Dvoriščno okno

Povezovanje: dvorišče in trg 

Poglejmo si dva urbanistična modela: dvorišče kot prostor, kjer je  hiša v mestu, v trgu ali na vasi obdana z ograjo/zidom. Dvorišče nam s svojo zamejitvijo prostora nudi  intimo, občutek varnosti, možnost introspekcije, predvsem pa osamitve.

In drugi vzorec: trg – najbolj poznan iz italijanskih mest in odprtih mediteranskih prostorov. Centralni mestni prostor zaseda trg/tržnica/forum, običajno obdan  s cerkvijo, mestno hišo, lokali, fontanami ipd. Na trgu so omejitveni »zidovi« pretočni kraki ulic, ki dihajo iz središča in se odpirajo navzven.

Oba modela imata svoj zgodovinski razlog nastanka: dvorišče pomeni umik. Ne nujno le pred ljudmi, temveč tudi pred naravo.

Trg pomeni umik pred zaprtostjo. Pomeni spodbujanje komunikacije in povezovanja. Danes govorimo o povezovanju. Predpogoj zanj so odklenjena vrata, odprt prostor pretakanja, pripravljenost srečevanja in odsotnost strahu pred drugim in drugačnim.

Ko govorimo o povezovanju je tudi jasno, da je le to lažje, bolj organsko in bolj produktivno, ko se povezujejo ljudje, ki so si blizu – ko imajo skupni imenovalec, podobne korene, sorodne družine in nimajo odtujenih kultur. Torej dialog, projekt, investicija ali program bodo lažje stekli, če so si udeleženci  med seboj interesno blizu. Živijo v različnih državah, a ob isti reki. Živijo v drugačnih družbenih okoljih, a na podobnih kraških, obdonavskih ali alpskih tleh. Živijo v različnih jezikovnih sredinah, a na sorodni kulturni tradiciji. Poti 1. svetovne vojne združujejo danes več kot pol Evrope.

To je abeceda združevanja, ki jo vsi poznamo in večino tudi živimo. Zato velja na tej točki povedati le eno: povezovanje, mreženje, druženje, ki ga EU podpira ne le moralno, temveč tudi finančno – je nujno.  Zato, ker so cilji na ta način lažje dosegljivi in ker so zaprta dvorišča dobra  za naš meditativni/intimni prostor, ne pa tudi za naše delovno, ekonomsko in gospodarsko preživetje.

Tega dejstva se v Sloveniji (pa ne le v Slo) premalo zavedamo. Naš pogled je prepogosto uprt na dvorišče, živimo nekakšno »Dvoriščno okno« s hitchockovsko nogo v mavcu, ki ovira gibanje in z daljnogledom v rokah, ki odkriva madeže na lastnem vrtu.

Dvorišče. Darilo za prihodnost

Predstavila bom dve izkušnji izhajajoč iz zgornjega vzorca. Vzorca dvorišča in trga. Dvorišče: bilo je tik pred letom 2000, Slovenija še ni bila članica EU, jaz še nisem vstopila v politiko. Kot urednica televizijskega kulturno-umetniškega programa sem zastopala RTVS v Evropski zvezi televizij (EBU), kjer smo javne televizije pripravljale skupne projekte, si jih izmenjevale in zelo dobro sodelovale. Takrat je padel predlog, da vsaka država za prelomno leto 2000 pripravi en filmček na temo bogastva lastne države v smislu: kaj je tisto, kar bi veljalo zaščititi, za vekomaj shraniti in sporočiti zanamcem, če bi prišlo do take ali drugačne katastrofe…skratka, kaj je tisto, kar ne velja nikoli pozabiti:  kaj bi dali v arhiv večnega spomina? Projekt se je imenoval Darilo za prihodnost.

Javne televizije so prihajale s predlogi: ene z zgodbo o siru, druge o pivu, tretje o tulipanih, četrte o mlinih, pete o slikarjih ipd.  Tak pristop se mi je zdel preveč predvidljiv in osiromašen. Vprašala sem se: kaj lahko moje okolje sporoči zanamcem in s čim lahko zažuga prihodnosti?

Odgovor je bil jasen: najbolj dragoceno je življenje. Najbolj poučno pa dejstvo, da ga nihče ne sme vzeti, raniti, uničiti…Moj širši, ne le slovenski prostor, je bil takrat sredi največje rane: v nekdanjih republikah  YU je bila vojna.

Iz Švice, kjer smo sestankovali, sem se vrnila v Ljubljano in takoj zbrala ekipo za film. Za film  o ranjeni  regiji – o prostoru, ki je bil nekoč država, potem pa pogorišče. Scenarij za film je napisal pesnik in pisatelj (Esad), rojen v mešano bosansko-hrvaškem zakonu, režiral ga je Džuro, ki se je takrat umaknil iz Sarajeva v Ljubljano, montažer je bil  iz Beograda, glasbo je napisal Saša Losić iz Sarajeva  itd….snemalec je bil iz Ljubljane. Na drugem sestanku sem imela film že posnet.  Edina.

Na obrazu organizatorjev je bil takoj  viden dvom. Iz kasnejšega tesnobnega  jecljanja, da to ni to, da imamo v Sloveniji zagotovo kakšno drugo sporočilo, bolj optimistično…je bilo razvidno, da želijo drugačen film. Dvoriščni film. Razložila sem koncept. Koncept povezovanja in opominjanja.

A so se ustrašili. Film je bil umaknjen. Namesto njega smo posneli nek artističen video projekt v Postojnski jami o človeški ribici, ki ga ni nihče kaj prida razumel in ni imel pomembnih vrednostnih sporočil.

Zmožnost presežnega razmišljanja

Ta zgodba ima mnogo implikaciji – najpomembnejša je seveda tista o tesnobi EU pred vojno, ki je potekala  pred njenim pragom. A  zavrnitev filma, ki je bil delo povezane skupine – dobesedno regijski projekt –  mi je dal misliti. Je Evropa skupek individualnih, v dvorišče zaprtih zgodb ali je zmožna presežnega razmišljanja? Govorimo v EU v prvi osebi ednine ali množine? Kasneje, ko sem bila v vladi oziroma v parlamentu, sem povezovanje opazovala tudi z drugačnimi izkušnjami.

Naravne mreže

Najbolj produktivne povezave so bile tiste, ki so nastajale kot naravne mreže (ki jih »naroča« čas, potreba, situacija) –  prej kot institucionalizirane forme. Delovna skupnost Alpe-Jadran  deluje že 36 let ima izjemno zgodovino in dobre rezultate. A na področju kulture so se v zadnjem času razvili celi zemljevidi povezovalnih  in manj institucionaliziranih poti, saj se ljudje zavedajo, da je vsak korak lažji, če poteka vzajemno z drugim.

Trg. Prostor pretakanja

In smo pri 2) točki, pri »trgu« kot prostoru pretakanja. Zagon vsakega pretakanja je v iniciativi. Iniciativo pa imajo vedno ljudje z vizijami. Tisti, ki niso zadovoljni zgolj z dvoriščem in  znajo  gledati v svet.

Na področju arhitekture, sploh pa kulturne dediščine, je regionalnih (in globalnih) povezav ogromno. Ena prvih pobud, ki je v zgodnjih osemdesetih zrasla v Slo je povezala srednjeevropski prostor . Gre za  Piranske arhitekturne dneve, ki so prerasli v razstavno dejavnost, nagrado Piranesi in v večjezično revijo Piranesi. Izplen? Odkrivanje spregledanega, poudarjanje dobrega, trženje kvalitetnega. Težko rečem, da je ta primer »povezovalnega trga« prinesel tudi tržno dejavnost, ker je kriza prekrižala marsikatero dobro iniciativo (vse manj arhitekturnih natečajev, kapital, ki ima svoje »inžinirje«, dumping, skrb za lastne vrste itd). A prinesel je premike v glavi, refleksijo prostora in vloge umetnosti v njem.

Izjemen  primer regijskega povezovanja se je zgodil v petdesetih in šestdesetih  letih na področju filma – v času najbolj deklarativnega  socializma. Gre za gospodarsko družbo (!) Triglavfilm, kjer je nastalo cca  100 koprodukcij, (koprodukcije so pomagale vzpostavljati domačo kinematografijo). Tudi pri tem odpiranju prostora je bil zaslužen človek z vizijo (Branimir Tuma) – kasneje »zatrt« zaradi očitkov, da odpiranje navzven pomeni zapiranje navznoter : manj možnosti za domače filmarje.

Darko Bratina je nekoč  stkal čezmejne vezi med Italijo, Slo,  Avstrijo in pognal celo generacijo v aktivno soustvarjanje filmskega prostora, ki danes rezultira v univerzitetnem študiju na Goriškem, v Kinoateljeju in regijsko obarvani filmski produkciji.

Da ne naštevam programov na področju založništva, ki vzpodbujajo prevajanja in jezikovnega spoznavanja itd.

Tradicija. Kontinuiteta tudi ob rezu

Moja teza je, da se je Slovenija bistveno lažje integrirala v EU zaradi številnih izkušenj, ki jih je imela z regijskimi in drugimi povezovanji v času, ko še ni bila članica EU. V ekonomskem, kulturološkem in družbenem pogledu je bil razhod z Jugoslavijo sicer šok, saj smo se vendarle potrjevali, merili in  poslovali znotraj širokega referenčnega polja ex YU. In ko je le to umanjkalo, je morala mlada država iskati nov prostor, ki je bil bistveno bolj zahteven, konkurenčen in je (deloma) brisal zgodovinske in kulturološke specifike. A ta, recimo mu šok – zagotovo za naš razvoj pozitiven, bi bil bistveno večji, če ne bi že prej gojili različne vezi.  Kot rečeno, Zveza Alpe-Jadran  je ena  takih. Danes združuje skoraj devet milijonov ljudi. Ljudi, ki imajo ne le geografski, ampak predvsem kulturološki in ekonomski skupni imenovalec.

Pomemben dosežek nove usmeritve pobude pomeni ustanovitev Posebnega sklada za vprašanja varovanja okolja in klimatskih razmer.Preveč prezrte so tudi oddaje RTVS Alpe-Donava-Jadran (živijo od leta 1982 dalje), saj pomembno prispevajo na področju osveščanja, informiranja in povezovanja sorodnih miljejev. V zadnjih letih se regija vse bolj trdno in naravno usmerja na JV EU (obnova kulturne dediščine, zagotavljanje stabilnosti v regiji, trajnostni razvoj, prenašanje izkušenj in dobrih praks na članice, ki vstopajo v EU ipd.)
Specifike manjših vesolj

Pomembno je, da je EU ohranja/vzpodbuja regionalnost tudi zaradi zavedanja, da so specifike manjših vesolj zanjo koristne, saj posredno ubijajo uniformiranost, ki je lahko pri vsaki zvezi tleča nevarnost. Orodje tega vzpodbujanja so kohezijska sredstva, sredstva regionalnega razvoja, ki delujejo po formuli partnerskih/povezovalnih čezmejnih vlog. Ker pomemben  cilj pridobitev finančnih spodbud, so partnerji primorani, da se povezujejo v čezmejne trojke.

V obdobju, ko sem bila na ministrstvu za kulturo so bila kohezijska sredstva oziroma evropska sredstva za regionalni razvoj najboljša možnost za investicije v infrastrukturo. In teh ni bilo malo – v primerjavi z današnjem stanjem lahko rečem, da je šlo za pravo renesanso: KSEVT, Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij Vitanje, revitalizacija Kranja, gradu v Brežicah, grada Strmol, Muzeja sodobne umetnosti v Lj prenova gradu Rajhenberg, Vipovže, Lanthierijevega dvorca v Vipavi, knežjega dvorca/muzeja v Celju, galerije v Slovenj Gradcu, obnovitev ATP v Novem mestu, številnih kulturnih centrov (od Raven do Sežane), hiše umetnikov v Layerjevi stavbi v Kranju….

Naj poudarim, da vprašanje ali je regijsko povezovanje tampon pred globalizacijskimi procesi, nisem izpostavljala saj je povsem jasno, da je. In to je izjemnega pomena.

IEDC Bled, govor na konferenci Regional Leadership in Europe . How Can the Regions Make the Difference in the  Global Economy; Alpe-Adria as a Model?

 

 

 

 

 

Ena misel na “Dvoriščno okno

  1. majda cau,
    ker imam naslednji teden, to je 23. oktobra 2014
    nekaj v kinoteki, pa ne vem kam naj ti posljem
    vabilo, te sprasujem za tvoj domac naslov

    lepo bodi

    davorin marc

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja