmu ohranili na sedanji, torej 2-odstotni participaciji iz RTV-naročnine, saj bi bil tak ukrep za RTVS, ki je že po poslanstvu (in EU-direktivi) zavezana visokemu deležu lastne (in EU) produkcije, prehud udarec.
Ko smo v času mojega mandata pripravljali zakon o SFC, smo resno preverjali možnosti uvedbe izvenproračunskih dajatev, kot jih poznajo tudi drugje po svetu. A naši izračuni na primer deleža od prodanih kinovstopnic so kazali na pičli izplen, hkrati pa smo vedeli, da bi se cena kinovstopnic zagotovo dvignila. Vedeli smo tudi, da bi bilo državno sofinanciranje kinematografije manj stabilno, saj bi se vladni finančniki – kar so tudi napovedali – spravili na proračun za film, češ, saj film pobira denar iz drugih virov in državnega ne potrebuje. Kakorkoli že, resni premisleki glede virov participacije na filmu so nas omejili na dva najbolj opravičljiva izvenproračunska vira iz nacionalne in komercialnih televizij. Če ne bi bila padla zakon o RTVS in zakon o medijih, bi bila ta vira trdna in dodatno zaščitena. Še danes mi je žal, da niso (tudi filmarji) takrat tega razumeli.
Vesela bom, če se bodo moji sedanji dvomi o koherentnosti zakona, ko bo zaživel, razblinili. Verjamem, da bo pripomogel k večjemu povezovanju s tujci, saj prinaša nagrade tujim producentom, ki si bodo izbrali Slovenijo za filmsko prizorišče. Ker že dlje časa preučujem obdobje tako imenovanih hollywoodskih časov Slovenije, ko so sem (predvsem v Piran) množično prihajali filmarji iz vsega sveta, utrjevali naše filmske poklice, bogatili šibko domačo tehnologijo in posredno sofinancirali nacionalno produkcijo, vem, da je vsaka pretočnost koristna. Zmiga ljudi, poveča konkurenčnost, odpravlja inertnost in širi obzorja. V tistem času je predvsem Triglav film sodeloval v približno sto koprodukcijah – a ne zaradi zakona, temveč zaradi agilnih in v film zaljubljenih ljudi. Ne rečem, da so bili vsi ti filmi genialni. So pa genialno prispevali k vzpostavitvi, ohranjanju in nadgrajevanju filmskih poklicev, ki jih je takratna zakonodaja izločila iz državnih služb. Direktor filmskega podjetja Triglav film Branimir Tuma ni pripeljal tujcev v Slovenijo s pomočjo zakona, ki bi mu zato dajal nagrado, temveč s pomočjo vizionarskega razmišljanja in zaljubljenosti, ki jo je gojil do filma. Skratka, lahko bi dobro živeli tudi s sedanjim filmskim zakonom in ga novelirali tam, kjer se izkazujejo njegove pomanjkljivosti. Ministrstvo za kulturo bi bilo moralo že prve dni svojega (ponovnega) rojstva vztrajati pri nekoč zastavljenem planu, ki je predvideval postopno rast sredstev. In se na primer vprašati: en nastop na frankfurtskem knjižnem sejmu ali štiri, pet novih slovenskih filmov?
Ko so šli sosedje Hrvati s filmskim zakonom v parlament, so sklenili pakt – ne le s strankami, temveč tudi z ostalimi, ki so bili zajeti v zakon, da je predlagana ureditev vredna podpore. V nadaljevanju se jim niso zgodile ustavne presoje in nova vlada se ni odločila za nov zakon. Radi se pohvalijo, da jim gre dobro in da je njihov Havc (zakon o hrvaškem avdiovizualnem centru) nastal s kopiranjem našega SFC.
Objavljeno v Večeru, 9.04.2014

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja