Moj odziv

Mitja Okorn v Objektivu: »Hvala za vse zavrnitve, sicer danes ne bi bil tam, kjer sem!«

Bi ponovno zamahnila z roko, a vendarle, ko se izjave Mitja Okorna na račun moje vloge pri njegovih filmskih projektih v času, ko sem bila ministrica za kulturo, kar naprej ponavljajo, obstaja  nevarnost, da tudi obstanejo.

Mitja Okorn, ki sicer snema uspešne in široko gledljive filme v državi z veliko obrtno in kreativno tradicijo – in mu za prodornost velja čestitati –  se v sobotnem Objektivu zahvaljuje vsem, ki mu v Sloveniji niso dali finančnih sredstev in možnosti za snemanje z državno pomočjo, saj je zaradi tega odšel v tujino in tam tudi uspel. Navaja, da je bil v preteklosti v primeru zavrnitve njegovega scenarija za film Član jezen, ker je bil izmed vseh prijavljenih prav njegov projekt najboljši. Ampak, nadaljuje, ker v Sloveniji ni važna kakovost, temveč kdo koga pozna in kdo bo s kom opral več denarja, so projekte vedno dobivali drugi namesto, da bi jih on. In za to krivi vse, ki so v tistem obdobju imeli stik s filmom.

V času, ko  je Komisija za odobritev filmskih projektov na Slovenskem filmskem centru zavrnila njegov scenarij za film Član, na enem razpisu ga je njegov producent oddal prepozno,  je na Ministrstvo za kulturo prihajalo precej pritiskov, tudi s strani Okorna, da bi odločitev spremenili. Bolj kot smo razlagali, da je Slovenski filmski center pri svojih odločitvah popolnoma avtonomen, da se drži predpisov in da minister/ministrica ali državni sekretar na te odločitve ne vplivajo, bolj so se lobiranja množila.  V luči podpore mladega in samozavestnega režiserja sem vseeno preverjala možnosti podpore filmu. A  so člani komisije in ostali vztrajali na svojem in tudi dodali, da je scenarij slab.. In pika. Do projekta so bili zadržani tudi na osnovi dejstva, da je režiser pričakoval zanj toliko državne pomoči kolikor jo je SFC imel za celoletno filmsko produkcijo.

Mitja Okorn je kasneje navajal kopico mojih izjav, ki jih nisem nikoli izrekla. Imaginacija pač. Z namenom, najbrž. Razumem jih pač kot način utrjevanja neke lastne  podobe in vzpostavljanje zgodbe o dobrih in zlih, kjer so dobri tisti, ki ga povabijo na klepet (npr. minister Žiga Turk) ali tisti, ki mu priskrbijo denar (kot npr. Igor  Prodnik), če povzamem njegove navedbe v medijih. Da  podcenjujoča mnenja o slovenskih filmskih avtorjih niti ne omenjam.

A vendarle je potrebno poudariti, nekaj, kar je deležno splošnega spregleda: Slovenski filmski sklad je bil ustanovljen zato, da o filmskem programu, o tem kateri filmi se snemajo, promovirajo in razvijajo ne odloča politika, temveč stroka. Primerov, ko je bilo – kljub avtonomnosti sklada drugače, je bilo v zgodovini kulturne politike kar nekaj, a se niso prav nič dobro končali. Zato sem vedno trdila (in v tem smislu tudi utrdila filmsko zakonodajo), da gre  taka praksa na smetišče zgodovine. Mitja Okorn  je pač vztrajal na njej.

Seveda pa  Slovenija s svojima dvema milijonoma prebivalcev, šibko produkcijo,  bistveno manjšo tradicijo, obrtno skrhanostjo in predvsem z odsotnostjo privatnih investicij ni primerljiva z 20 milijonsko državo z briljantno filmsko in drugo umetniško prakso, kjer je  Okornu uspelo, sploh pa s pomočjo privatnega kapitala. Pri oceni svojega dela in dela njegovih kolegov doma bi veljal pač nekoliko širši in kontekstualni pogled.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja