Z zanimanjem sem kupila Literarni atlas Ljubljane, saj so knjigo ob nedavnem izidu spremljale ocene, da gre za remek delo in knjigo leta. In res, knjiga zelo odmeva in se tudi dobro prodaja, saj se pripoved ne zgošča le na ljubljanske lokacije, kjer so živeli in se mestnih prostorov tako ali drugače dotaknili slovenski literati, temveč se geografija njihovih postojank dotakne tudi manj znanih osebnih zgod in nezgod.
»Zgode in nezgode 94 slovenskih književnikov v Ljubljani« je tudi podnaslov knjige, ki povedno odpira vprašanje, zaradi katerega se tudi, nezadovoljna, oglašam.
Čeprav smo si v preteklosti izborile imperativ pisanja v moški in ženski slovnični obliki (resda v zakonodaji, a ta naj bi bila vodilo tudi drugje), se že na platnicah knjige le ta izmakne. Izvemo, da atlas obravnava 94 slovenskih književnikov in nič književnic. Ob branju se sicer izkaže, da to ni povsem točno, saj med štiriindevetdesetimi predstavljenimi književniki nastopa celo pet (5!) književnic.
Avtor besedil je Marjan Dolgan z Inštituta za literaturo in literarne vede ZRC SAZU, avtorici zemljevidov pa sta Jerneja Fridl in Manca Volk. Knjigo je izdal Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU (za izdajatelja Marko Juvan), založila pa ga je Založba ZRC SAZU (zanj Oto Luthar, glavni urednik založbe Aleš Pogačnik). Knjiga je izšla s pomočjo Javne agencije za knjigo in Mestne občine Ljubljana.
Hkrati je del raziskovalnega projekta Prostor slovenske literarne kulture, ki ga financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost. Te podatke navajam tudi zato, ker prav vse inštitucije, ki so omogočile izid knjige oziroma raziskovalni projekt, vodijo moški, in ker je tudi glavni avtor knjige in urednik založbe moški.
Med skoraj stotimi književniki skozi več stoletji je v knjigi omenjenih le pet književnic: Berta Bojetu Boeta, Mira Mihelič, Lili Novy, Zofka Kveder in Ljuba Prenner. Morebitni pomisleki, da naše literatke niso dovolj dobre za omenjeno družbo, so brez osnov, konec koncev je izbor moških piscev zelo heterogen.
Res sicer je, da je marsikatera ženska, ki se je ukvarjala z literaturo, morala na pot, ker jo je urbani prostor izvrgel, in res je, da marsikatera še nima dovolj raziskanega ustvarjalnega opusa. Toda prav ta dejstva bi morala avtorje velike raziskave in zelo popularne knjižne izdaje skrbeti.
Marjan Dolgan je v intervjuju za Delo (30. 10. 2014) princip izbora pojasnil v nogometnem žargonu, da je najprej »uvrstil državno moštvo književnikov, prvo ligo in drugo ligo, iz manjših lig pa zanimive osebe«, pri ženskah pa bi sicer uvrstil še kakšno, če ga ne bi preganjal čas (!), in da pričakuje, »da bodo feministke našle kaj koristnega za svoje raziskave, če jih bo atlas spodbudil, da bodo raziskale in napisale dobre biografije teh gospa, jim bodo tudi moški hvaležni.«
Skratka, ženske zahtevajo čas (ki ga zanje raziskovalec nima) in same so si krive, da niso biografije žensk stlačile na feministično agendo. Luisa Pesjak, Ernestina Jelovšek, Branka Jurca, Vida Jeraj, Ilka Vašte, Kristina Brenk itd. naj bi pač bile nepopisan list, pa kaj!
SAZU je pred sedmimi leti izdal izjemno dragoceno, pogumno, obsežno in prepotrebno knjigo Pozabljena polovica, Portreti žensk 19. in 20. stoletja na Slovenskem. Predstavljenih je mnogo izjemnih žensk – izjemnih tako po delih kot po življenjskih usodah. To je ena redkih knjig, ki je vedno na dosegu mojih oči in upam, da bomo enkrat dočakali drugo polovico Pozabljene polovice, saj urednice knjige pravijo, da svojega dela še niso končale.
SAZU, ki v svojih vrstah tako rekoč nima žensk, je s to knjigo tlakoval sporočilo, da znamo, da zmoremo in da so ustvarjalne poti žensk mnogokrat dvojno obremenjene in tudi prevečkrat nevidne. Njena mlajša sekcija ZRC SAZU pa si dovoli, da z ravnokar izdanim literarnim atlasom princip nevidnosti podčrta in po nemarnem zbriše imena žensk, ki so ustvarjale nič manj srčno, nič manj dobro in nič manj lahko kot njihovi moški kolegi.
V imenu zastrtih pričakujem popravek, dopolnilo, novo knjigo, dodatek, razširitev raziskave ali karkoli že bo popravilo slab in krivičen vtis, ki ga pušča tokratni, povsem moško vodeni in videni Literarni atlas, kjer se ženska polovica, kot sporoča naslov v enem izmed časopisnih zapisov (»Kraji literarnih debat, popivanj, vročih ljubic, ovaduhov, zasliševalcev«), najde prej v vlogi ljubic kot ustvarjalk.
Objavljeno v Delu, 23.decembra 2014 v rubriki Prejeli smo
Draga Majda,
ker se posredno ukvarjam tudi s slovenskimi (mladinskimi) pisateljicami, sem se, žal, neuspešno prijavila v skupino na ZRC SAZU, Inštitut za slovensko književnost in literarne vede, ki je pripravljala Literarni atlas. Želela sem pripraviti enoto o enkratni Kristini Vrhovec Brenk.
Podrobno sem pregledala Literarni atlas, tusi Slovenske pisateljske poti … in je neakademsko generirati sterotipe v 21. stoletju ter diskriminatorno prikazovati avtorice ter ohranjani srednjeveški zorni kot in iluzijo, da je slovenska literarna zgodovina trdnjava zgodovinarjev. Žal.
Z znanostjo se ukvarjam že celo življenje in sem prvič v tej knjigi, poleg omenjene neuvrstitve avtoric, diskriminatorne dikcije ipd., zasledila tudi sintagmo “spolni citat” (Dolgan 2014: 108).
Še veliko drugih stvari je. Čeprav bo marsikdo rekel, da je bistvo očem nevidno, je pa razumu dostopno.
Naj Novo leto prinese nove poglede,
Lep pozdrav
Milena Mileva Blažić
Milena,
novi (= korektni, strokovni, nepavšalni, nepristranski) pogledi bi morali biti danes že samoumevni in ne želja….Če in ko jih vidimo kot željo pomeni, da moramo ostajati budni/budne in spregovoriti na glas to, kar opažamo kot motnjo.Zato je več kot dobrodošla tvoja opazka na omenjeno “znanstveno” delo – še več, dobrodošla bo tudi dodatna analiza, da ne govorim o nujnostih popravka oziroma dostavka tega nesrečnega projekta!!!
vse lepo tudi tebi in tvojim!
Draga Majda,
napisala bom kritično znanstveno recenzijo, ki jo bom utemeljila oz. citirala s značilnimi primeri iz Literarnega atlasa.
“Spolni citat” (Dolgan 2014: 108) je onkraj znanstvenega diskurza. Ne morem verjeti, da je to možno, da sta soavtorici to spregledali, recenzenti in ZRC, tudi SAZU.
Če karkoli potrebuješ, sva na zvezi. Sem študijska in študiozna. To je vrnitev v 19. st.
LP Milena
http://www.mladina.si/161778/marjan-dolgan-et-al-literarni-atlas-ljubljane/ Baje, knjiga leta!!!
Trivialnosti se pač berejo in ocenjevalcu (ocenjevalcem) “knjige leta” so očitno tudi blizu ideološke kategorizacije, ki jih v knjigi tudi ne velja spregledati. Izpostaviti npr. spor med Vido Tomšič in Ljubo Prenner je enostransko videnje, saj vemo, da je Ljuba Vidi priznavala njeno skrb za t.i. žensko vprašanje. Ali pa (o Ljubi): “Uživala je alkohol in kadila cigarete” ??? Itd..itd…Skratka vse skupaj je nedostojno, sploh pa za ZRC SAZU
Draga Majda,
neprofesionalno je, da znanstvena monografija, ki jo financira ARRS, nima uredniškega odbora, ki bi opravil svoje delo, nima recenzentov, ki bi subjektivne in politične komentarje utemeljili s citati iz primarne ali sekundarne literature, kar je značilnost znanstvenih monografij.
Ne le razmerje avtorice – avtorji, ampak tudi politizacija “OF, je trojanski konjj Komunistične partije pri izvedbi njene revolucije” ter demonizacija avtoric, je bizarna. Tipičen primer, ko so Literarni trači Ljubljane izšli pod okriljem imenitne ustanove kot je SAZU in ZRC. Znanstvena monografija je del triletnega projekta 2011-2014, ki je financiran iz javnih sredstev ARRS — zato, da diskriminira literarno zgodovino, znanost, avtorice, avtorje …
Kje so recenzenti projekta? Kaj menijo? Kje sta soavtorici? Kaj menita od “rumeni literarni zgodovini”.
Npr.
“OF, je trojanski konjj Komunistične partije pri izvedbi njene revolucije” (Dolgan 2014: 33, 37, 62, 85, 131, 142, 154, 152, 176, 185, 224)
“Kovačič je oba internata v času komunističnega kolektivizma in revanšizma upodobil v tretjem delu romana Prišleku (1985), iz katerega je tudi zgornji spolni citat (str. 152-153). (Dolgan 2014: 108)
“Kot otrok je med igro izgubil oko in dobil stekleno.” (Dolgan 2014: 183)
“(…) ko je bil dramaturg v ljubljanski Drami, (je) brezhibno satirično torpediral v (…) (Dolgan 2014: 249)
“Ta moška druščina, v kateri so tudi kvantali, ni marala navzočnosti zvedave Lili, zato so se je člani hoteli nekoč znebiti: ob njenem prihodu k omizju so spustili hlače in ji pokazali zadnjice.” (Dolgan 2014: 152)
“Pozneje se je Kvedrova zaljubila v drugega moškega, kar je zgolj navidezno strpnega Jelovška šokiralo in vzbudilo divje ljubosumje, čeprav je Zofko med prosjačenjem, naj ostane pri njem, varal s svojo pacientko.” (Dolgan 2014: 123)
“»Samopašni” in »samoljubni« sekretar gledališke komunistične organizacije, Filip Bernard, se je Mrzelu maščeval s tem, da ga je izključil iz Komunistične partije.” (Dolgan 2014: 146)
“Očitno ni bilo v hiperrazsvetenem in »naprednem« XX. stoletju nikogar, ki bi plačal
prekop ter skupno ureditev nagrobnika in plošče. Zato litoželezni nagrobnik na Žalah vzbuja lažni vtis, da pod njim počiva Zois, toda njegovi ostanki so najbrž ostali pod Gospodarskim razstaviščem, pod bližnjimi stavbami ali na kakšnem odlagališču gradbenih odpadkov. (Dolgan 2014: 239)
Pri tem pa Kidrič ni bil sposoben dojeti »bolnosti« svojega forsiranja totalitarnega političnega sistema, ki se je že med vojno napovedoval z likvidacijami drugače mislečih in nadaljeval s povojnimi množičnimi poboji, insceniranimi sodnimi procesi ter nasiljem nad kulturo in književnost jo, torej z zločini proti človeštvu in kršenjem temeljnih človekovih pravic. Zato je mogoče govoriti tudi o »kidričevščini« in »kardeljevščini« (Dolgan 2014: 243)
V tem zakonu se mu je (V. Zupanu) rodila hčerka Barbara (njej je posvečena
pripoved Plašček za Barbaro) . Toda z drugo ženo je prišlo do ostrega razdora. Čeprav se je Zupan leta 1974 od druge žene ločil, je bilo poločitveno stanje mučno, saj so nastali zapleti zaradi stanovanjskih in očetovskih pravic.
Nekdanja druga žena je Zupana in Simonovićevo celo napadla. Pisatelj je imel zaradi udarca z valjarjem na glavi nekaj šivov, mlada pesnica pa po telesu opeklinske mehurje, saj jo je nekdanja žena polila s kropom. (Dolgan 2014: 245)
Tukaj je Strniša poskušal narediti z britvico samomor, vendar so ga jetniki rešili. Kljub pohabljeni roki je moral kopati jarke, voziti samokolnico, prevažati material, opravljati težka dela v kamnolomu in delati na gradbiščih. (Dolgan 2014: 193)
Kupil je strup proti škodljivim živalim, ki ga je preizkusil na psu in mački (oba sta poginila), odšel na. Rožnik (81c), se s pogledom poslovil od Ljubljane in sveta, odtaval spet v mesto in hotel narediti samomor ob Ljubljanici, za takratno. šempetrsko vojašnico, približno med začetkom sedanjega Vrazovega trga in sedanjo Plečnikovo rečno zapornico (81č). (Dolgan 2014: 205)
Samomor sta naredila tudi sin vodilnega slovenskega revolucionarja in ideologa jugoslovanskega komunizma Edvarda Kardelja (-> Edvard Kocbek), Borut, ki je tudi
pesnikoval, in ob koncu komunističnega režima še Kardeljeva žena. (Dolgan 2014: 221).
…
Naslov projekta: Prostor slovenske literarne kulture: literarna zgodovina in prostorska analiza z geografskim informacijskim sistemom
Vodja projekta na ZRC SAZU, red. prof. dr. Marko Juvan
Soavtorici Literarnega atlasa Ljubljane: mag. Ignacija Fridl, Manca Volk.
http://isllv.zrc-sazu.si/sl/programi-in-projekti/prostor-slovenske-literarne-kulture-literarna-zgodovina-in-prostorska-analiza-z#v , trajanje projekta 01. 07. 2011 – 30. 06. 2014, šifra projekta na ARRS J6-4245
madonca, tri leta traja projekt in avtor v intervjuju pove, da mu je za ženske zmanjkalo časa.
Res je, v knjigi niso problem le odsotne ženske temveč marsikaj, kar med drugim tudi sama navajaš – kar preveva celoten tekst. Še to; dobro sofinanciran projekt navrže 44 eur na knjigo
Draga Majda,
nekorektnih citatov je ogromno, toda, naj si bralke in bralci sami ustvarijo vtis na osnovi branja, ki je sicer iztrgan iz konteksta, vseekakor paso citati motiv za kritično analizo besedila, avtorja, soavtoric, uredniškega odbora, ZRC, SAZU-ja in ARRS …
Ali je relevatno za literarno vedo (morebiti dignitetni dokumentirani zapis postavljen v kontekst v znanstveni izdaji Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev), koliko slovenskih avtorjev je ali poskusilo ali naredilo samomor (avtor jih omenja 21)? Domnevnih umorov (Dolgan 2014: 242), “poskusa umora” (Dolgan 2014: 242), “zverinski umor” (Dolgan 2014: 85), “orgij” (Dolgan 2014: 241, 242, 242, 242), trikotnikov (Dolgan 2014: 240, 242) …
Omemb komunizma je več kot 500 (npr. komunistična oblast je aretirala / izsiljevala / napadla / ni marala / podredila / posegla /samovoljno odstavila / uveljavljala / zaprla / zatrla / …
Omenil je avtorje, ki so imeli ljubice: Vladimir Jelovšek (str. 123), Tone Pavček (str. 153), Janez Trdina (str. 205, 206) idr.
Nasilje:
“(…) da je v (Ludvika) Mrzela v zaporu pretepal Mitja Ribičič (…)” (Dolgan 2014: 146)
“Kvedrova je imela dva mlajša brata. Starši so otroke pogoste pretepali.” (Dolgan 2014: 122)
“Jelovškova zunajzakonska razmerja so jo panila v depresijo in poskuse samomora. Poleg tega ga je fizično napadla, z dežnikom pretepla služkinjo, s katero jo je varal, se zaprla v moževo ordinacijo ter se poskusila zastrupiti z rumom in opijem.” (Dolgan 2014: 123)
“Pri trinajstih letih ga (I. Mrak) je oče pretepel pred omačim učiteljem, ker se ni mraral učiti (…).” (Dolgan 2014: 141)
“Mati in sin (T. Pavček) sta z vlakom obiskovala moža/očeta v Ljubljani, kjer je prihajo do družinskih prepirov in pretepov.” (Dolgan 2014: 153)
“Na koncu je prišlo med njo (Lj. PrennerI in javnim tožilcem, čigar klavrno vlogo v procesu je Prennerjeva razkrinkala, do ostrih beesed in pretepa.” (Dolgan 2014: 164)
“(D.) Zajca so pretepli, aretirali in en mesec zaprtili v samico v kleti (…)” (Dolgan 2014: 232)
“Po ustnem izročilu je bila njegova (P. Voranc) bolezen “čudna”, ker naj bi ga načrtno zastrupaljli. Tega naj bi se gal, saj je imel “bogate” kominternovske izkušnje, zato naj ne bi mral jesti bolnišnične hrane.” (Dolgan 2014: 177)
“To je povzročilo dolgotrajno sovraštvo pri tekmecih in njihove spletke proti Hrenu, ki so se stopnjevale v očitke o njegovem incestnem razmerju s sestro Uršulo in povročilo preiskave. Rovarjenje je …” (Dolgan 2014: 78)
“(…) največje oblasltniško nasilje nad literarnimi revijami v zgodovini slovenske književnosti (1964/65) (…) (Dolgan 2014: 72, 83, 98, 103, 117, 118, 120, 133, 137, 141, 147, 154, 157, 194, 213, 231, 244) …
Nežmahova recenzija v Mladini:”…avtor je spisal zgodovino literarne preteklosti, ki jo bralec požira kot roman”…”Skratka, remek delo – knjiga leta”
Rugljeva v Bukli: “Obsežna knjiga je informativna, poučna, zabavna in srhljiva”…”Pričujoči Literarni atlas Ljubljane, ki ga imamo zlahka za enega knjižnih presežkov tega leta, je v tem smislu stopil še en korak naprej…”
Gombač v Primorskih novicah:”Kraji literarnih debat, popivanj, vročih ljubic, ovaduhov, zasliševalcev…”
itd… itd…
Gorje pametnemu, je rekel A. Gribojedov že v 19. st.
in potem jo danes še Delova Kultura umesti v izbor 2014! Ojoj!