Darilo za prihodnost

Bilo je tik pred vstopom v novo tisočletje. Na Evropskem združenju javnih televizij smo se lotili izmenjalnega projekta, ko bi vsaka nacionalna televizija naredila prispevek o tem, kaj si velja zapomniti, kaj ne velja potisniti in kaj je za državo tako pomembnega, da bi veljalo zapečatiti, za vedno shraniti, za potomce deponirati, skratka, naložiti v trezor nacionalnega pomnenja.
V drugih državah so vsaj pol leta premišljevali, do onemoglega sestankovali in evalvirali. Medtem, ko so drugi mleli, smo v Ljubljani takoj zmleli. Že na vmesnem sestanku EBU, sem položila na mizo naš končni izdelek. Namreč povsem jasno mi je bilo, da to kar velja sporočiti naslednjemu tisočletju je lahko zgolj in samo eno: vojne nikar! Ni drugega darila za prihodnost kot mir.
Na Balkanu je bila takrat vojna. V Slovenijo je prišlo mnogo ljudi iz drugih prostorov nekdanje Jugoslavije. V krvavih krčih je razpadal prostor pred katerim je Evropa mižala.
Esad Babačić je napisal scenarij. Đuro je režiral. Zlatjan Čučkov je montiral. Loša je napisal glasbo. Ubald Trnkoczy je snemal itd. Ekipa je bila namreč iz vseh koncev nekdanje Jugoslavije.
Filmček je bil posnet na Roški, v begunskem centru.
Prepričana, da je konceptualno in tudi sicer prispevek Slovenije edini logičen memoar ob vstopu v novo tisočletje, prinesem film v Genevo.
Zadrega na obrazih. Prestopanje. Prijazno pojasnjevanje s stisnjenimi zobmi. Da to pa ni to, da Evropa hoče bolj pozitivne stvari, na primer to, kakšen pir pijejo v Belgiji, kakšen sir režejo na Nizozemskem, kakšen mak raste v Franciji, kakšen dizajn prakticirajo v Italiji in kakšno industrijo preferirajo v Nemčiji. Kulturno, pa to.
Da smo se tako zmenili, so pritegnili tudi drugi: kaj lepega, trajnega, kulturnega, dediščini zavezanega.
Bila je to moja najbolj trpka izkušnja razumevanja vloge javne televizije, nacionalnih identitet, evropske hinavščine, dojemanja dediščine in depolitizacije kulture.
Projekt Darilo za prihodnost je bil na koncu ves polikan in pocukran. Nekorekten v svoji popolni politični korektnosti. Mlini na veter iz severa, oljke iz juga in – posledično – tudi človeška ribica v art varianti iz Ljubljane.
Svet je lep in ne velja riniti v njegove temnine. Tako nekako.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja