Novković o (ne)kulturi

 Kolumna naj bi bila  kompilacija  osebnih stališč in družbene realnosti. Vdor osebnega videnja nedvomno pogojuje razgledanost, dobra obveščenost in sinteza strokovnega z lastno interpretacijo.

Goran Novković je včeraj v Studiu City dejal, da je  ukinitev ministrstva za kulturo popolnoma pravilna stvar. V duhu nekdanjih neoliberalnih tez Mića Mrkaiča o parazitskih umetnikih  je zatrjeval, da se denar za kulturo troši po nepotrebnem. VPravi, da ga je v to ali naj kultura ostane samostojna ali naj izgine  prepričalo brskanje po internetu, natančneje po Supervizorju. Goran Novković ni običajni honorarni novinar brez diplome, temveč odgovorni urednik časopisa. A da bi preučil vlogo kulture in umetnosti ter funkcioniranje kulturnega ministrstva v Sloveniji mora klikati po internetu (!), da bi mu le ta izvrgel zanj dramatično številko četrt milijarde davkoplačevalskega denarja, kolikor  naj bi se  v zadnjih DEVETIH letih zapravilo za kulturo. Supervizor seveda ne govori o kontekstu, ne pove kakšni so bili povratni učinki teh sredstev, ne nudi primerjav, da je en TEŠ več vreden kot deset let kulture, da so štirikolesniki vredni nekaj let kulture, da je kreativnost predpogoj vsakega razvoja in da so  odprti prostori uma baza, beton, podlaga zdravega družbenega razvoja.

Zato je dejstvo, da je bil proračun za kulturo zelo dober (v letu2009 inne 2010 kot napačno navaja odgovorni urednik in kolumnist) prevedel kot  moje branjenje razkošnih privilegijev.  Ob teh besedah se mi je risala tipična in vse bolj pogosto vulgarno zaznana slika kulturnikov kot svetih krav, parazitov, lenuhov in bluzačev, ki  cuzajo naš denar medtem, ko so drugi na cesti.

Tako razmišljanje je za odg. urednika, ki v svojem časopisu nima resnega poglavja o kulturi (nadomeščena je s »sceno«, »eventi«, »kaj dogaja«….  v današnjem spletnem žurnalu24 boste s področja t.i. kulture našli naslove kot so: »Kako do seksi ritke Kim Kardashian«, »Kuljajeva parkira na cesti….«, »Rodil se jim je tretji otrok«, »Miran Rudan zavrtel govejo župco«, Vroči ritmi… v Cirkusu«….) logično. A mediji, ki jih  podpira  države, prejemajo pomoč na osnovi vsebin, ki jih trg ne poplača in večinoma segajo na področje kulture. Ureditev ni bleščeča, se strinjam, zato sem jo (neuspešno)popravljala.

 

Nevarno je trditi, da Mk podpira povprečnost na osnovi popolnega nepoznavanja stanja stvari. Lahko se tudi to zgodi, ne zanikam. Osebno, se mi npr. kratki film Miha Mazzinija, ki ga je lani sofinanciral FS ne zdi prav nič izjemen in mi je nizko financiran celovečerec mladega Nejca Gazvode biser v odnosu do marsikaterega drugega višjeproračunskega dela. Vsak primer ima svojo zgodbo, ki ji dajejo končni pečat različne – v mojem mandatu popolnoma avtonomne komisije.

Vedno bodo tlakovane z različnimi videnji, zato je skrajno nevarno ponavljati za Mazzinijem (kar naredi Novković) o gojenju sivine in povprečnosti. V Sloveniji z majhno kritično maso tako ustvarjalcev kot interpretov (tudi kritikov in novinarjev) je sklicevanje na povprečnost lahko zelo blizu egoističnemu branjenju svoje nadpovprečnosti.

In – mimogrede – kulturne subvencije so resda mnogokrat korektiv za socialno preživetje, saj večinoma kulturnikov je samostojnih ustvarjalcev in redki imajo to srečo da so zaposleni. Zato je hvalevredno, da se npr. iz naslova knjižničnega nadomestila, ki pomeni vračanje denarja iz avtorskih nadomestil avtorjem (v delovne štipendije za vrhunske ustvarjalce, za perspektivne, za raziskovalce….) razdeli letno približno 37 takih nadomestil, s pomočjo katerih lahko pisec lažje preživi eno, dve, tri…leta, ko piše knjigo npr. Letošnji nagrajenec Andrej  E. Skubic to lepo pojasnjuje v današnjem Delu (»V resnici si je treba vsak evro še kako prislužiti«). Miha Mazzini pravi, da so štipendije dosmrtne rente! Zanimivo je, da od leta 2004 ko se podeljujejo štipendije iz naslova knjižničnega nadomestila, je bil Miha deleže kar sedmih štipendij – resda le v vsoti cca 25 000 Eur. In da je to rentništvo problematiziral šele takrat, ko mu ni bilo (ponovno) dano. Kot dober pisatelj s precej inovativnim, drznim in odprtim oziranjem za drugimi in ne le slovenskimi trgi, je vsekakor dobrodošlo, da opominja na deviantnosti, a priporočam, da naj vsi, ki se na njih spuščajo, stvari gledajo v kontekstu, ob popolnih informacijah in ne zgolj s pomočjo miške ali celo osebne ranljivosti.

4 thoughts on “Novković o (ne)kulturi

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *