Obglavljeni SFC

Kar nekaj arogance in nedoslednosti vidim v mahinacijah okrog (ne)imenovanja direktorja Slovenskega filmskega centra. Govorim o postopkih, montiranem medijskem (pred)vzdušju in o skrivalnicah, ne pa ad personam. Pika na i pa je današnje sporočilo iz seje vlade, kjer je bil zavrnjen kandidat, ki so ga večinsko podprli člani  sveta agencije in skoraj vsa filmska društva. Ampak zavrnjen je bil tudi kot vršilec dolžnosti, čeprav ga je tudi kot vršilca dolžnosti predlagal svet SFC, ki je za ministra najbolj merodajni, tako rekoč obvezujoči  – tudi v etičnem smislu – predlagatelj.

Pustimo to, da je svet potem, ko so se začele vrteti inštalirane zgodbe o domnevnih napakah direktorja, naredil korak nazaj in se zadovoljil s statusom vršilca dolžnosti. A recimo, da se je svet ustrašil obglavljenega, blokiranega in impotentnega SFC, ki je z današnjem dnem dejansko izgubil izvršilno pravnomočnost.

A poglejmo drugo perverznost. Minister je člane sveta sedaj povabil na pogovor – oh, post festum! – da bi jih povprašal, naj mu predlagajo novo ime. Potem, ko jih je oklofutal in jim posredno dejal, da so črke na papirju in da mu ni mar koga in kakšno stališče zastopajo, jih meni nagovoriti, da  prevzamejo odgovornost za kolobocijo, ki jo je pravzaprav povzročilo ministrstvo. Da postanejo njegovi kolaboranti, torej. Tu velja povedati tudi sledeče: ne poznam papirja tako imenovane notranje revizije MK, ki naj bi bremenila dosedanje delo direktorja. A sodeč po medijskih tendencioznih poročanjih, gre za očitke, ki sploh niso v neskladju z zakonom o SFC. Zakon namreč določa, da ima direktor možnost določenih lastnih odločitev (tudi glede višine sofinanciranja) in to bi novinarji oziroma novinarke, ki so tik pred zdajci to razumeli kot kršitev, lahko vsaj poklikali, če ne že kaj več o temu vedeli. V prispevku v Odmevih so celo klicali na pomoč Računsko sodišče, ki je takoj naredilo lok med stanjem nekoč in danes. Ampak nekoč, do leta 2009,  je bil tam res kažin – kot posledica kadrovsko popolnoma neprimernih političnih odločitev –  za katerega sanacijo je bilo potrebno skoraj štiri leta. Da ne govorim o tendenci Računskega sodišča, ki je – neposvečeno v prakso po svetu in v logično avtonomijo filmskega miljeja – želelo (zahtevalo), da se filmski center vrne na Ministrstvo za kulturo. Kaj vem, če še danes ne mislijo tako.

Interne revizije na Ministrstvu za kulturo izvaja tam zaposlena revizorka, ki primer predhodno planira, ga več časa spremlja, obdeluje in na koncu odda ministru. Kot berem, tokratno revizijsko poročilo ni podpisano.

Ne poznam morebitnih drugih podrobnosti tega primera, a v kolikor gledam od daleč, se lahko upravičeno čudim vsem tem nenavadnim korakom, ki jih na MK sploh ne pojasnjujejo. Zato lahko le sklepam, da gre za politično obglavljanje. In take manevre žal poznamo iz preteklosti. Če imajo drugega kandidata/kandidatko naj pač to odkrito povedo, pošljejo domov sedanje svetnike in svetnice  in nastavijo take, ki bodo podprli njihovo ime. Nespodobno, neprimerno, vulgarno, politično amoralno, pa še kaj – a vsaj  brez rokavic. In s tveganjem vojne, upam.

Ampak ključna zgodba je drugje. In tu bi veljalo postaviti pod vprašaj koga drugega, ne pa direktorja. Namreč tiste, ki so dopustili, da se finančna sredstva za film obračajo v obratni smeri kot je bilo načrtovano pred nekaj leti. Postopno zviševanje se je namreč v zadnjih petih letih obrnilo v postopno zmanjševanje. Po mojem videnju v minus 50%. In v takem stanju bo malo junakov, ki bodo znali vzdrževati vzpostavljeno konsolidacijo.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja