Amazonka, ki je vojni napovedala vojno

Spoštovana baronica in prijateljica!

Pravkar sem prebral vašo občudovanja vredno knjigo. Pravijo, da je vseh jezikov 2000. 1999 preveč! Toda zagotovo ni jezika, v katerega vaše dragoceno delo ne bi smelo biti prevedeno, da bi ga lahko brali in predelovali (…). Kdaj bom imel čast in srečo, da vam stisnem roko, roko Amazonke, ki je tako junaško napovedala vojno vojni?!

To pismo je leta 1889 Alfred Nobel napisal Berthi von Suttner ob izidu njene knjige Dol z orožjem! Mirovnica, feministka, pisateljica in aktivistka Bertha von Suttner (1843–1914) je bila namreč njegova neusojena partnerica in nedvomno ključna oseba, ki je vplivala na odločitev, da je v sklop nagrad, ki jih je navedel v Testamentu, vključil tudi nagrado za mir. In prav Bertha je bila prva ženska, ki je to nagrado tudi prejela.

Letos mineva sto let od njene smrti. Ena najbolj radikalnih bork za mir je umrla nekaj dni pred sarajevskim atentatom, torej na pragu prve svetovne vojne, proti kateri se je tako borila.

Svet je poln protislovij, ki jih čas nemalokrat predela v sprejemljivost. Saj zgodba o Alfredu in Berthi, o zlu in dobrem, o vojni in miru, o napredku in pogubi, ni bistveno drugačna od drugih. Le bolj »nobel« je in z bolj čitljivimi nasprotji.

Če ne gre za nagrade, se Alfred Nobel v Sloveniji povezuje predvsem z mlado, radoživo in preračunljivo Sofie Hess, ki je nekaj časa živela v Celju. Manj znano pa je, da je po naših krajih hodila tudi njegova druga usodna ženska, Bertha von Suttner. Na starost je namreč obiskovala zdravilišče v Rogaški Slatini in v tamkajšnji bližini, v kraju Spodnji Gabernik pri Lembergu oziroma Podplatu, celo kupila hišo. Zelo malo vemo, zakaj se je odločila prav za ta kraj. Najbrž zaradi izginjajočih moči, utrujenosti od nastopov in potovanj ter želje, kot je zapisala, po mirnem življenju v naravi. Tamkajšnji pričevalci se spominjajo pripovedovanja, da je z Dunaja prihajala do Poljčan z vlakom oziroma avtomobilom lepa baronica, govorili so celo o Nobelovi ljubici. Ohranila se je zgodba, kako ji je soseda prinašala mleko. Ker zanj ni zahtevala plačila, ji je Bertha v zahvalo prinesla (še ohranjeno) porcelanasto dunajsko skodelico, polno sladkorja. Dvonadstropno vilo, v kateri je živela Bertha, so v osemdesetih letih precej neodgovorno porušili, že med vojno pa izropali vso bogato opremo – od postelje, zaves, pohištva in knjig do porcelana.

Nobelova spodletela ljubezen

Seveda Bertha von Suttner ni bila Nobelova ljubica. Bila je tudi popolno nasprotje spogledljive in preračunljive dolgoletne Nobelove vzdrževanke, Celjanke Sofie Hess. Nedvomno pa je bila njegova spodletela ljubezen in priložnost. Spoznal jo je pri triinštiridesetih letih na dokaj nenavaden način. Osamljen, bogat, nezaupljiv do prijateljev in vedno zakopan v delo, se je odločil, da v dunajskem Neue Freie Presse objavi oglas: »Zelo bogat, visoko izobražen starejši gospod, ki živi v Parizu, išče damo zrelih let z znanjem tujih jezikov, za tajnico in nadzor nad gospodinjstvom.«

Na oglas se je javila 32-letna Bertha iz nekoč premožne grofovske in plemiške družine z več stoletnimi koreninami Kinsky von Wchinitz in Tettau, ki pa je po smrti očeta – umrl je pri petinsedemdesetih letih tik pred Berthinem rojstvom – obubožala. Berthina mati je namreč premoženje zapravila v igralnicah, kamor jo je v mladih letih večkrat spremljala tudi hči. Izobražena Bertha, ki je tekoče govorila več jezikov in se spoznala na umetnost, se je tako morala začeti preživljati sama. Vsiljeno bogato poroko, s katero bi lahko rehabilitirala skopneli denar, je namreč zavrnila. Postala je guvernanta pri bogatem dunajskem baronu Karlu von Suttnerju. Tu se je kmalu zapletla v razmerje s sedem let mlajšim baronovim sinom Arthurjem, ki je študiral pravo. A razmerju so kljub temu, da je bil njen plemiški naziv nad baronovim, nasprotovali starši. V brezizhodnem položaju – k materi se ni želela vrniti, pri Suttnerjevih pa je postajalo nevzdržno – se je odzvala na Nobelov oglas. Čez nekaj mesecev se je na pariški železniški postaji že rokovala z Alfredom, spoznala njegov laboratorij, knjižnico in hišo, ki so jo preurejali za njeno bivanje.

Berthi je bil simpatičen. »Postaven, nekoliko resnobnega, a vseeno blagega pogleda,« zapiše v svojih Memoarih. »V glasu melanholičen ali izmenjaje satiričen zven. Žalosten in porogljiv. Je bil zato Byron njegov najljubši pesnik? (…) Držal se je stran od družabnega življenja, določene stvari, kot so plehkost, lažnivost, sprenevedanje, so se mu upirale, gnusile.« In še doda, da so bili njuni odnosi prijateljski in topli.

Nobel se je ob inteligentni in čustveni Berthi prerodil. Hodila sta na sprehode, razpravljala o umetnosti, o problemih časa in zlasti o vojni in miru. Z ženskami se namreč ni kaj prida družil, navezan je bil predvsem na mater in brate. Bil je asket, zavezan protestantski etiki in trdemu delu. Napisal je tudi po 30 in 40 pisem na dan, brezhibno v petih jezikih, živel je pretežno v laboratoriju in na poslovnih poteh. »Sem brezupen melanholik, sam v svetu s svojimi mislimi, bolj mračnimi, kot si lahko kdorkoli predstavlja,« je zapisal. Najbogatejši potepuh sveta, kot mu je rekel prijatelj Victor Hugo, je bil odljuden in nezaupljiv.

Berthin pogled na vojno se je seveda razlikoval od Alfredovega. Zagovarjala je mirovne manifestacije, ki naj bi tlakovale pot miru in solidarno združevanje narodov proti vsakršnemu nasilju in vojnam.

Nasprotno je bil Nobel prepričan, da je mir dosegljiv z izumom tako strašnega eksploziva, ki ga ljudje iz strahu pred uničenjem sveta ne bodo upali uporabljati. »Mogoče bodo moje tovarne končale vojno prej kot vaši kongresi: tisti dan, ko bosta dve vojski lahko druga drugo uničili v sekundi, se bodo vsi civilizirani narodi zagotovo v grozi umaknili in razpustili svoje vojske!« je trdil.

Njuno razmerje je trajalo kratek čas. Alfred ji je že po nekaj dneh diskretno ponudil poroko. Bertha pa je z Dunaja prejemala podatke o Arthurjevi depresiji po njenem odhodu. Bila je vse bolj razdvojena. Ko ji je poslal telegram, v katerem ji je sporočil, da brez nje ne more živeti, se je odločila, da se vrne na Dunaj. Nobel je bil takrat v Stockholmu. Prodala je mamino verižico, poravnala stroške hotela in Nobelu napisala pozdravno in zahvalno pismo.

Z Arthurjem sta se kasneje na skrivaj poročila. Arthur je bil zaradi poroke razdedinjen in zakonca sta odpotovala v Gruzijo (Batumi in Tibilisi), kjer sta živela v zelo težkih finančnih razmerah. Preživljala sta se s priložnostnimi deli, predvsem pa s pisanjem in prevajanjem. Arthur je ob začetku rusko-turške vojne v nemških tednikih objavljal poročila, Bertha pa je pod psevdonimom B. Outlet pisala članke, feljtone in eseje za avstrijske in nemške časopise. Po devetih letih prostovoljnega izgnanstva sta se vrnila na Dunaj, spravila sta se s sorodniki in preselila v družinski grad v Harmannsdorfu v spodnji Avstriji. Ker si je v tem času Bertha ustvarila precejšnji ugled, demonstrirala svojo odločnost, imela stike z Zolajem in drugimi pariškimi izobraženci, se ji družina Suttner ni upala več nasprotovati.

Frfrasta Sofie

Ko je Bertha zapustila Alfreda, je bil najslavnejši in najbogatejši človek tistega časa popolnoma pobit. Ni čudno, da je v zdravilišču Baden poskušal pozabiti na spodletelo razmerje z zanj idealno žensko in se zatekel k mladi »prodajalki vijolic«.

Avstrijka Sofie Hess iz judovske dunajske družine je s starši nekaj let živela v Celju v danes obnovljeni hiši na Gosposvetski ulici. Oče, trgovec z lesom, se je z drugo ženo in otroki preselil v Celje okrog leta 1873, v času, ko so gradili celjsko Cinkarno. Sofie se je v Celju dolgočasila. Željna življenja je odpotovala v mondeno letovišče pri Dunaju, kjer je kot prodajalka cvetic in spominkov spoznala osamljenega Nobela in ga zelo hitro tudi prevzela. Letovišča so bila pač glavna lovišča obetavnih ponudb. Sofie, ki je Nobelu natrosila nekaj neresničnih zgodb o hudi mačehi, je takoj privolila, da gre z njim v Pariz. Stara je bila petindvajset let. A se je Nobelu predstavila za sedem let mlajšo. On jih je imel triinštirideset.

Sofie Hess je veljala za lepo, a ne najbolj razgledano dekle. Zagotovo pa je imela ekonomsko uspešen preživetveni model. Alfred je svoji mladi ptičici, kot jo je ljubkovalno imenoval, izpolnil vsako željo. Najemal in kupoval ji je hiše, plačeval mondena letovišča, prinašal darila. Živela je razkošno – in to ji je kasneje tudi očital –, a kljub temu je poravnaval račune, ki jih je bohotno puščala za seboj.

Razmerje med Sofie in Alfredom je trajalo skoraj dvajset let. Bilo je vse prej kot harmonično. Polno naklonjenosti in zavračanja, ljubezni in sovraštva, rotenja in oproščanja, izsiljevanja in izčrpavanja. Vse to lahko preberemo v 218 pismih, ki jih je Alfred pošiljal z različnih koncev sveta in jih je Sofie preračunljivo shranjevala, vedoč, da jih bo enkrat lahko tudi unovčila.

Sofie je živela razkošno. Porabila je ogromno denarja, ki ji ga je Nobel na začetku brez zadržkov dajal. Kasneje ji je začel očitati, da se je spremenila v veliko požiralko denarja. Nenehno ji je pridigal, da ni dovolj izobražena, da je znanje v življenju pomembnejše od lahkotnega bivanja, da se preveč potepa in zapravlja. V javnosti se z njo ni pojavljal, rekoč: »Ti nimaš omike, zato moram pri vsakem najmanjšem stiku z ljudmi s tabo trpeti bolečine (…). Po naravi imaš zares dobra in velikodušna čustva, ampak tvoja vzgoja je kolosalno pomanjkljiva in ti nimaš niti volje niti sposobnosti, da bi te pomanjkljivosti nadoknadila.« (Pariz, 1885. Pisma je iz švedščine prevedel Igor Koršič.)

Enkrat se je nanjo jezil, drugič jo je opravičeval: »Nisem jezen nate, moj ljubi, dobri, sladki otrok, kajti gre za mojo lastno krivdo. Najini pojmovanji o življenju, o neobhodnosti duševne hrane, o naših dolžnostih, ki jih imamo kot ljudje na višjem nivoju in kot izobraženi razred, sta tako neznansko različni, da bi se zaman skušala sporazumeti o tem.« (Glasgow,1880)

V pismih rad vstopi v očetovsko vlogo. Superiorno uživa v podcenjevanju. Četudi je stalno odsoten, ji grobo očita, da ni doma zaklenjena in da ga ne čaka: »Je pa tudi čisto noro, da se neko dekle klati po svetu (…). Kaj pravzaprav iščeš na tvojih mnogih potovanjih? Razum morda – tega pa ne boš našla nikoli, pa naj še tako iščeš, čeprav bi ga vsaj malo tako zelo potrebovala. Včasih se mi zdi, da Bella [psica, op. M. Š.] deluje z več premisleka kot ti …« (Pariz, 1879)

Ko jo je klesal po svoji želeni podobi, je znal biti tudi grob: »Tvoja naročila sem izpolnil, koliko je bilo mogoče. Iz tvojih krac je bilo skoraj nemogoče razbrati, kaj bi pravzaprav rada. ‘Pieds’ na primer ne pomeni nič drugega kot ‘noge’, in ker nobenih nog ne prodajajo v Louvru, ti le-teh nisem mogel poslati. (…) Pri Moretu sem naročil krilo – malce svetlejše kot mornarsko modro. Ampak Moret nima veliko lepih stvari, tudi plašči niso pri njem nič lepi – vsi so tako kričečih barv …« (Pariz, 1884)

V pismih jo je svaril pred bedo, ki jo povzroča neznanje, toda Sofie ni bila Eliza Doolittle iz Shawovega Pygmaliona, ki jo je profesor fonetike Henry Higgins iz prodajalke cvetlic spremenil v damo. »Verjemi, moj ljubi, dobri otrok, da če nima razumevanja za omiko, je človek ustvarjen za podrejeni življenjski položaj in se lahko počuti srečnega in zadovoljnega le v takem položaju.« (Pariz, 1879)

Toda četudi bi bila Sofie učljiva, je vprašanje, ali bi se lahko v javnosti soočil z družbeno težko sprejemljivim sindromom Lolite, torej priznanjem, da je njegova ljubica tako mlada. »Lolita, luč mojega življenja, ogenj mojih ledij. Moj greh, moja duša!« zapiše Vladimir Nabokov, ko opisuje strast štiridesetletnega Humberta do dvanajstletne Dolores, Lolite, ki ga pelje v obsesivno in uničujoče razmerje, kar je fascinantno posnel Stanley Kubrick. Obsesijo z dekletom Nabokov razlaga kot spomin na prezgodaj za tifusom preminulo ljubico, ki je ni nikoli zares prebolel. Naključje ali ne, toda tudi Nobelu je v mladosti za tuberkulozo umrlo dekle, v katero je bil ranjeno zaljubljen.

Ta sindrom ga je nedvomno begal, zaradi česar je ohranjal prikladen razcepljen položaj: imel je vzdrževano in prekrivano mlado ljubico, ki sicer ni bila poceni, hkrati je ohranjal vez z izobraženo Bertho, ki je za mirovne aktivnosti občasno tudi izdala račun. Skratka, nedvomno je bila to zanj v danih razmerah dobra (ne)izbira, saj je tako ohranjal čas za to, kar ga je zares zanimalo: znanost in biznis.

V tem smislu velja pisma, ki jih je pošiljal Sofie, razumeti kot igro vesti in cepetanja, če mu njegov življenjski scenarij ni povsem uspeval. Tako ga je ljubosumje privedlo do tega, da je najel celo detektiva. Poročilo domnevnega detektiva potrjuje, da je Sofie živela na pariških naslovih zelo mirno življenje in da je sprejemala obiske samo enega ljubimca, in sicer vsak dan. Ljubosumje težko potlači. Ko je dobil njen telegram v lepi francoščini, ga je vznemirjalo, kdo le ji ga je napisal. Kregal jo je, če je bila bolna, če je bila zdrava, če je bila sama, če je imela družbo, če ni pisala, če je bila nerazpoložena in če je bila ljubosumna: »Saj dobro veš, da pametna ženska, pa naj bo še tako ljubosumna, tega ne sme pokazati, kajti nič na svetu ni bolj obremenjujoče za človekovo potrpežljivost kot neskončno hlipanje in neskončni očitki in sumničenje, ki se vedno znova vrača nespremenjeno kot neokusen obrok hrane, ki ti ga strežejo dan za dnem.« (Glagow, 1879)

V prvih pismih jo je naslavljal kot Moj ljubi otrok, Ljuba Sofijica, Moja sladka Sofiechen, Moj ljubi mali otročiček, ki se je ugnezdil v moje srce itd. Njegova nežnost je bila okorna: Kako si kaj v odsotnosti starega brundajočega medveda? Bi tudi ti rada kmalu objela starega strica? Podpisal se je kot Tuhtač, tvoj Alfred … V nekaj njenih ohranjenih pismih razberemo, da je bil on zanjo Moj Godrnjaček, Škrateljček! ali Moj ljubi Bubi!

Rad ji je poročal o svojem zdravju, pomiljeval se je in se postavljal v vlogo žrtve. Enkrat je v pismu pustil kapljico krvi, češ da krvavi. Kasneje so preučili, da jo je na pismo prenesel sam s peresom ali zobotrebcem. Pazil je na dobro ime, zato jo je prikrival. Ni je predstavil družini niti povabil na potovanja. Razjezilo ga je, ko se je včasih izdajala za njegovo ženo. Sploh pa, ko je pretirano kurila njegov denar.

»Ta zgodba z Ischlom je čisto nora: tako boš tudi tam kupila vilo? Zakaj ne tudi v Gmundnu, Ausseeju, Weissenbachu, Griesu, Reichenauu itd. In vsepovsod se piše in telegrafira v mojem imenu. Samo čudi me, da policija ne razpiše tiralice za mano in me zapre v kakšno primerno norišnico.« (Pariz, 1885)

Odgovarjal je na njene očitke, da je hladen kot kamen. Zato, ker je ni hotel navezati nase, je pravil. Ona ima še vse življenje pred sabo. Starost in mladost pa ne gresta skupaj, se je treznil.

»Prišel bo čas, morda prav kmalu, ko se bo tvoje mlado srce zaljubilo v nekoga drugega, in kako se ne bi takrat čudila nad mano, če bi te jaz ujel v svoje srce z globokimi, iskrenimi in neuničljivimi vezmi. Vse to kar najbolj jasno razumem in zato z razumom silim svoja čustva nazaj v zamejene kroge.« (Stockholm, 1878)

V redkih ohranjenih pismih se Sofie predvsem zahvaljuje za prejeti denar, govori o osamljenosti, očita mu trdoto, zanika govorice, s kom se druži, in mu zagotavlja, da mu ne počne nič kaj takega, kar bi škodovalo njegovemu imenu. Po petnajstih letih se je njun odnos ohladil. Sploh ko je izvedel, da je noseča in da otrok ni njegov – na začetku mu je namreč hotela pripisati očetovstvo. A ob njenem rotenju in pisanju njenega moža, madžarskega častnika Kapyja von Kapivarja, da otrok potrebuje primerno stanovanje in vzdrževanje, ji je Nobel vseeno finančno pomagal. V njenih takratnih pismih je tarnala, da živi slabo in brez služkinj, zaradi česar bo njen otrok zagotovo iznakažen, da ima hiša, v kateri stanuje, preveč stopnic ipd. V računovodski knjigi je izdatke za Sofie vodil pod oznako Trol, kar v skandinavski mitologiji pomeni škrat, nenavadno bitje, prijazen ali zloben pritlikavec. Sofie je porabila v današnjem denarju od 350.000 do 600.000 evrov na leto. Na koncu si je z izsiljevanjem izposlovala dosmrtno rento, ki bi danes znašala 115.000 evrov na leto.

Izvoz industrije v Celje

Sofiejini starši so se iz Celja kmalu vrnili na Dunaj. V Celju je ostala Sofiejina sestra Amalija Hess, saj se je pri sedemnajstih letih poročila z ustanoviteljem in ravnateljem celjske Cinkarne Albertom Brunnerjem, ki so ga kot visokega uslužbenca kmetijskega ministrstva avstro-ogrske monarhije leta 1873 poslali v Celje z nalogo, da tam zgradi Cinkarno, kar mu je v slabih treh letih tudi uspelo. Sam je izdelal načrte tovarne in vodil celotno gradnjo. Koncept izvažanja umazane in tvegane industrije v obrobne kraje, ki so imeli dobro železniško povezavo, je bil v monarhiji strateški ekonomski model vlaganj. Sodeč po poslovnih knjigah, ki jih hrani celjski arhiv, je šlo za skrbno nadzorovano, do zadnjega centa preverjeno gradnjo. Tudi poslovanje Cinkarne je bilo uspešno, angažirano in natančno vodeno – vodenje je bilo pač zaupano najboljšim in nekoruptivnim ljudem. In Brunnerja so v Celju spoštovali. Zato ni čudno, da se ni odzval na povabilo Alfreda Nobela, ki mu je ponudil službo v eni izmed svojih tovarn. Bil je preveč navezan na Cinkarno, ki jo je zagnano vodil in za to celo prejel odlikovanje Franca Jožefa.

Alfred Nobel je večkrat prihajal v Celje. Prinašal je darila Brunnerjevim otrokom, plačal klavir, pomagal pri študiju in prinašal spominke. Z Brunnerjem sta si dopisovala o različnih inovacijah, toda po tem, ko je Alfred zvedel za Sofiejino nosečnost, so se odnosi ohladili in na celjski železniški postaji ni več izstopil.

Brunnerjeva žena in Sofiejina sestra Amalija je v pismih Alfreda rotila, naj bo prizanesljiv do Sofie in naj ji odpušča lahkomiselnosti. Vedeti je treba, da je Sofie svojo družino vseskozi podpirala in tudi delila denar tistim, ki ga niso imeli. Nobel je Sofie večkrat, seveda zanj prikladno, svetoval, naj se vrne v Celje. Morala je celo napisati izjavo: »Potrjujem, da me je gospod Nobel pregovarjal, naj se vrnem k svojemu očetu v Celje«, in da ni njegova krivda, če tega ni storila.

Alfred Nobel je Sofie zadnjič obiskal na Dunaju dve leti, preden je umrl. Takrat je bila njena hčerka stara tri leta. V zadnjem pismu ji je pisal: »Tvoj otrok je ljubek (…), pomembno je, da jo vzgajaš, kot se spodobi. Toda opustiti moraš nekatere nekoristne in nespametne ideje. Konec koncev si ti v resnici majhna, čustvena oseba in to je velikega pomena.« (1895)

Sofie je umrla pri oseminšestdesetih letih, pet let po koncu prve svetovne vojne. Njena hčerka Margaretha je postala učiteljica angleščine, poročila se je z vojaškim zdravnikom Ferdinadom Böhmom, ki je umrl na soški fronti. Ni ji bilo lahko. Imela sta hčerko Oli (1923–2005), ki je imela zaradi židovskih korenin babice Sofie med drugo vojno mnogo težav. Po izgubi zaročenca se ni nikoli poročila. Bila je magistra medicine in delala na dunajski univerzi.

Nobel je v oporoki Sofie namenil rento, ki pa ji ni zadostovala. S skrbno shranjenimi Nobelovimi pismi se je po njegovi smrti napotila k skrbnikom oporoke in od njih zahtevala, da ji ob zapisani renti dajo še dodaten denar, sicer bo v javnosti razkrila korespondenco, ki bi nedvoumno povzročila škandal. Seveda so jo izplačali, a ker ji je denar hitro pošel, tudi pisma niso ostala večno skrita. Ko jih danes beremo (shranjena so v državnem arhivu v Stockholmu), težko razumemo njihovo škandaloznost, saj gre za ne pretirano lirične Alfredove izpovedi, kjer ljubezensko izjavljanje prekriva v skrb za zdravje in počutje, erotični namigi so previdno potlačeni, prevladujejo pa očitki, samopomilovanje in očetovski nauki, ko jo bi najraje nekam zaklenil. Ne gre za pisma, kot jih je James Joyce pošiljal Nori, Klimt oboževani Emilie Floge ali celo skopljeni Abelard v samostan zaprti Heloizi. Nedvomno pa povedno odslikujejo odnos, za katerega bi bilo zmotno, če bi ga zreducirali zgolj na Sofiejino ekonomsko računico in Alfredovo erotično konzumacijo.

Mirovna Bertha

Bertha ni bila seznanjena s Sofiejinim in Alfredovim odnosom. Ji je pa prišlo na uho, da se pojavlja gospa Nobel – Sofie je namreč mnogokrat, kljub njegovi prepovedi, uporabljala njegov priimek. Zato mu je pisala in izrazila začudenje, da ji je poroko zatajil oziroma ali mu sme čestitati. Nobel ji je takoj odgovoril: »Ste resnično mislili, da sem se bil poročil? Poročil, ne da bi vam dal vedeti? (…) Prodajalka cvetja, ki me je razglasila za poročenega, se je zatekla k jeziku cvetlic. Gospa Nobelova iz Nice je brez slehernega dvoma moja svakinja (…), kajti gospe Nobelove ni in pesek v mojih očeh je klavrno zamenjal smodnik …« 

Bertha je že v svojih zgodnjih literarnih delih in nastopih tematizirala svobodo odločanja in človekove pravice. Prizadevanja za mir v svetu je uveljavljala kot urednica mednarodnega pacifističnega časopisa, kot aktivistka pri družbah, ki so predhodile današnji Interparlamentarni uniji, pripomogla je k nastanku Avstrijske (in tudi Nemške) družbe prijateljev miru, na mirovnem kongresu v Rimu je postala podpredsednica Internacionalne pisarne za mir, bila je soustanoviteljica Zveze avstrijskih ženskih društev, udeležila se je neštetih mednarodnih mirovnih kongresov, leta 1897 je cesarju Francu Jožefu I. predala seznam podpisnikov zahteve po mednarodnem arbitražnem sodišču, bila je aktivna v pripravah na prvo mirovno konferenco v Haagu, kjer so se zastopniki vlad ukvarjali z vprašanji o mednarodni varnosti, razorožitvi in ustanovitvi mednarodnega sodišča. Bila je ena najpomembnejših udeleženk mednarodne ženske konference v Berlinu, ki se je končala z mirovno stavko v filharmoniji, kjer je Bertha imela govor, itd. Dvakrat je za dlje časa potovala v Ameriko, jo prekrižala po dolgem in počez in imela tudi po tri govore na dan. Roosevelt jo je celo povabil na pogovor. Rada je citirala njegovo misel »svetovni mir bo prišel. Zagotovo bo prišel, vendar zlagoma.«

Dol z orožjem!

Pri šestinštiridesetih letih je objavila pacifistični roman Dol z orožjem! (Die Waffen nieder!), ki je pritegnil veliko pozornost in jo povzdignil v najvidnejšo predstavnico gibanja za mir. Roman se še danes postavlja ob bok kasnejšemu romanu Na zahodu nič novega Ericha Marie Remarqua. Skozi subjektivni ženski pogled je opisala grozote štirih vojn. Njihovo nesmiselnost in tragičnost je predstavila z likom vdove Marthe von Dotzky, ki je na fronti izgubila moža. Ko hoče na fronto tudi njen drugi mož, mu želi to preprečiti. A mož vseeno gre. Prestrašena in v skrbeh gre za njim. V soočenjih s polji smrti začne na bojiščih in v zaledju širiti miroljubne ideje.

Fiktivna zgodba je umeščena v dejanske vojne, ki jih je Bertha črpala iz zgodovine, deloma tudi iz izkušenj v Gruziji. Naslanja se na darvinistično evolucijsko teorijo, da je človeški razum vendarle dosegel tako stopnjo razvoja, da v njem ni prostora za primitivizem in uničevanje, temveč strpno dogovarjanje.

Knjiga je močno razburila tudi zaradi ženskega osišča pripovedi in takratnih razprav o militarizmu. Prva naklada je bila čez noč razprodana, kasneje je bila 37-krat ponatisnjena in prevedena v dvajset jezikov. Je pa res, da čeprav je bila že uveljavljena pisateljica, založnika ni dobila z lahkoto. Nemški založniki so pogojevali izdajo s spremembo naslova, časopisi pa so ji rokopis dolgo časa zavračali. Vztrajala je, da knjiga izide pod njenim imenom in brez sprememb, kar se je na koncu, leta 1889, tudi zgodilo.

Proti koncu življenja jo je norveška filmska produkcija nagovorila, da po romanu posnamejo film, s katerim bi opozorili na grozečo nevarnost vojne.

Bertha je bila sicer očarana, a je pripomnila, da »v avstrijskih kinodvoranah ne bo film po romanu Dol z orožjem! nikoli preživel cenzure. Ščuvanje za svobodo je namreč veleizdaja.«

Leta 1914, dva meseca pred smrtjo, je v njeno dunajsko stanovanje prišla filmska ekipa, da bi jo posnela – tako za uvod v celovečerni film Dol z orožjem! kot za velik zaključek mirovnega kongresa na Dunaju. Zaradi vojne je bil film prikazan šele v dvajsetih letih, sicer brez večjega uspeha. V njem na začetku vidimo (skoraj edine filmske) posnetke sedemdesetletne Suttnerjeve, z nemirnimi lasmi, sedečo za pisalno mizo, ko brska po papirjih in jih prestavlja sem ter tja. Najbrž se je zavedala občega poraza in dejstva, da nastopa v filmu, ki agitira mir, na vratih pa je vojna. Scenarij za film je napisal petindvajsetletni Carl Theodor Dreyer, kasneje svetovno znani režiser (Trpljenje device Orleanske, 1928).

Ko je leta 1902 umrl mož Arthur, se je Bertha preselila na Dunaj. Posestvo v Harmannsdorfu je bilo zaradi prezadolženosti prodano na dražbi. Z možem zadnja leta nista bila več v dobrih odnosih, saj je pred njenimi očmi prijateljeval z nečakinjo Marie von Suttner, ki je celo živela z njima. Bila je pisateljica, vzgojena v samostanu in tudi Berthina učenka. Bertha je v dnevniku zapisala, da je bilo to trikotniško obdobje zanjo izjemno težko in da ga je prekinila šele Arthurjeva smrt. Zanimivo je, da se je Marie (ki je njuno ljubezen celo opisala v romanu) kasneje z možem Emilom von Haeblerjem preselila na dvorec Gutenbichl pri Šoštanju.

Skratka, na našem ozemlju na relaciji Celje–Lemberg–Šoštanj so se križale zgodbe treh žena, ki so bile tako ali drugače povezane z Nobelom.

Prvič ženski Nobelova nagrada za mir

Desetega decembra 1905 je Bertha von Suttner kot prva ženska prejela Nobelovo nagrado za mir. Komisija se je nanjo spomnila šele v petem krogu. Njen govor na podelitvi je bil stvaren, spodbujajoč in pretresljiv: »Od vseh bojev in vprašanj, ki se porajajo v našem razburljivem času, je najusodnejše vprašanje, ali se bomo odločili za nasilje ali za meddržavni pravni red. (…) Približati je treba čas, v katerem meč ne bo več sodnik med narodi …« 

V treh bistvenih točkah programa za novo ureditev meddržavnih odnosov je prikazala, da morajo države konflikte reševati brez nasilja, torej s pogodbami mednarodnega razsodišča, z mirovno unijo vseh držav, ki bi morala zavrniti vsakršen napad ene države na drugo, in z mednarodno institucijo, ki bi kot sodišče zastopala pravice v imenu ljudstva.

Alfred je umrl skoraj deset let, preden je Bertha dobila Nobelovo nagrado. Dober mesec pred smrtjo ji je zadnjič pisal: »Srečen sem, da se mirovno gibanje čedalje bolj krepi. Zahvala za to gre razsvetljevanju množic in še zlasti boju proti predsodkom ter prižiganju luči v temo, k čemur ste tudi vi izjemno pripomogli. To so zdaj Vaši plemiški nazivi!«

A bolj ko je opozarjala na nevarnost mednarodne oborožitve in interese orožarske industrije, bolj se je bližala vojna. Nekaj tednov pred izbruhom prve svetovne vojne, pred katero je tako svarila, je umrla za rakom. Kot njeno življenje tudi njen pokop ni bil povsem običajen. Bila je namreč članica društva Plamen, ki se je zavzemalo za upepelitev. V Gothi je iniciirala gradnjo prvega nemškega krematorija. Izpolnili so njeno v oporoki zapisano željo, da naj jo tam upepelijo.

Nobelov nobel Testament

Tudi oporoka Alfreda Nobela je govorila o smrti. Zahteval je namreč, da mu po smrti prerežejo žile, da mu bo iztekla kri. Tako kot njegov oče se je namreč na smrt bal, da bo živ pokopan. Umrl je leta 1896 zaradi težav s srcem, popolnoma osamljen v vili oziroma laboratoriju v San Remu, kamor se je zadnja leta preselil. Ob njem so bili le služabniki, ki niso razumeli njegovega mrmranja v starem stockholmskem narečju, ki se ga je pred smrtjo edinega spominjal.

A bolj pomemben je tisti Testament, ki Alfreda Nobela še danes ohranja pri življenju in hkrati sili v pozabo vse njegove izume.

Nagrada za mir, ki jo je skupaj z drugimi opredelil v zadnji volji, je nedvomno posledica druženja z Bertho – z njo je namreč po razhodu v Parizu ohranjal kontinuirane stike. Tudi tako, da je finančno podpiral različne mirovniške akcije. Včlanil se je celo v avstrijsko mirovno zvezo, čeprav ni povsem verjel v njen program. »Dobre želje ne bodo zagotovile miru!« je menil.

Drugi razlog za ustanovitev sklada za podelitev nagrad naj bi bil v njegovem občutenju krivde pred uničevalsko izrabo dinamita, ki ga je sicer sam razumel kot orodje v službi človeškega napredka. Njegova odkritja so vezana na čas, ko se je velik del Evrope in Severne Amerike spreminjal iz kmetijske v industrijsko družbo, manufakturo je zamenjala množična produkcija, transporti blaga so zahtevali vse več železniških prog, cest, tunelov, mostov, prekopov, predorov, kanalov, ki so jih gradili predvsem ob pomoči ukročenega eksploziva. Skratka, Alfred je bil zelo šokiran, ko so v francoskem časopisu ob smrti enega od njegovih bratov pomotoma zamenjali bratovo ime z njegovim. Napisali so, da je dobro, da je umrl trgovec s smrtjo, izdelovalec dinamita, ki je pobil toliko ljudi. To ga je oklofutalo, saj je svoje raziskave dojemal kot dobro človeštvu. Na večna vprašanja, ali delam dobro ali zlo, ali delam za vojno ali za mir, si je odgovarjal, da njegovi izumi ne bodo ubijali, temveč omogočali lepše življenje. Rad je spregledal, da je v imenu življenja in smrti koval denar.

Ker je imel slabo vest, je izumil nagrade, je menil Alfred Einstein. A Nobelov sklad, ki je danes težak skoraj 400 milijonov evrov – vsaka nagrada pa skoraj milijon evrov –, je več kot kompenzacija za občutek krivde.

Ob smrti je imel prijavljenih več kot tristo petdeset patentov: od posebnih filmskih kamer do telegrafskih storitev, pogonskih mehanizmov in postopkov pridobivanja kavčuka, umetnega usnja, svile, sintetičnih materialov, poldragih kamnov. Bil je prvi, ki je naredil čoln/jahto iz aluminija – za lastno rabo –, in to kmalu zatem, ko je bil leta 1889 aluminij prvič predstavljen na svetovni razstavi v Parizu. Nagrada s področja fizike in kemije je zato povsem razumljiva. Najbrž je tudi zaradi lastnih težav s srcem skupaj razvijal postopke transfuzije krvi in različne druge medicinske postopke, kar pojasnjuje njegovo odločitev za nagrado s področja fiziologije ali medicine.

Nemeza

Odločitev, da gre ena izmed nagrad za najodličnejša »idealistična« dela na področju literature, velja iskati v njegovih mladostniških pesniških ambicijah in željah, da bi postal pisatelj. Podjetni oče se je tega ustrašil in ga pri sedemnajstih (ko je že tekoče govoril štiri jezike) poslal na dvoletno študijsko potovanje, ko se je vrnil, pa ga je takoj zaposlil v tovarni.

Alfred je ogromno bral, še posebej mu je bil ljub Shelley. In prav po navdihu Shelleyjeve tragedije Cencijevi je tik pred smrtjo napisal dramo Nemeza. Tragedijo v štirih dejanjih je dal natisniti v švedskem jeziku – sicer je v esperantu – v majhni nakladi sto izvodov. Po smrti so njegovi svojci, ki so menili, da je drama slaba, škandalozna, blasfemična in ne more počastiti spomina na pomembnega človeka, knjige uničili. Ostali so le trije izvodi. O njej se ni nič vedelo, dokler ni sredi devetdesetih švedski režiser Vilgot Sjöman (Plesala je eno samo poletje) ob snemanju filma o Nobelu razkril tudi to znanstvenikovo skrivnost. Drama je mestoma radikalno heretična. Kot že naslov pove, govori o maščevalnosti, neprizanesljivo pa do cerkvenih institucij (Giacomo: »Napake v mišljenju nimajo meja. Če bo papež, ko bo znova deževalo, razglasil, da padajo z neba Kristusove solze ali kapljice znoja, bodo milijoni to verjeli.«). V nasičenem tekstu se skriva zlizanost cerkve in kapitala, incestuoznost, maščevalnost (hamletovski uboj očeta, tokrat z žensko roko) in videnje ženske, ki je hkrati kurba in devica. V Beatricinih halucinacijah se npr. pojavlja Madona, ki jo spodbuja k umoru njenega domnevnega očeta. Zakaj so sorodniki dramo skurili, je povsem jasno že iz teh odlomkov:

Cenci: »Da nekakšen bog obstaja, o tem ne dvomim. (…) A kar ljudje čvekajo o njegovi večni pravičnosti, to je vendar najbolj smešna od vseh pravljic. Tista kaznovalnica, ki ji pravijo pekel, je prvovrstna iznajdba, saj dovoljuje duhovščini, da obere denarnice vsega prismojenega človeštva.«

Zaradi verskih in drugih razlogov Nobelove Nemeze ni še nihče uprizoril. Zanimivo je, da je dramo iz esperanta v slovenščino prevedel Vinko Ošlak in je dostopna na spletu. Mogoče pa bo kdaj kakšnega režiserja vendarle zamikala. Vsekakor pa dialogi presegajo ostrino Antikrista (Guerra: »Cerkev nima druge opore kakor praznoverje, ki ga vzdržuje z nevednostjo in strahom …«).

Nobel je v Testamentu zapisal, naj dodelijo nagrado za literaturo tistemu, ki je v preteklem letu ustvaril »najbolj imenitno literarno delo v idealni smeri«. Akademija je na začetku pojem »idealni« interpretirala v smislu »idealistični« in tako ni podelila nagrade ne Tolstoju, ne Ibsenu, ne Strindbergu, ne kateremu koli drugemu pisatelju, ki bi bil premalo ali v napačni smeri vzhičen nad verskimi ali družbenimi ideali.

Trgovec s smrtjo

Nobelov intimni in objektivni svet je bil poln nasprotij. In mnogokrat je poln nasprotij tudi dan njegovega spomina, 10. december, ko slavnostno podeljujejo Nobelove nagrade.

Niti sedemdeset let ni od tega, ko je nagrado za medicino prejel portugalski nevrolog António Egas Moniz za lobotomijo. Zdravljenje »bolnih duš« s posegom v možgane so prakticirali štiri desetletja. Samo v ZDA so izvedli več kot 40.000 posegov. Danes je lobotomija skoraj povsod prepovedana.

A posegi v naš um se subtilno nadaljujejo. Tudi z orodji, ki so (ali pa bodo) plod nagrajenih raziskovalcev. Razlagajo nam, da nas ščitijo na daljavo in da so v prid naši varnosti. In ko se pustimo varovati, se pustimo nadzorovati.

Tam nekje na varnem je vedno nekdo, ki lahko sproži detonacijo in vstopi v naše telo.

Drži, naš svet je od nekdaj prostor nasprotij. Včasih nasprotja rojevajo napredek, včasih nas pehajo v smrt, včasih nas vračajo na začetek.

Je meč, ki ubija, obenem meč, ki podeljuje življenje? Je vojna nujno zlo, storjeno za dosego dobrega? Delati zlo v imenu dobrega? Večna vprašanja. Z enakimi odgovori: želimo mir. A ponavlja se ne mir. Le orožja/orodja so drugačna. Enkrat je to bil dinamit, ki je lahko vrtal hribe, a hkrati ubijal ljudi. Danes so to lahko tudi brezpilotna daljinsko vodena letala, droni, ki naj bi skrbela za našo varnost in nadzor. Z njimi naj bi opazovali pragozdove, divje lovce, občudovali zemeljsko površino, kontrolirali porabo evropskih sredstev, naravovarstvenikom naj bi rabili za slikanje japonskih ladij, ki na Antarktiki lovijo kite … Toda samo v Pakistanu je zaradi tega hinavskega robotiziranega orožja, ki deluje kot videoigrica, umrlo ogromno ljudi – tudi civilistov in otrok. Sodobna oborožitev izumlja »humano« razstrelivo. Tako, kjer piloti ubijajo iz varnih high-tech centrov na način, ko je mogoče kogar koli na svetu ubiti kadar koli. Njihovi precizni ekrani nam vstopajo v telo. Dinamit je danes igračka.

Tekst je bil objavljen v Sobotni prilogi Dela, 6.decmebra 2014

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja