Današnji zagovor magistrske naloge na Fakulteti za arhitekturo o idejni prenovi nekdanje pošte in trgovine v Vremskem Britofu me je razveselil, a hkrati tudi odprl nekaj ran. Razveselil zato, ker se je študent sploh lotil te teme, razžalostil pa zato, ker vprašanje o stanju, zaščiti, namembnosti, lastništvu, javnem pomenu in arhitekturnih vrednotah te in podobnih zgradb ostaja predolgo v negotovosti in brez odgovorov. In odgovori niso enostavni.
Pošta v Vremskem Britofu je namreč ključna in ena prvih arhitektur skupine Kras – v njej je vpisana celotna abeceda takratnega eksplozivnega in novega razumevanja prostora – tako v smislu dojemanja konteksta zidanega kot odnosa do okolja in vrednotenja bivanja.
Pošto v Vremskem Britofu je skupina Kras (Vojteh Ravnikar, Marko Dekleva, Matjaž Garzarolli in Egon Vatovec – gradil pa je Kraški zidar) realizirala leta 1979, tik pred Občinsko zgradbo in Kulturnim centrom Srečko Kosovel v Sežani, Klub hotelom v Lipici in drugimi stavbami na Krasu. Tako kot je Edvard Ravnikar v skromnih spomenikih na partizanskem grobišču v Begunjah vpisal koncept vseh njegovih kasnejših, tudi monumentalnih arhitekturnih struktur, tako je Vojteh Ravnikar s skupino Kras v Vremskem Britofu postavil koncept za številna kasnejša dela.
Tu je jasno opredeljen pomen zidu, ki definira ključno vprašanje zunaj/znotraj, tu je vzpostavljeno razmerje intimno/javno, tu je s slepimi in živimi okni definirana vloga polno/prazno, tu je postavljeno ključno razmerje konteksta ter vpetosti v okolje in tu je zajet odnos med starim in novim, ki ne nujno pomeni ščitenje originala temveč spoštovanje in razumevanje njegovega smisla. Skratka, stavba, ki na zunaj sploh ni dajala občutka, da gre za nov poseg v prostor, je bila v vseh pogledih nov miselni poseg v arhitekturno snovanje.
Pošta Slovenija se je potem, ko je masovno opuščala svoje ekspoziture po vaseh in manjših slovenskih krajih, znebila tudi Vremskega Britofa. S strahom sem spremljala, kdo jo bo kupil in upala, da se bo zanjo odločila občina Divača ali kdo drug, ki bi v njej prepoznal možnost skrbne (javne) dejavnosti in spoštovanja prostora. Ni še toliko stara, da bi jo iz varne časovne distance zaščitili kot kulturno dediščino, je pa ena nujnih na seznamu varovanja vrednih objektov slovenske moderne, ki potrebujejo skrbno valorizacijo.
Po nekaj propadlih poskusih prodaje je bil Vremski Britof prodan, lastniki so se v nadaljevanju izmenjevali, ne pa tudi vanj posegali. Trenutno ga ponujajo za 149 000 Eur, zagotovo bistveno več kot so ga kupili. Kot je omenil današnji študent, ki se je soočal z nalogo revitalizacije stavbe, jo prodaja nepremičninska družba, ki v oglasu navaja, da gre za zgodovinsko stavbo, ki jo je zgradil Edvard Ravnikar!!! (»Arhitekturno delo, ki jo ponujamo v prodajo, je delo priznanega arhitekta Edvarda Ravnikarja, ki je bil nagrajen za svojo izjemno oblikovalsko vizijo«).
No, ne gre za Edvarda temveč Vojteha Ravnikarja, ki je s skupino Kras leta 1980 prejel za to realizacijo Borbino nagrado in kasneje tudi nagrado Prešernovega sklada. Kaj pa vem, ali agent ne ve kaj prodaja, ali pa dobro ve, da ima v letošnjem letu ta priimek visoko ceno. Prodajalec tudi zapiše, da »nakup predstavlja priložnost za pridobitev dragocenega kosa arhitekture, ki ga je mogoče prilagoditi različnim namenom, kot so komercialna dejavnost, nastanitvena dejavnost, muzej, galerija ali celo preobrazba v unikatno bivališče.«
No, s tem, da bi bila lahko v tem »kosu arhitekture« tudi javna dejavnost, se globoko strinjam, a za slednjo so žal sredstva vse težje dosegljiva. Celo bolj kot v osemdesetih letih, ko so naročali drzne in decentralizirane projekte, danes pa na Pošti Slovenije zgolj še izstavljajo račune za domnevno nezakonite razrešitve. Cena Kokotove se trenutno giblje okrog 430 000Eur!!!!
Študent je danes na prenovo Vremskega Britofa predstavil kot možnost skupne realizacije domačinov oziroma Kraške skupnosti. Tam bi imeli knjižnico, opremo pa bi načrtovali in izdelali kar sami. Za študenta je idealizem nujen. In idealizem je bil na mestu tudi ob nekoč skupinskih graditeljskih akcijah takoj po vojni, ko so ljudje v delovnih akcijah zavzeto gradili zadružne domove. Lepo je, da se je na ta idealizem, predvsem pa na možno namembnost spomnila predsednica komisije, ko je bilo govora o volji Kraške skupnosti.
Skratka, naj Vremski Britof ostaja borjač z zidom in preprosta a komplicirana hiša ne pa kos na nevarnem trgu. Ali, je dejal Vojteh: “Hecna stvaritev. Naša prva reč, ki je tudi najmanjša, pa vendar sem imel pri njej opravka z več dimenzijami kot v vseh drugih svojih projektih.”