1991 : 2017

Biti v prostoru, ne le prostor imeti

Prva razstava slovenskih umetnikov v tujini takoj po osamosvojitvi je bila leta 1991 na Beneškem bienalu v palači Ca´Tron – točno tam kjer sedaj, po 26-ih letih, razstavlja oziroma uraduje kolektiv NSK, država brez fizičnega ozemlja. Čas je relativen pojem, ki mnogokrat prinaša več pozabe kot usedlin, zato ne škodi, če se poniknjenemu odvzame nekaj prahu.

Pri arhitekturni reviji Piranesi so se leta 1991 po nekaj mesecih lastne države hitro zavedali, da  se bo tisto leto Beneški bienale odvijal v času, ko so Evropo pretresale velike politične spremembe. Vojteh Ravnikar in Tomaž Brate sta se na arhitekturno manifestacijo svetovnih razmer odzvala na trenutku ustrezen način in zastavila  razstavo, ki je na eni strani  zajela Realnost – našo takratno arhitekturno snovanje, po drugi pa teoretično plast, ki sta jo poimenovala Vizija realnosti.

Realnost so predstavljale tri stanovanjske hiše, nastale v tistem času v Ljubljani. Vojteh Ravnikar je takrat zapisal, da je odločitvi za stanovanjske hiše, torej ne za bolj pompozno temo npr. Plečnikove ali Fabianijeve dediščine botrovalo dejstvo, da  prav stanovanjska gradnja  nudi primerljive parametre vpetosti slovenske arhitekture v Evropske tokove.

Ampak konceptualno močnejši je bil drugi point razstave, Vizija realnosti,  ki je izhajal iz dejstva, da skupne države ni več, da je Jugoslovanski paviljon v Vrtovih (Giardinih)  končana zgodba, da smo Slovenci postali polnopravni in da hočemo živeti in biti svojo bit, zavzeti mesto z(a) lastno identiteto in zarisati prostor svoje prisotnosti.

Prva razstava ni jamrala ampak dajala rešitve. Simbolično je bil namreč  načrtovan  fiktivni slovenski paviljon v Giardinih in sedem povabljenih arhitektov  (Miloš Florjančič, Juri Kobe, Janez Koželj, Marko Mušič, Vojteh Ravnikar, Aleš Vodopivec, Vesna & Matej Vozlič) je virtualno načrtovalo naš novi bodoči razstavni prostor. Brez spraševanj in dvomov ali je to realno, dovoljeno, papirološko urejeno in brez oziranja na embargo novih paviljonskih gradenj. Preprosto na stroki lasten način so izrazili, kot zapiše Vojteh Ravnikar »bolj težnjo po biti v prostoru, kot prostor imeti«.

Vse te načrte in makete so postavili v možgane Benetk, na Univerzo (IUAV), na fakulteto za arhitekturo ob Velikem kanalu, točno tja, kjer so sedaj zavzeli svoj položaj eneskajevci oziroma Irwini. Jugoslovanski paviljon v Giardinih je bil tisto leto prazen; tik pred zdajci in po slovenskem projektu pa so se s skulpturami oziroma instalacijami na travo pred njegovimi vrati naselili Hrvati.

Sedem projektov paviljona nove države je bilo nadvse zanimivih. Skoraj noben ni bil narcisoiden, spektakularen ali prepotentno državotvoren. Prostor beneških vrtov so secirali kot prostor zahtevanih možnosti z vsemi dilemami okrog državniških hišk, ki na bienalu (še) vedno sprožajo vprašanja o potrebnosti tovrstnega  t-i-p-a razstavljanja  (Tekomovalno. Informativno. Prestižno). Vojteh Ravnikar in Maruša Zorec sta celo stopila čez nacionalno: v prostor demokratičnega duha regije sta zasnovala paviljon kot vrt, kot zeleno arhitekturo z rastlinskimi piloni vzdolž tamkajšnjega kanala, ki naj bi v tem svetovnem nasadu umetnosti izpričevali prisotnost različne, ne le slovenske kulture.

Ena bolj duhovitih in potentnih migracij Slovenije v tujino, skratka. Spregovorila je tudi o tem, da je lahko tudi država ena taka popotnica, ki nima nujno strehe nad glavo, četudi ima svojo zastavo. Prostori zasedbe so vedno odprti, če jih znaš ali pa želiš videti.

Dobrih četrt stoletja kasneje program NSK projekta Ca´Tron temelji na temi migrantov in na razmišljanju o položaju držav, saj gre za utopično tvorbo brez fizičnega ozemlja.  V  smislu takratne Vizije realnosti, da gre predvsem za težnjo biti v prostoru,  kot prostor imeti, se ji na nek način letošnja razstava pojmovno približuje. Takrat, leta 1991,  so izpostavili prisotnost nove države, ki je »emigrirala« na nevtralni prostor univerze in aludirala na manjkajoči potni list, ki si ga kot vstopnico v legalni svet umetnosti lahko izda sama. Danes izpostavljajo globalni konflikt med realnim in imaginarnem, ki se v vseh dimenzijah kaže npr. skozi izdajo potnih listov, ki jih na NSK projektu podeljujejo prosilci za azil iz Benečije, torej ljudje brez potnih listov in brez države in v iskanju državljanstva.  Današnji svet je en sam paradoks in NSK v utopični državi  brez ozemlja ga očitno preigrava  v za to najbolj primernem mestu: na artlandu, v rajskih vrtovih imaginacije. Leta 1991 jih  ni bilo toliko, saj je šlo za čas polnega optimizma, kjer je bilo predvsem v ospredju opozarjanje na našo novo entiteto z jasnim  pripisom, da gre samo za eno drugo obliko. Obliko, ki je v ustvarjalnem smislu polno tlela v okviru srednjeevropskega prostora. Še več, takrat ga je v arhitekturi tako rekoč vodilno osmišljala.

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja