Cankarjev dom, 17.02 2010
Zdi se, da je razstava s pomenljivim naslovom »Tradicija med svetom in svetim« prišla kot mana, kot svetloba, ki zasveti znotraj vse preveè vase zaprtega in v sebe obrnjenega slovenskega kulturnega in družbenega prostora. V èasu, ko se kulturo praznuje z vprašanji ali je Slovenija od osamosvojitve dalje za kulturo sploh kaj (ali dovolj) naredila, ali spoštuje umetnika in ali ga duši je prav, da zasveti svetost ustvarjenega – umetnine torej, v kateri se skriva odgovor na tezo, izreèeno v teh prostorih ob kulturnem prazniku: namreè, da je mesto umetnika vedno na strani svobode.
Drugaèe seveda ne more biti.
A svoboda ni le stvar osebnega preprièanja. Ko jo gledamo v luèi zgodovinskih in družbenih danosti je potrebno povedati, da je tudi v umetnosti vedno nekaj NEsvobodnega in determiniranega. Da je umetnost izraz, odsev – lahko tudi napoved – družbenih premikov nekega naroda.
Naravnost pedagoški primer tega dejstva – kot tudi tolmaèenja vèasih papirnato razumljenega medkulturnega dialoga – je prav ta razstava.
Poglejmo en primer: »Haèkarji« so izvorno armenski križi na kamnu, ki so služili kot nagrobniki, znamenja in tudi kot èarobni predmeti. V armenski tradiciji so haèkarji drugaèni kot upodobitve križev v zahodni umetnosti, kjer je križ predstavljen predvsem kot orodje kaznovanja (na križu Kristus trpi, da bi odrešil èloveštvo). Armenski haèkarji ne poudarjajo kalvarije temveè predstavljajo nebeški znak, sadež spoznanja, obljubo nesmrtnosti…. ne upodabljajo v zahodnem kršèanstvu znanih bohotnih upodobitev dogajanj »s, na, pod, ob in nad« križem, temveè stilizirajo ornamentiko, grozdje, ptice,sadeže…
Pomembno je vedeti in videti tudi druge kulture, ker potem postane vpogled v zgodovino umetnosti (in družbe) naravnost uèbenik sveta. Sploh pa je pomembno spoznati tiste kulture, ki so ostale – tudi v 21.stoletju – oddaljene in površno prepoznane. V tem smislu je projekt CD, da celostno (festivalsko) predstavlja neznane (manj znane) kulture dobra in smela programska odloèitev.
Poglejmo: smo si tako daleè in na nek naèin tako blizu: Armenija in Slovenija kot državi praznujeta podobni rojstni dan in obe državi svojo »bit«, da ne reèem identiteto, utemeljujeta na kulturi.
Armenska kultura je ob dejstvu, da je bila to prva država na svetu, ki je za državno vero sprejela kršèanstvo, zaradi tradicije, zgodovinskih kalvarij in zaradi njenega težavnega geografskega položaja vpeta v drugaène kode kot marsikatera druga država na svetu.
Bog jim je veèkrat obrnil hrbet – tudi ob genocidu v 19. stol. in zaèetku 20. stol., ko je krvavelo veè kot milijon žrtev – a vendarle, danes Armenci cerkev zapušèajo zadenjsko, saj se jim zdi Bogu obrniti hrbet nevljudno.
Armenska umetnost je v marsièem dokaz za trdoživost in neuklonljivost ljudstva, ki so se mu meje tekom zgodovine pogubno spreminjale. Kultura, kot je predstavljena na tej razstavi in kot bo videna na festivalu in dogajanju, ki bo trajalo tja do konca leta, je resnièno sveta. Svetla. Sijajna. Svetovna.
Leta nazaj sem v Berlinu videla »Sence bližnjih prednikov« Sergeja Paradjanova.
Bilo je tako, kot da bi padel meteorit èiste poezije v urban, razvajen in nièesar veè èuteè zahodni svet. Tistemu takratnemu obèutku, ki je bolel in hkrati topil dušo, bi danes rekli nujnost medkulturnega dialoga.
Toda le, èe ta dialog pomeni spoznavanje strasti in resnice.
Res je, spoznavanje drugega in drugaènega pomeni oplajanje in širjenje zavesti. Slovenkam in Slovencem širina manjka. S tem mnogokrat tudi toleranca, sposobnost razumevanja in dopušèanja.