Po obisku Srebrenice sem tiho. Vem, da bi moral vsakdo tja, ki danes ne ve, kaj ima. Objestnim, malenkostnim, razvajenim, nečimernim, sitim, razvitim, lahkotnim in nesrečnim svetujem, da vidijo beli pokopališki gozd, zaradi katerega je danes v Srebrenici dvanajst tisoč, pred letom 1995 pa je bilo triinšestdeset tisoč ljudi. 11. julija, na dan obletnice genocida, bodo tudi letos pokopali novih par sto najdenih žrtev. Kot vsako leto.

Srebrenica
obeležitev 11.julija 1995 – obletnica genocida

4.07.2009
V Srebrenico, v  mesto, ki ne bo moglo nikoli zbrisati krvi iz svojega imena, prihajajo danes slike, ki ravno tako nosijo vonj po krvi.

Serija gvašev Gabrijela Stupice namreč beleži duh po uporu pred smrtjo: po odporu  ljudi, ki so med drugo svetovno vojno živeli za žico okupirane Ljubljane.

Temni kolorit, ki ga boste pri kasnejšem avtorjevem opusu težko videli…, strah v očeh, tesnoba v telesih, izgubljenost v pogledih, mrak v prostorih, duh po zadnji sodbi, utesnjenost prostorov, objokovanje, žalovanje, poslavljanje, votlost pogledov, izpraznjenost, odsotnost svetlobe …. skratka, likovna dela, ki prihajajo iz Ljubljane, prihajajo iz najbolj ponižujočega obdobja človekovega bivanja: iz vojne.

Težko je o vojni govoriti v miru.

Težko zato, ker nam/vam/ mir nalaga spomine. Pa tudi izrisuje krivdo, ki jo nosi človeštvo – krivdo, da je sploh lahko človek človeku zver.

Takrat, ko so nastale slike Gabrijela Stupice ne bi nikoli, nihče, nikdar in nikjer dejal, da je možno še videnje v naslednji vojni.

A četudi je vsaka vojna prekleta, četudi je vsaka vojna prepričano zadnja,  za njo tli ena naslednja…

Zakaj ni mogoče tej peklensko začrtani usodi ubežati?

Zakaj se človeštvo ne ničesar nauči?

Zakaj je pot  civilizacije tlakovana z  nasiljem?

Najhuje je to, da poznamo vse odgovore na te »zakaj«, a hkrati od kar smo, od kar obstajamo, dopuščamo lastno iztrebljanje. In v Srebrenici je bil poboj več kot osem tisoč nikomur nič hudega hotečih ljudi zločin, ki ne bi smel nikoli v pozabo.

Umetnost ni nikoli mižala pred realnostjo.

Je umetnik lahko sploh tiho, ko se  nad človeštvom dogaja zločin? Ne, umetnost ni izdajalka. Ne more biti imuna, ne sme molčati in obtičati.

Na dan, ko  so Nemci spustili nad Guernico 50 ton bomb je bil Pablo Picasso v Parizu. Tri dni kasneje je začel slikati eno najbolj mitičnih, reproduciranih in emblematičnih slik tega stoletja: Guernico.

Koliko solz, krvi, bolečine, tesnobe in strahu je tlelo iz slik, gibljivih podob in iz čutnih zvokov avtorskih del, kot je npr. Goyino »Streljanje 3, maja 1808« ali  Delacroixova  »Svoboda, ki  vodi ljudstvo« – v spomin na francosko revolucijo, kjer se med izmučenimi in tudi mrtvimi vojščaki vzdiguje upanje: trobojnica.

Umetnost je orodje, ki želi pokopati orožje.

In ko umetnost govori o bolečini, o vojni in smrti, nam vedno poskuša povedati, da obstoja neka rešitev in neko upanje. Najsi je to dvignjena pest (Guernica), najsi svetloba (Goya), najsi plapolajoča zastava (Delacroix), najsi preprosto naslov (Upor, Stupica).

Gvaši Gabrijela Stupice so brez svetlobe, a ne tudi brez upanja: naslovljeni so z »Uporom«.

Ob 14 – letnici genocida nad Bošnjaki – se tudi Srebrenica upira: upira se pozabi. In prav je, da ob tem ni sama.

Čestitam organizacijskemu odboru, ki obeležuje spomin na 11. julij 1995 s tako široko in odprto zastavljenim programom, v katerem so prisotne številne evropske in druge države z enim samim namenom: da je spomin globok opomin!